Jedro

Tožeča stranka bi morala že v tožbi navesti vrednost vsakega od kumuliranih tožbenih zahtevkov, saj navedba le ene ocene vrednosti spora za dva objektivno kumulirana tožbena zahtevka ne more veljati tako za primarni kot tudi za podrejeni tožbeni zahtevek. Opredelitev vrednosti spornega predmeta z zneskom 2.010.000 SIT se torej s stališča dovoljenosti revizije lahko nanaša le na glavni zahtevek, medtem ko tožeča stranka vrednosti spornega predmeta podrejenega tožbenega zahtevka ni opredelila.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarna tožbena zahtevka za ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik stanovanja v Kopru, na podlagi česar mu je tožena stranka dolžna izdati listino, sposobno za vpis v zemljiško knjigo, in plačilo 4.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od 4.500.000 SIT od 1.1.2000 do plačila, od 250.000 SIT pa od 1.12.2002 do plačila. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da znaša delež tožeče stranke na spornem stanovanju 95/100 stotin, tožene stranke pa 5/100 in izstavitev listine, sposobne za vpis v zemljiško knjigo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke, sodbo razveljavilo glede denarnega zahtevka in v stroškovnem delu ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V 2. točki izreka je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da znaša delež vsake pravdne stranke na spornem stanovanju 1/2, tožena stranka pa mora tožeči stranki izstaviti listino, sposobno za vpis v zemljiško knjigo. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem oziroma nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper zavrnilni del te sodbe je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi podrejenemu tožbenemu zahtevku. Meni, da so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka karkoli prispevala k nakupu stanovanja, protispisni. Pravdni stranki že od leta 1987 nista imeli nikakršnih skupnih ciljev, saj je bila že tedaj vložena prva tožba za razvezo zakonske zveze.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Poudarja, da tožeča stranka v pretežnem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopusten revizijski razlog. Četudi bi držalo, da je tožeča stranka plačevala režijske stroške za stanovanje in posamezne obroke kredita, to nima nikakršnega vpliva na ugotovitev deležev na skupnem premoženju. Sporno stanovanje je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze, zato je skupno premoženje pravdnih strank.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Predmet revizijskega preizkusa je zavrnilni del odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku, s katerim tožeča stranka terja ugotovitev, da znaša njen delež na stanovanju v Kopru 95/100, tožene stranke pa 5/100. Obravnavani spor je premoženjske narave, zaradi česar je po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – ur. p. b., v nadaljevanju ZPP) revizija dovoljena, kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Kadar pa v tožbi uveljavlja proti istemu tožencu več zahtevkov, ki imajo različno dejansko in pravno podlago, se vrednost tožbenega zahtevka v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

V konkretni zadevi je tožeča stranka že v tožbi poleg glavnega zahtevka za ugotovitev, da je izključna lastnica spornega stanovanja, postavila tudi podrejeni zahtevek za ugotovitev, da znaša njen delež na spornem stanovanju 95/100, tožene stranke pa 5/100. Gre za uveljavljanje dveh tožbenih zahtevkov v eni tožbi (182. člen ZPP). Čeprav sta glavni in podrejeni tožbeni zahtevek v medsebojni zvezi (tretji odstavek 182. člena ZPP), pa temeljita na različni dejanski in pravni podlagi. Tožeča stranka glavni tožbeni zahtevek utemeljuje s trditvijo, da je bilo stanovanje pridobljeno v času, ko je življenjska in ekonomska skupnost s toženo stranko že razpadla (argument nasprotnega razlogovanja iz drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list RS, št. 69/04 – ur. p. b., v nadaljevanju ZZZDR). Podrejeni tožbeni zahtevek temelji na drugačni dejanski in pravni podlagi: tožeča stranka podrejeno sprejema, da je sporno stanovanje skupno premoženje, vendar pa trdi, da je k njemu prispevala bistveno več (drugi odstavek 59. člena ZZZDR).

Ker gre za dva različna zahtevka, vsebovana v isti tožbi zoper isto toženo stranko, je treba uporabiti določbo drugega odstavka 41. člena ZPP, v skladu s katero se vrednost tožbenega zahtevka določi glede na vrednost vsakega posameznega zahtevka. Tožeča stranka bi morala že v tožbi navesti vrednost vsakega od kumuliranih tožbenih zahtevkov, saj navedba le ene ocene vrednosti spora za dva objektivno kumulirana tožbena zahtevka ne more veljati tako za primarni kot tudi za podrejeni tožbeni zahtevek. Opredelitev vrednosti spornega predmeta z zneskom 2.010.000 SIT se torej s stališča dovoljenosti revizije lahko nanaša le na glavni zahtevek, medtem ko tožeča stranka vrednosti spornega predmeta podrejenega tožbenega zahtevka ni opredelila.

Nedovoljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

Ker tožena stranka v odgovoru na revizijo podaja navedbe, ki za odločanje v tem revizijskem postopku ne morejo biti relevantne, je revizijsko sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 155. člena ZPP).