Jedro

Iz izpodbijanih dokončnih odločb izhaja, da je Center za socialno delo denarno socialno pomoč in pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev zavrnil, ker je ugotovil, da je pri tožnici podan krivdni razlog iz 28. člena ZSVarPre. Toženka je v odločbah navajala, da je tožnica delovno aktivna oseba, ki je sposobna opravljati pridobitno delo in si s tem sama zagotoviti preživetje, pri tem pa so ji s strani državnih organov dane možnosti, ki so ji v pomoč pri iskanju pridobitnega dela. Tožnica se zaradi priznane I. kategorije invalidnosti ne bi mogla prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, česar tožena stranka pri odločanju ni upoštevala in so v posledici tega izpodbijane odločbe že iz tega razloga nezakonite in jih je potrebno odpraviti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 491,58 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (točka I izreka v delu, da se zadeve vrnejo toženi stranki v ponovno upravno odločanje) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice tako, da je odpravilo odločbe tožene stranke in zadeve vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka), toženi stranki naložilo, da v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izda nove upravne akte o pravici do denarne socialne pomoči, pravici do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravici do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi vlog tožnice z dne 16. 9. 2014, 22. 5. 2015 in 21. 2. 2017 (II. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 421,36 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka in zoper drugi del I. točke izreka, ki se glasi: "in se zadeve vrnejo toženi stranki v ponovno upravno odločanje." vlaga pritožbo tožnica, ker meni, da sta izpodbijana III. točka in del I. točke izreka sodbe nepravilni in protispisni. V pritožbi tožnica navaja, da je od sodišča zahtevala, da odloči o njenih pravicah in koristih ne pa, da zadevo vrača toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Pri tem opozarja, da je tožena stranka postopke vodila dolgo in nezakonito. Navaja, da nima sredstev niti za preživetje, zato je potrebno o zadevi odločiti prednostno. Ne strinja se z odločitvijo o stroških postopka, saj ji sodišče ni priznalo stroškov nastalih v upravnem postopku. Tožnica podrobneje navaja stroške, ki so ji nastali v sporu pred sodiščem prve stopnje, ki jih v 19. točkah podrobneje tudi opredeli.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega dela sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba delno utemeljena zaradi napačne uporabe materialnega prava glede stroškov postopka, v preostalem pa ni utemeljena, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Predmetni socialni spor se nanaša na tri dokončne odločbe tožene stranke, dve z dne 23. 3. 2017 in eno z dne 10. 5. 2017. Vse tri dokončne odločbe so zavrnile njene pritožbe zoper prvostopenjske odločbe Centra za socialno delo A. z dne 3. 1. 2017, 28. 12. 2016 in 1. 3. 2017, s katerimi so bile tožnici zavrnjeni denarna socialna pomoč in pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, priznana pa ji je bila pravica do prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje pod pogojem, da obveznega zdravstvenega zavarovanja nima urejenega iz drugega naslova. Tožnica je v predmetnih zadevah vložila tri tožbe, ki jih je sodišče prve stopnje vodilo pod opr. št. I Ps 755/2017, I Ps 756/2017 in I Ps 1091/2017 ter vse tri spise združilo s sklepom z dne 12. 9. 2018 ter jih nato do konca vodilo pod opr. št. I Ps 755/2017. 6. Iz izpodbijanih dokončnih odločb izhaja, da je Center za socialno delo A. denarno socialno pomoč in pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev zavrnil, ker je ugotovil, da je pri tožnici podan krivdni razlog iz 28. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/10 in nasl.). Toženka je v odločbah navajala, da je tožnica delovno aktivna oseba, ki je sposobna opravljati pridobitno delo in si s tem sama zagotoviti preživetje, pri tem pa so ji s strani državnih organov dane možnosti, ki so ji v pomoč pri iskanju pridobitnega dela. V okviru tega ji lahko pomoč nudi Zavod RS za zaposlovanje oziroma druge organizacije, ki opravljajo dejavnost posredovanja del in nudijo pomoč iskalcem zaposlitve. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ga pritožba ne prereka, je bila tožnica z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 25. 1. 2008 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 25. 10. 2007 dalje. Navedena odločitev je bila potrjena s sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Ps 2044/2008 z dne 12. 12. 2010, preizkušena pred pritožbenim in revizijskim sodiščem in obakrat potrjena (s sodbo VDSS opr. št. Psp 210/2010 z dne 3. 6. 2010 in s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 250/2010 z dne 20. 2. 2012). Tožnica je bila v času izpodbijanih odločb, ki so predmet tega spora, vpisana v poslovni register kot samostojna novinarka, kar kažejo podatki AJPES-a ob sočasnosti pravnomočno ugotovljene I. kategorije invalidnosti. Tako sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se tožnica zaradi priznane I. kategorije invalidnosti ne bi mogla prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, česar tožena stranka pri odločanju ni upoštevala in so v posledici tega izpodbijane odločbe že iz tega razloga nezakonite in jih je potrebno odpraviti.

7. Iz določb ZSVarPre izhaja, da centri za socialno delo pri presoji upravičenosti do denarne socialne pomoči presojajo ne zgolj krivdne razloge, temveč tudi ostale pogoje. Pri tem imajo pri svoji odločitvi tudi pravico do prostega preudarka v okviru meja zakonskega besedila. Sodišča imajo tako v sporih na podlagi ustavnega načela delitve oblasti omejene pristojnosti, ko presojajo zakonitosti odločitev toženih strank, ki so npr. pri svojem odločanju uporabljali zakonsko podeljen prosti preudarek in ravno procesni zakon (ZDSS-1) v takih sporih ne predvideva kot primarne rešitve spor polne jurisdikcije, kakor to zahteva pritožnica, to je vsebinske odločitve o sporni pravici po drugem odstavku 81. člena ZDSS-1. Ravnanje sodišča mora biti v takšnih primerih zadržano. Tako pritožbeno sodišče šteje, da je sodišče prve stopnje v danih okoliščinah pravilno odločilo, ko je ob odpravi izpodbijanih upravnih aktov toženi stranki naložilo, da o vlogah tožnice ponovno upravno odloči. 8. Sodišče prve stopnje je odločilo o stroških postopka na podlagi 154. in 155. člena ZPP. Pri tem je ravnalo pravilno, ko tožnici ni priznalo priglašenih stroškov nastalih v upravnem postopku. Ti stroški se povrnejo le v primeru, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti in je stranka v njem uspela. Vsi postopki tožnice so se začeli na njeno zahtevo.

9. Pritožbeno sodišče poudarja, da so pravdni stroški v skladu s 151. členom ZPP izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Pri tem mora v skladu s tretjim odstavkom 163. člena ZPP povrnitev stroškov stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Kar pomeni, da je sodišče prve stopnje tudi v predmetni zadevi lahko odločalo zgolj o povrnitvi stroškov, ki so s strani tožeče stranke bili zahtevani najpozneje do konca obravnave. Do konca obravnave pa so bili s strani tožeče stranke zahtevani zgolj stroški priglašeni v posamični tožbi, kar je sodišče prve stopnje pravilno presojalo in priznalo 3 x po 300 točk za sestavo tožbe in 2 % za materialne stroške, kar skupaj znese 918 točk oziroma ob vrednosti točke 0,459 EUR 421,36 EUR.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka po pooblaščenki v pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2017 priglasila stroške 500 točk in 2 % za materialne stroške, kar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. V zvezi z navedeno vlogo tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da jo je potrebno vrednotiti ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta s 150 točkami, upoštevajoč 2 % za materialne stroške in vrednost točke to znaša 70,22 EUR. Skupaj z že priznanimi stroški s strani sodišča prve stopnje pa 491,58 EUR.

11. Za vse ostale v pritožbi navedene stroške od točke 1 do 19, ki se nanašajo tako na tožničine potne stroške, kakor na stroške pooblaščenke za opravljene naroke in pripravljalne vloge, pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso bili priglašeni pred sodiščem prve stopnje do konca zadnje glavne obravnave.

12. V predmetnem sporu so lahko priznani zgolj stroški, ki se nanašajo na v zadevi I Ps 755/2017 združene zadeve in ne na nekatere druge, ki jih je vodila tožnica v socialnih sporih in sedaj v pritožbi zahteva povrnitev stroškov.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 1. alinejo 358. člena ZPP delno, glede stroškov postopka, ugodilo pritožbi tožnice, v preostalem pa jo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.