Jedro

Sodišče druge stopnje se pri odločanju o pritožbah ni spustilo v vsebinsko presojo vprašanja, kakšni bodo učinki delne razveljavitve sodbe za udeležence kazenskega postopka, čeprav je po šestem odstavku 392. člena ZKP temeljni pogoj za delno razveljavitev sodbe prav v tem, da se dajo njeni posamezni deli izločiti brez škode za pravilno razsojo.

Izrek

Zahtevama za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve in druge stopnje v delu, ki se nanaša nanju, v delu za soobdolžena C. C. in D. D. pa ob reševanju zahtev za varstvo zakonitosti njunih zagovornikov po uradni dolžnosti, razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje v fazo glavne obravnave.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 20765/2015-990 z dne 11. 3. 2022: (i) obdolžene C. C., A. A. in D. D. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena in 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ), opisanega pod točko I. izreka sodbe; (ii) obdolženega C. C. za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, opisanega pod točko II. izreka sodbe; in (iii) obdolženega B. B. za krivega pomoči pri dveh kaznivih dejanjih zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena in 27. členom KZ, opisanih pod točkama I. in II. izreka sodbe. Obdolženemu C. C. je za prvo dejanje določilo kazen dve leti zapora, za drugo kazen eno leto zapora ter mu nato izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora. Obdolženemu A. A. je izreklo kazen dve leti zapora, obdolženemu D. D. kazen eno leto in šest mesecev zapora in obdolženemu B. B. kazen dve leti in šest mesecev zapora. Na podlagi 95. in 96. člena KZ je odločilo, da so pravne osebe dolžne plačati zneske, ki ustrezajo protipravni premoženjski koristi, preneseni nanje, in sicer: (i) družba A. d.o.o., znesek 350.000,00 EUR, (ii) družba B. znesek 618.000,00 EUR, (iii) družba C. d.o.o., znesek 1.612.222,00 EUR in (iv) fundacija D. znesek 200.000,00 EUR. Odločilo je tudi, da so obdolženci dolžni povrniti vsak sorazmeren del stroškov kazenskega postopka in plačati sodno takso.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom X Kp 20765/2015-1104 z dne 8. 5. 2023 ugodilo pritožbam zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. ter zakonitih zastopnic in pooblaščencev pravnih oseb A. d.o.o., B., C. d.o.o., in D. ter odločilo, da se izpodbijana sodba v odločbah o odvzemu premoženjske koristi razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega C. C. je izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je poseglo v opis kaznivega dejanja pod točko II. izreka. Sicer pa je v preostalem pritožbe zagovornikov obdolženih C. C., A. A. in B. B., v celoti pa pritožbi obdolženega C. C. in zagovornika obdolženega D. D., zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih ter nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obdolženemu D. D. je naložilo tudi plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

3. Zoper navedeno sodno odločbo vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti zagovorniki obdolženih C. C., A. A., B. B. in D. D. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) in zaradi kršitve določb Ustave RS ter Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj njihovim zahtevam ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžence oprosti obtožbe, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred isti oziroma spremenjen senat. Vsi zagovorniki predlagajo tudi, da Vrhovno sodišče odredi, da se izvršitev sodne odločbe odloži ali prekine.

4. Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahteve in predlagala, da jih Vrhovno sodišče kot nedovoljene zavrže. Meni namreč, da izpodbijana sodna odločba kot celota še ni postala pravnomočna, saj je sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na odvzem premoženjske koristi domnevnim prejemnikom te koristi.

5. Vrhovno sodišče je z odgovorom seznanilo obdolžence in njihove zagovornike. O odgovoru se je izjavil obdolženi C. C., ki se strinja, da izpodbijana sodba še ni pravnomočna, obenem pa meni, da sodba ni zakonita, zato predlaga njeno razveljavitev.

B.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti se sme po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP vložiti samo po pravnomočno končanem kazenskem postopku.1 Pogoj za vložitev tega izrednega pravnega sredstva je pravnomočnost sodne odločbe, kar po ustaljeni praksi pomeni, da mora sodna odločba postati pravnomočna v materialnem in formalnem smislu.2

7. Vrhovno sodišče se je v dosedanji praksi že soočilo s primeri, ko je sodišče druge stopnje razveljavilo samo del prvostopenjske sodbe in je sodna odločba, ki se je izpodbijala z zahtevo za varstvo zakonitosti, postala delno pravnomočna. Zahteve za varstvo zakonitosti je v tovrstnih zadevah štelo za dovoljene, če je sodišče druge stopnje razveljavilo del sodbe, ki se je dal izločiti brez škode za pravilno razsojo (šesti odstavek 392. člena ZKP). V teh primerih je šlo denimo za zadeve, ko je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena samo za tiste soobdolžence, ki niso vložili zahteve za varstvo zakonitosti;3 ko je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena samo v oprostilnem delu, medtem ko je obsodilni del sodbe za ločeno kaznivo dejanje postal pravnomočen;4 ali pa za primer, ko je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena samo v delu, ki se je nanašal na odločbo o premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega, torej kazenskemu postopku pridruženega postopka.5

8. Drugačna je bila presoja Vrhovnega sodišča v primerih, ko se razveljavljeni deli sodbe niso dali izločiti brez škode za pravilno razsojo in posamezni deli izpodbijane sodbe niso postali pravnomočni v materialnem in formalnem smislu. V teh primerih je Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljene. Takšna je bila na primer presoja v zadevah, ko je bila sodba sodišča prve stopnje delno razveljavljena glede enega izmed očitanih dejanj in v odločbi o enotni kazni;6 ali pa v zadevi, ko je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena v odločbah o odvzemu premoženjske koristi in stroških kazenskega postopka.7

9. V obravnavani zadevi je Višje sodišče v Ljubljani sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani razveljavilo samo v delu, ki se nanaša na odvzem premoženjske koristi pravnim osebam, na katere naj bi bila ta korist prenesena. Ugotovilo je namreč, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 500. člena ZKP, ker pravnih oseb, katerim je odvzelo premoženjsko korist, ni povabilo na glavno obravnavo. Vrhovna državna tožilka meni, da je bila enaka procesna situacija obravnavana v sklepu Vrhovnega sodišča I Ips 46408/2010/157 z dne 26. 11. 2015, s katerim je bila zahteva za varstvo zakonitosti zavržena, ker izpodbijana sodba zaradi razveljavitve odločbe o odvzemu premoženjske koristi kot celota še ni postala pravnomočna in izvršljiva. Temu stališču se pridružuje zagovornik obdolženega C. C., medtem ko zagovornika obdolženega A. A. in B. B. z zahtevama problematizirata delno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje po šestem odstavku 392. člena ZKP po vsebini. Prvi zastopa stališče, da delna razveljavitev prvostopenjske sodbe krši obdolženčevo pravico do obrambe in, širše, njegovo pravico do sodnega varstva, saj mu je zaradi potrditve prvostopenjske sodbe v odločbah o krivdi in kazenski sankciji onemogočeno sodelovanje v novem sojenju glede vprašanj, ki se nanašajo na odvzem premoženjske koristi. Drugi pa navaja, da je sodelovanje pravnih oseb in njihovih zastopnikov v kazenskem postopku ključnega pomena za končno razsojo, saj se njihov položaj močno približuje položaju strank, kar pomeni, da sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi v določbi šestega odstavka 392. člena ZKP ni imelo podlage, da je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo samo delno.

10. Glede na dosedanjo prakso Vrhovnega sodišča je odločitev o tem, ali so zahteve za varstvo zakonitosti v konkretnem primeru dovoljene, prvenstveno odvisna od vprašanja, ali je sodišče druge stopnje razveljavilo samo del sodbe, ki se je dal izločiti brez škode za pravilno razsojo (šesti odstavek 392. člena ZKP), kar bi pomenilo, da je nerazveljavljeni del sodbe postal materialno in formalno pravnomočen. Vrhovno sodišče ugotavlja, da te presoje v specifičnih okoliščinah obravnavane zadeve ni mogoče opraviti brez vsebinske presoje navedb, ki jih v zahtevah za varstvo zakonitosti podajata zagovornika obdolženih A. A. in B. B., saj oba nakazujeta na kršitev šestega odstavka 392. člena ZKP, ker naj sodišče druge stopnje ne bi imelo zakonskega pooblastila za delno razveljavitev (oziroma zgolj delno potrditev) izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Ker se presoja izpolnjenosti formalnih predpostavk za odločanje o zahtevah za varstvo zakonitosti v konkretnem primeru neogibno preliva v vsebinsko odločanje o izrednih pravnih sredstvih, je Vrhovno sodišče očitke zagovornikov obravnavalo po vsebini.

11. Iz razlogov, ki jih je v sodbi in sklepu X Kp 20765/2015-1104 z dne 8. 5. 2023 ponudilo višje sodišče, je razvidno, da je bila sodba sodišča prve stopnje delno razveljavljena zato, da bi se pravnim osebam, katerim je bila odvzeta premoženjska korist, v novem sojenju zagotovila pravica do izjave (500. člen ZKP). Višje sodišče je v obrazložitvi odločbe s sklicevanjem na literaturo8 zapisalo, da se prejemniku premoženjske koristi z aktivnim sodelovanjem v postopku "omogoči, da se seznani z obtožbo, izjavi glede morebitnega odvzema premoženjske koristi in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija utemeljenost obtožbe oziroma obstoj materialnih pogojev za odvzem premoženjske koristi. Prejemnik premoženjske koristi ima interes, da ne pride do obsodilne sodbe, saj mu je premoženjsko korist mogoče odvzeti samo, če je bilo s sodbo odločbo ugotovljeno, da je obdolženec storil kaznivo dejanje" (109. točka drugostopenjske obrazložitve). Presoji o tem, da je bila pravnim osebam v konkretnem kazenskem postopku odvzeta možnost aktivnega sodelovanja, je nato v pritožbenem postopku sledil neargumentiran sklep, da se sodba sodišča prve stopnje v odločbah o odvzemu premoženjske koristi razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (110. točka drugostopenjske obrazložitve), medtem ko je bila v ostalem sodba sodišča prve stopnje deloma spremenjena in potrjena.

12. Povzeti razlogi drugostopenjske odločbe kažejo, da se sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbah ni spustilo v vsebinsko presojo vprašanja, kakšni bodo učinki delne razveljavitve sodbe za udeležence kazenskega postopka, čeprav je po šestem odstavku 392. člena ZKP temeljni pogoj za delno razveljavitev sodbe prav v tem, da se dajo njeni posamezni deli izločiti brez škode za pravilno razsojo. Sodišče druge stopnje je namreč v obrazložitvi odločbe po eni strani ugotovilo, da imajo prejemniki premoženjske koristi interes, da ne pride do obsodilne sodbe, po drugi strani pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo samo v odločbah o odvzemu premoženjske koristi, medtem ko je v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdilo obsodilno sodbo, ki se nanaša na obdolžene C. C., A. A., D. D. in B. B.. S takšno procesno odločitvijo je, kot utemeljeno uveljavljata zagovornika obdolženih A. A. in B. B., procesne udeležence spravilo v negotov položaj, saj je (velika) premoženjska korist, ki izvira iz kaznivega dejanja, zakonski znak kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, ki se v obliki sostorilstva oziroma pomoči očitata obdolžencem. V nastali procesni situaciji bi bili lahko v novem sojenju zaradi (zgolj) delne razveljavitve prvostopenjske sodbe bodisi obdolženci prikrajšani za sodelovanje pri sojenju o vprašanjih, ki se nanašajo na premoženjsko korist, ki naj bi izvirala iz kaznivega dejanja, bodisi bi bili lahko zastopniki pravnih oseb prikrajšani za sodelovanje pri sojenju o vprašanjih, ki se v okviru obtožbe nanašajo na zakonski znak premoženjske koristi.

13. Ker sodišče druge stopnje torej v okoliščinah obravnavane zadeve ni vsebinsko presojalo, ali se dajo posamezni deli prvostopenjske sodbe, ki niso bili razveljavljeni, izločiti brez škode za pravilno razsojo, je s tem prekršilo določbo šestega odstavka 392. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe kot celote. Navedeno kršitev kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zahtevah za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavljata zagovornika obdolženih A. A. in B. B., kar je narekovalo razveljavitev sodbe sodišč prve in druge stopnje v delu, ki se nanaša nanju (prvi odstavek 426. člena ZKP), medtem ko je Vrhovno sodišče glede na naravo ugotovljene kršitve ob uporabi privilegija pridruženja po uradni dolžnosti enako odločilo tudi za soobdolžena C. C. in D. D..9 C.

14. Vrhovno sodišče je glede na navedeno po ugotovitvi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, zahtevama za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve in druge stopnje v delu, ki se nanaša nanju, v delu za soobdolžena C. C. in D. D. pa ob reševanju zahtev za varstvo zakonitosti njunih zagovornikov po uradni dolžnosti, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje v fazo glavne obravnave.

15. Do ostalih zatrjevanih kršitev zakona in določb Ustave RS, ki jih uveljavljajo vložniki, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo, saj se morata o vseh relevantnih materialnih in procesnih vprašanjih v novem sojenju najprej izreči sodišči prve in druge stopnje.

16. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Izjemo od tega pravila predpisuje četrti odstavek 420. člena ZKP, ki dovoljuje vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tudi pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom, vendar samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora in zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora s sklepom senata vrhovnega sodišča ali po vložitvi obtožnice, za kar v obravnavani zadevi ne gre. 2 Sklepa Vrhovnega sodišča I Ips 149/2009 z dne 7. 5. 2009 in I Ips 46408/2010-157 z dne 26. 11. 2015. Enako tudi sklepi Vrhovnega sodišča I Ips 173/2006 z dne 18. 6. 2006, I Ips 46490/2010-10 z dne 3. 2. 2011, I Ips 31593/2011 z dne 28. 6. 2018 in drugi. 3 Odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 387/2002 in I Ips 11/2003 z dne 17. 2. 2005, I Ips 355/2003 z dne 9. 2. 2006, I Ips 12/2005 z dne 9. 3. 2006. 4 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 276/2006 z dne 17. 5. 2007 in I Ips 457/2006 z dne 28. 6. 2007, 5 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 56056/2012 z dne 23. 3. 2023. 6 Sklepa Vrhovnega sodišča I Ips 46490/2010-10 z dne 3. 2. 2011 in I Ips 31593/2011 z dne 28. 6. 2018. 7 Sklep Vrhovnega sodišča I Ips 149/2009 z dne 7. 5. 2009. 8 Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1057. 9 Drugi odstavek 424. člena ZKP v zvezi z odločbama Ustavnega sodišča RS Up-804/14 z dne 19. 1. 2017 in Up-168/15-15 z dne 30. 11. 2017