Jedro

Toženca v pritožbi ne navajata razlogov glede zavrženja dela tožbe, temveč izpodbijata odločitev, s katero je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker toženca vztrajata, da bi moralo sodišče zavreči celotno tožbo, za pritožbo zoper odločitev, s katero je zavrglo njen del in s katero sta torej uspela, nimata pravnega interesa.

Med pravdnimi strankami je sporno vprašanje (so)lastninske pravice toženca na parceli 1313/2 in vprašanje (so)lastninske pravice tožnice na parceli 2104, o čemer pa je sodišče, skladno s 13. členom ZPP, odločalo kot o predhodnem vprašanju z učinkom v tej pravdi. Ker zakon ne predpisuje dolžnosti prekinitve postopka v primeru, kadar se predhodno vprašanje že rešuje v posamični pravdi, sodišče s svojo odločitvijo ni zagrešilo procesne kršitve.

Pravilo, da je sodišče dolžno izvesti predlagane dokaze, je izraz ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku oziroma pravice do poštenega sojenja. Vendar to pravilo ni absolutno ter sodišče dokaza ni dolžno izvesti, če obstajajo za to sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi.

S tem, ko sta toženca zamenjala ključavnico v vrtnih vratih in daljinca drsnih vrat ter tožnici v celoti onemogočila dostop do prizidka, v obsegu, kot ga je v last prejela po darilni pogodbi, sta kršila določila same pogodbe, hkrati pa tožnico neupravičeno vznemirjala v dotedanjem načinu izvrševanja njene pogodbeno pridobljene lastninske in solastninske pravice oziroma jo iz posesti izključila.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep o zavrženju dela tožbe (4. točka odločbe z 18. 11. 2020) se zavrže. II. Pritožbi zoper sklepa s 4. 11. 2020 in 2. 4. 2021 ter pritožba zoper sodbo se zavrnejo in se sodba in sklepa sodišča prve stopnje potrdijo.

III. Toženca sta dolžna tožnici v 15. dneh povrniti 275,40 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z odločbo z 18.11. 2020 odločilo, da sta toženca dolžna prenehati z vznemirjanjem lastninske pravice tožnice na parceli 1313/2, k. o. X, tako da v roku 15 dni odstranita z nje predmete, ki sta jih namestila in so opisani v 1. točki izreka, ter se jima v bodoče takšno vznemirjanje prepoveduje (1). Naložilo jima je, da sta tožnici dolžna izročiti ključ zunanjih vrtnih vrat in daljinski upravljavec zunanjih drsnih vrat, ki stojijo na parceli 2104, k. o. X, sicer sta dolžna dopustiti, da tožnica sama uredi zamenjavo ključavnice in izdelavo daljinskega upravljavca ter tožencema izroči njune kopije, in da ji omogočita neoviran dostop in prehod do parcele 1313/2, k. o. X, ter se jima v bodoče prepoveduje tovrstno oviranje tožnice pri posesti in soposesti parcel 2104, 2105 in 1313/2, vse k. o. X (2). V delu, s katerim je tožnica zahtevala prepoved nadaljnjega nameščanja drsnih vrat, je zahtevek zavrnilo (3), tožbo pa je zavrglo glede prepovedi vsakršnega nadaljnjega oviranja in naložitve plačila neznanih stroškov zamenjave ključavnice ter predloga za izvršitev sodbe in naložitve predujma za opravo izvršbe (4). Sklenilo je, da stroške postopka krijeta toženca, pri čemer bo o višini odločilo po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom (5).

2. Zoper to odločbo vlagata pritožbi toženca, ki v dveh vlogah ločeno izpodbijata sodbo in sklep. Zaradi njune obširnosti in nepreglednosti1 ju pritožbeno sodišče ne bo obsežneje povzemalo, temveč se bo do bistvenih očitkov opredelilo v ožji obrazložitvi.

3. S sklepom s 4. 11. 2020 je sodišče prve stopnje popravilo napako pri nazivu sodnice, tako da je pri podpisu sklepa s 7. 10. 2020 besedi „predsednica senata“ nadomestilo z „okrajna sodnica".

4. Zoper sklep vlagata pritožbo toženca ter v njej sodnici očitata nekorektno in pristransko vodenje postopka ter storitev kaznivega dejanja iz 288. člena KZ-1. Menita, da sama ne bi smela zavreči predlogov za izločitev, saj to lahko stori le predsednik višjega sodišča. V sklepu ni pojasnjeno, ali ga je sprejela kot predsednica senata ali kot razpravljajoča sodnica. Grajata njene procesne odločitve in v pritožbi povzemata (skenirata) številne listine, ki se že nahajajo v spisu.

5. S sklepom z 2. 4. 2021 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožencev za vrnitev v prejšnje stanje z 31. 3. 2021. 6. Zoper sklep se pritožujeta toženca, ki navajata, da zahteve za vrnitev v prejšnje stanje ni obravnaval senat treh sodnikov, temveč ga je izdala sodnica sama. Zamudila sta z vložitvijo ugovora, da bi se sanirala ponarejena 26. stran nasprotne tožbe. Kršena jima je pravica do poštenega sojenja, pravica do glavne obravnave in pravica do ustnega zaslišanja.

7. Na pritožbo zoper sodbo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrnitev.

8. Pritožba zoper sklep o zavrženju dela tožbe ni dovoljena, pritožbe zoper sklepa s 4. 11. 2020 in 2. 4. 2021 ter zoper sodbo pa niso utemeljene.

_O pritožbi zoper sklep s 4. 11. 2020_ Sodišče prve stopnje je 4. 11. 2020 izdalo dva sklepa, in sicer sklep, s katerim je popravilo očitno pisno napako naziva sodnice pri izdanem sklepu s 7. 10. 2020 (popravni sklep, red. št. 97), in sklep, s katerim je zavrglo predloga strank za izločitev sodnice s 7. 10. 2020 in 19. 10. 2020 (red. št. 98). Toženca oba sklepa izpodbijata s skupno pritožbo, predmet pritožbenega odločanja pa je zgolj pritožba zoper popravni sklep.2

9. Iz uvoda sklepa s 7. 10. 2020 izhaja, da ga je izdala razpravljajoča sodnica kot sodnica posameznica, kar je v skladu z določilom 15. člena ZPP. Ta namreč odstopa od načela zbornosti in uveljavlja načelo sojenja po sodniku posamezniku v postopkih pred okrajnim in okrožnim sodiščem. Zapis pri podpisu sklepa, ko je bilo namesto "okrajna sodnica" navedeno "predsednica senata", predstavlja očitno napako, ki jo je sodišče ustrezno odpravilo z izdajo popravnega sklepa (328. člen ZPP).

10. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP). Ob tem se ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki za sprejem odločitve niso bile odločilnega pomena (360. člen ZPP).

_O pritožbi zoper sklep z 2. 4. 2021_

11. S sklepom z 2. 4. 2021 je sodišče zavrnilo predlog tožencev za vrnitev v prejšnje stanje, saj iz njega ni izhajalo, da bi zamudila narok ali rok za pravdno dejanje.

12. Po določilu drugega odstavka 120. člena ZPP sodišče lahko brez naroka odloči o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, če so dejstva, na katera se opira, splošno znana, ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga. Toženca sta v predlogu navedla, da predlagata vrnitev v prejšnje stanje, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo na podlagi ponarejene zadnje strani nasprotne tožbe, iz katere sta dve vrstici izbrisani. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, da navedeno ne predstavlja razloga za uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje. Toženca namreč nista zatrjevala upravičenega vzroka, zaradi katerega sta zamudila narok ali rok za opravo procesnega dejanja in tega ne moreta več opraviti.

13. Ker v postopku na prvi stopnji sodišče odloča po sodniku posamezniku, določbe zakona, ki se v posameznih primerih sklicujejo na predsednika senata in so posledica v preteklosti veljavnega pravila o zbornosti sojenja, veljajo za razpravljajočega sodnika. To velja tudi za določilo 120. člena ZPP, zato so pritožbene navedbe, da bi moral predlog za vrnitev v prejšnje stanje obravnavati senat treh sodnikov, neutemeljene. Nerazumljive pa so tudi nadaljnje navedbe o zamudi roka za popravo nasprotne tožbe, saj o njej sodišče prve stopnje sploh še ni odločilo.

14. Ker po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP). Pri tem se je opredelilo le do tistih pritožbenih razlogov, ki so bili pomembni za sprejem odločitve (360. člen ZPP).

_O pritožbah zoper sodbo in sklep z 18. 11. 2020_ _O pritožbi zoper sklep o zavrženju dela tožbe_

15. Toženca v ločeni pritožbi, naslovljeni kot pritožba zoper sklep z 18. 11. 2020, ne navajata razlogov glede zavrženja dela tožbe, temveč izpodbijata odločitev, s katero je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker toženca vztrajata, da bi moralo sodišče zavreči celotno tožbo, za pritožbo zoper odločitev, s katero je zavrglo njen del in s katero sta torej uspela, nimata pravnega interesa. Zato je pritožbeno sodišče njuno pritožbo zoper sklep o zavrženju dela tožbe (4. točka odločbe z 18. 11. 2020) kot nedovoljeno zavrglo (352. v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).

_O izločitvi sodnice:_

16. Toženca v pritožbi grajata zakonitost izpodbijane sodbe, ker je razpravljajoča sodnica s sklepom s 7. 10. 2020 sama odločila o predlogu za njeno izločitev, s tem pa kršila drugi odstavek 73. člena ZPP.

17. Po določilu šestega odstavka 72. člena ZPP prepozno, nerazumljivo, nepopolno ali nedovoljeno zahtevo za izločitev zavrže s sklepom predsednik senata, kar v primeru sojenja po sodniku posamezniku pomeni razpravljajočega sodnika. Ker sodišče prve stopnje o ponovnem predlogu tožencev za izločitev, v katerem so bili kot razlog znova navedeni očitki glede vodenja postopka3, ni vsebinsko odločalo, temveč jo je zavrglo, so pritožbeni očitki o kršitvi določila 72. člena ZPP zaradi nepredložitve zahteve predsedniku neposredno višjega sodišča neutemeljeni.

_O vrednosti spornega predmeta:_

18. Toženca v pritožbi zmotno menita, da bi sodišče kot vrednost spornega predmeta moralo upoštevati vrednost nepremičnin po darilni pogodbi z 18. 11. 1998. Tožbeni zahtevek se nanaša na prepoved vznemirjanja in ne na ugotavljanje obstoja lastninske pravice, ker gre za nedenarni zahtevek pa je odločilna vrednost spora, kot jo je v tožbi označila tožnica (drugi odstavek 44. člena ZPP). Čeprav se mora sodišče v pravdi glede vznemirjanja lastninske pravice predhodno opredeliti tudi do vprašanja lastništva, to na samo določitev vrednosti spora ne vpliva.

_O obravnavi nasprotnih tožb:_

19. Toženca sta v okviru te pravde vložila dve tožbi in zahtevala, da se obravnavata kot nasprotni tožbi. Prva (vpisana pod P 40/2020) je bila zaradi vrednosti spornega predmeta odstopljena v obravnavo Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ker pogoji za nasprotno tožbo iz drugega odstavka 183. člena ZPP niso bili izpolnjeni. Druga tožba (vpisana pod P 61/2020) pa v času odločanja sodišča prve stopnje ni bila popolna, saj ni vsebovala razumljivega zahtevka, prav tako še ni prestala predhodnega preizkusa, zato je sodišče prve stopnje v okviru procesnega vodstva odločilo, da jo bo obravnavalo ločeno kot samostojno tožbo. Ker sodišče ni dolžno obravnavati nasprotne tožbe skupaj s tožbo in lahko o tem presoja samo, z ločeno obravnavo ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP4. Toženca v svojih pravicah nista prizadeta, saj pravnega varstva nista izgubila, sodišče pa je pri svoji odločitvi ustrezno upoštevalo načelo ekonomičnosti postopka iz 11. člena ZPP.

_O predhodnih sodnih postopkih:_

20. Toženca neutemeljeno vztrajata, da bi sodišče z reševanjem te pravde moralo počakati do predhodnega zaključka ostalih sodnih postopkov med pravdnimi strankami. Presoja v obravnavani zadevi se nanaša na vznemirjanje lastninske pravice tožnice, to pa ni predmet nobene od pravd, na katere se sklicujeta toženca, da bi bila podana ovira za obravnavanje zaradi litispendence. Med pravdnimi strankami je sicer sporno vprašanje (so)lastninske pravice toženca na parceli 1313/2, k. o. X, in vprašanje (so)lastninske pravice tožnice na parceli 2104, iste k. o., o čemer pa je sodišče, skladno s 13. členom ZPP, odločalo kot o predhodnem vprašanju z učinkom v tej pravdi. Ker zakon ne predpisuje dolžnosti prekinitve postopka v primeru, kadar se predhodno vprašanje že rešuje v posamični pravdi, sodišče s svojo odločitvijo ni zagrešilo procesne kršitve, tudi če bi držale pritožbene navedbe, da nekateri od postopkov glede veljavnosti darilne pogodbe kot temelja za pravno poslovno pridobitev lastninske pravice še niso zaključeni. Ob tem pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi iz 14. točke sodbe, da ugoditev zahtevkom v postopkih pravd, ki še niso zaključene, ne bi vplivala na pretekla lastniška razmerja, temveč le na prihodnja.

_O aktivni legitimaciji tožnice:_

21. Tožnica je zemljiškoknjižna lastnica parcele 1313/2 in solastnica parcel 2104 in 2105, vse k. o. X, ter tako nedvomno procesno legitimirana za vložitev negatorne tožbe. To namreč lahko vloži tako lastnik, solastnik, kot tudi domnevni lastnik (99., 100. člen SPZ). Navedba sodnice na naroku, da je med strankama sporen obstoj tožničine lastninske pravice, zgolj pomeni, da bo svoje stvarnopravno upravičenje morala izkazati, ne pa, da za tožbo nima aktivne legitimacije.

_O zavrnitvi dokaza z zaslišanjem priče A. A._:

22. Toženca v pritožbi vztrajata, da bi sodišče moralo zaslišati vodjo geodetske uprave A. A., ki bi lahko potrdila, da je bila parcelacija parcele *182 v letu 2008 narejena protizakonito brez ustreznega pooblastila tožencev ter sta bila zato prikrajšana. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi iz 6. točke sodbe, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna, saj ureditev v katastru ne vpliva na lastninsko pravna razmerja, katerih izvorno evidenco predstavlja zemljiška knjiga.

23. Pravilo, da je sodišče dolžno izvesti predlagane dokaze, je izraz ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku oziroma pravice do poštenega sojenja. Vendar to pravilo ni absolutno ter sodišče dokaza ni dolžno izvesti, če obstajajo za to sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Sodišču tako ni treba izvesti dokazov, namenjenih ugotavljanju pravno nepomembnih dejstev, med te pa v konkretnem primeru spada tudi potek parcelacije v letu 2008. _O zaščiti pred vznemirjanjem in izročitvi v posest:_

24. V tem postopku med strankama ni bilo sporno, da sta toženca izvršila očitana ravnanja, ki ovirajo tožnico pri izvrševanju njenih (so)lastniških upravičenj, in temu ne oporekata niti v pritožbi. Bistvo njune obrambe je, da tožnica ni izključna lastnica parcele 1313/2 niti solastnica parcele 2104, vse k. o. X. 25. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da parcele 1313/2, 2104 in 2105, vse k. o. X, ležijo skupaj in so skupaj ograjene z žično ograjo. Hiša na parceli 2104 ima prizidek, ki stoji delno na parceli 2105 in delno na parceli 1313/2, do nje pa se vstopa skozi manjša vrtna vrata in drsna vrata, ki stojijo na parceli 2104. 26. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje, da toženca s sklicevanjem na pretekle pravde nista uspela izpodbiti domneve, da je tožnica postala lastnica podarjenih nepremičnin po darilni pogodbi z 18. 11. 1998. Ničnost te pogodbe ni bila ugotovljena, njena morebitna razveljavitev pa bi veljala šele od sprejema sodne odločitve dalje. Iz omenjene darilne pogodbe izhaja, da ob njeni sklenitvi še ni bilo znano, ali in kolikšen del prizidka k stanovanjski stavbi stoji na parceli 1313/2, k. o. X, vendar pa je bila jasno izražena volja strank, da tožnica dobi v naravi prizidek k stanovanjski stavbi v izmeri 13 x 4,5 m, ki obsega 3 prostore in kopalnico ter balkon, vključno z zahodno garažo, ki se nahaja zraven kozolca, postane pa tudi lastnica vrtne hišice in vrta za prizidkom na parceli 1313/2, k. o. X, medtem ko drugi toženec dobi v last 1/3 stanovanjske stavbe, stoječe na parceli 182, zgradba 118 m2, dvorišče 404 m2, kar v naravi prestavlja zgornji del stanovanjske stavbe, ki obsega 3 sobe in balkon, vključno s podstreho in vzhodno garažo, ki se nahaja v prizidku k stanovanjski stavbi. Dogovorjeno je še bilo, da v solasti in souporabi ostanejo dovoz in izvoz z dvorišča na parc. št. 2104 in 2105, komunalni priključki, vodnjak in kurilnica pred vzhodno garažo, in sicer tako, da navedene nepremičnine lahko uporabljajo vse pogodbene stranke.

27. Že iz same narave solastninske pravice, torej pravice več oseb na isti stvari, izhaja, da sta v teh razmerjih avtonomija in svoboda vsakega posameznega (so)lastnika omejeni z enakimi upravičenji drugega lastnika. Vendar pa ne smeta biti bistveno okrnjeni ali celo izključeni, posebej ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje enega od solastnikov, ki bi ustvarjalo neravnotežje v lastninskem razmerju5. 28. S tem, ko sta toženca zamenjala ključavnico v vrtnih vratih in daljinca drsnih vrat ter tožnici v celoti onemogočila dostop do prizidka, v obsegu, kot ga je v last prejela po darilni pogodbi, sta kršila določila same pogodbe, hkrati pa tožnico neupravičeno vznemirjala v dotedanjem načinu izvrševanja njene pogodbeno pridobljene lastninske in solastninske pravice oziroma jo iz posesti izključila. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo, je glede na navedeno pravilna, nasprotne pritožbene navedbe tožencev pa neutemeljene.

29. Enako velja za namestitev predmetov na dvorišču parcele 1313/2, k. o. X, zaradi katerih je to postalo neuporabno. Pri tem niti ni pomembno, kot napačno zaključujeta pritožnika, ali je toženec s pogodbeno pridobitvijo vzhodne garaže na omenjeni parceli pridobil solastni delež, saj bi imel tudi kot solastnik pravico stvar uporabljati le sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (66. člen SPZ). V konkretnem primeru sta toženca ravnala samovoljno in tožnici v celoti onemogočila izvajanje lastniških upravičenj, kot jih je pridobila po darilni pogodbi na dvorišču parcele 1313/2, k. o. X, zato je sodišče utemeljeno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku na odstranitev nameščenih predmetov in prepoved nadaljnjega tovrstnega vznemirjanja.

_Sklepno:_

30. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zoper sklep, vsebovan v sodbi z 18. 11. 2020 zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo ( 352. člen ZPP), preostale pritožbe pa zavrnilo in sklepa s 4. 11. 2020 in 2. 4. 2021 ter izpodbijano sodbo potrdilo. Ob tem se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bile za sprejem odločitve bistvenega pomena (360. člen ZPP).

31. Ker toženca v pravdi nista uspela, neutemeljeno grajata odločitev sodišča, da sta tožnici dolžna povrniti njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni naknadno.

32. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s 165. členom ZPP. Toženca, ki s pritožbo nista uspela, sta tožnici dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo od vrednosti spora 5.000 EUR ter tako tožnici priznalo 375 odvetniških točk za pritožbo, kar ob upoštevanju 2 % povečanja za materialne stroške in DDV znaša 275,40 EUR.

1 Toženca po uvodnem delu v svojih pritožbah skenirata številne listine, ki se na več mestih že nahajajo v sodnem spisu, ne da bi posebej pojasnila, kakšna je njihova vloga v konkretnem pravnem sredstvu. 2 Zoper sklep, s katerim je sodišče zavrglo predloga za izločitev, posebna pritožba ni dopustna, zato jo je višje sodišče z ločenim sklepom pri predhodnem preizkusu pritožb zavrglo po sodnici poročevalki (346. člen ZPP). 3 Da ti ne predstavljajo utemeljenega razloga, je bilo tožencema že pojasnjeno v sklepu predsednika Višjega sodišča v Ljubljani Su 289/2020-6 s 6. 8. 2020, s katerim je bila zavrnjena njuna prva zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice. 4 Primerjaj Galič, komentar k 183. členu ZPP, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 177. 5 Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča Up 1292/08 in VS RS II Ips 137/2013.