Jedro

Za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite je primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, sta definirani s prosilčevimi navedbami. Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.

Pojem nedržavnih subjektov lahko zajema "kriminalne" združbe, ki pa ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi.

Tožnik mora v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti.

Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

To
7eba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tretjo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (RS) ter držav članic Evropske unije (EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen v izvorno državo (4. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka).

2.Tožena stranka je uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito (1. 8. 2025), iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da je izvorno državo zapustil, ker tam ljudje nimajo pravic.

3.Na osebnem razgovoru (18. 9. 2025) je tožena stranka tožnika seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Alžirijo na seznam varnih držav. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tožnik navedel, da je bil zaposlen kot kuhar v restavraciji. Ker je potreboval denar, je kratek čas sodeloval s kriminalno združbo, ki se je ukvarjala s preprodajo prepovedanih substanc (drog). Po približno dveh mesecih so ga njeni člani obtožili, da jih je izdal policiji, ki je bila povezana s to kriminalno združbo. Z njo je tožnik sodeloval tako, da ji je izročil denar, ki ga je prejel od kupca droge. Kriminalna združba je tožnika obtožila, da je prinesel premalo denarja in da je goljufal. Dolgovani znesek je bil zelo visok, zato so mu grozili, vendar mu niso ničesar storili. Če bi jih prijavil, policija ne bi storila ničesar, saj ima vodja tolpe pri njej poznanstva. Na poziv, naj pojasni nasprotujoče si izjave glede razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih je podal pri vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru, je tožnik navedel, da je želel razloge pojasniti na osebnem razgovoru. Če bi se vrnil v izvorno državo, bi ga pripadniki kriminalne združbe lahko ubili.

4.V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Alžirije in da je državljan te države.

5.Po ugotovitvah tožene stranke tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s finančno stisko, zaradi katere je sodeloval s kriminalno združbo, in z osebnimi spori z njenimi člani, ki naj bi tožnika obtožili, da je njihove nezakonite dejavnosti prijavil policiji in jih je oškodoval za večjo količino denarja.

6.Po presoji tožene stranke tožnikove izjave o sodelovanju s kriminalno družbo nakazujejo na to, da razlogi za njegove težave izvirajo iz kriminalne dejavnosti in osebnih sporov s člani te združbe in ne iz zakonsko določenih razlogov preganjanja. Domnevne grožnje pripadnikov kriminalne združbe so sicer zasebno kaznivo dejanje nedržavnih subjektov, vendar pa tožnik ni izkazal, da bi se za zaščito prosil pristojne organe v izvorni državi, ali da le-ti ne bi bili sposobni ali pripravljeni nuditi zaščite pred takšnim ravnanjem. Le splošne navedbe, da je policija neučinkovita ali da mu ne bi pomagala, ne dokazujejo tožnikovih trditev, da zaščita ni na voljo. Poleg tega tožnik ni predložil dokazov za navedbe o domnevnih grožnjah kriminalne združbe, ki so tudi sicer nedoločno opredeljene, brez jasnih podatkov o času, kraju, vpletenih osebah ali dogodkih.

7.Tudi tožnikova izjava, da groženj ni prijavil policiji, ker je povezana s kriminalno združbo, je neizkazana in posplošena, brez navedbe dejanskih podatkov, dokazov ali dogodkov, ki bi potrdili neučinkovitost policije ali njeno sodelovanje s kriminalnimi združbami. Tožnik ni pojasnil, kdaj in kako naj bi policija ravnala pristransko ali sodelovala s kriminalno združbo, in se ni poskusil obrniti na pristojne organe v izvorni državi, čeprav je imel to možnost. Le subjektivni strah, da policija ne bo ukrepala ali bi morda sodelovala s člani kriminalne združbe, pa ne zadostuje za ugotovitev, da državna zaščita ni na voljo. Za priznanje mednarodne zaščite je treba izkazati določno opredeljene razloge za neučinkovitost zaščite, česar tožnik ni storil. Njegove navedbe tudi sicer niso logične in prepričljive, saj je po eni strani trdil, da so ga obtožili, da jih je izdal policiji, po drugi strani pa navajal, da je kriminalna združba povezana s policijo. Če bi ta združba tožnika res obtožila izdaje, po stališču tožene stranke ni logično, da bi bila povezana s policijo. V primeru obstoja te povezave pa ni verjetno izkazano, da bi se združba bala zatrjevane izdaje.

8.Posplošena je tudi tožnikova izjava, da v izvorni državi ljudje nimajo pravic, saj ni pojasnil, katere pravice naj bi bile kršene, kdo naj bi te kršitve izvajal, kdaj naj bi se zgodile in kako naj bi vplivale nanj. Poleg tega ni opisal nobenega dogodka, grožnje ali ravnanja, iz česar bi bilo razvidno, da je že bil izpostavljen preganjanju ali da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo v resni nevarnosti.

9.Zato je tožena stranka tožnikove izjave ocenila za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, s čimer so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

10.Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ocenila je, da iz tožnikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ni varna izvorna država, saj ne uveljavlja okoliščin, ki bi bile pomembne za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite. Zato so izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona. Tožnikove trditve

11.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je spremembo izpodbijane odločbe in priznanje statusa begunca, podrejeno pa priznanje subsidiarne zaščite, poleg tega tudi odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

12.Iz tožbenih navedb je razvidno, da bi morala tožena stranka primerjati položaj "žrtve kriminala" v Sloveniji in Alžiriji, kjer so določena območja zaradi "izredno razvejanega kriminala" nevarna in turistom grozi nevarnost ugrabitve. Tožena stranka ni vprašala tožnika, iz katerega dela izvorne države je in kje je restavracija, v kateri je delal.

13.Ni pravilna ocena tožene stranke, da tožnik ni izkazal, da ga država ne bi zaščitila, saj je iz njegove izpovedi razvidno, da kriminal v izvorni državi sega v vrh državne policije. Tožnikov šef, ki je ogrožal tožnika, je povezan z vrhom policije, zato bi tožnika ubili, če bi se zatekel k policiji, ali če se vrne domov.

14.Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno nestrinjanje s stališčem tožene stranke, da tožnik ni pojasnil, kaj pomeni, da v izvorni državi ni pravic, "ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da je s tem mislil ravno to, da v izvorni državi, zaradi pojasnjenega problem, ne zmore/
61 pre
7eiveti".

15.Poleg tega tožena stranka ni preverila specifičnih informacij in se zato "sploh ni poglobila v problem ali tožnik v izvorni državi lahko preživi". Odgovor na tožbo

16.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da se tožnik ni skliceval na varnostno situacijo v izvorni državi, ampak na osebne okoliščine v zvezi s svojim delom, finančno stisko in sodelovanjem s kriminalno združbo. Tožnikove navedbe pa same po sebi ne pomenijo, da je celotna država splošno nevarna.

17.Ni utemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka ni preverjala, iz katerega dela izvorne države prihaja tožnik in v katerem kraju je bil zaposlen. Iz prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je tožnik kot naslov svojega zadnjega bivališča v izvorni državi navedel kraj Msila, kar je trdil tudi na osebnem razgovoru, to pa je tožena stranka upoštevala pri ugotavljanju dejanskega stanja.

18.Iz tožnikovih izjav ne izhaja, da je bil žrtev kriminala, ampak ravno nasprotno. Tožnik je namreč sam navedel, da je zaradi finančne stiske sodeloval s kriminalno združbo, kar pomeni, da je bil njen član in ne žrtev, ampak storilec kaznivih dejanj.

19.Posplošene in dokazno nepodprte so tožnikove navedbe, da je kriminal v njegovi izvorni državi razvejan do vrha policije, s katerim je bil povezan njegov nadrejeni v restavraciji. Tožnik ni navedel konkretnih imen ter časovnih in krajevnih okoliščin, s čimer bi bilo mogoče preveriti zatrjevane povezave med njegovim delodajalcem in policijskimi strukturami. Prav tako ni izkazal, da bi zaradi domnevnih povezav ostal brez možnosti zaščite državnih organov ali da bi se nanje sploh obrnil. Splošne navedbe o korupciji ali razširjenosti kriminala v državi pa ne izkazujejo utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

20.V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da tožnik ni uveljavljal relevantnih razlogov za priznanje mednarodne zaščite, zato ni bilo treba preverjati informacij o razmerah v izvorni državi.

21.Niso utemeljene tožbene navedbe, da tožena stranka ni preverjala, ali lahko tožnik preživi v izvorni državi, in da ekonomsko ogrožene osebe na določenih (ogroženih) območjih tvorijo posebno družbeno skupino. Slabe socialno ekonomske razmere same po sebi namreč niso razlog za priznanje mednarodne zaščite, za obstoj posebne družbene skupine pa je nujno, da je opredeljena z nespremenljivo osebno značilnostjo in kot taka prepoznavna v družbi. Revščina pa ni nespremenljiva osebna lastnost, ampak spremenljiva okoliščina, ki prizadene širok in nedoločen krog prebivalstva. Iz tožnikovih izjav ne izhaja, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili drugi (država, gospodarske družbe...) iz zakonsko določenih razlogov preganjanja ali da bi bila posledica kršenja njegovih človekovih pravic ali namernega uničenja njegove ekonomske eksistence. Tožnikova pripravljalna vloga

22.Tožnik poudarja, da je izvorno državo zapustil zaradi bega pred kriminalno združbo, ki sodeluje s policijo, zato mu le-ta ne bi pomagala. Njen šef bi ga namreč izdal šefu združbe (tožnikov delodajalec), ki bi tožnika ubil. Ne drži, da je tožnik storilec kaznivega dejanja ali da je bil stranka kazenskega postopka. Dokazni postopek

23.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo, poleg tega je zaslišalo tožnika. Zavrnilo je dokaz s pregledom internetnega članka, nanašajočega se na varnost potovanj , saj se tožnik v upravnem postopku ni skliceval na varnostne razmere na določenih območjih izvorne države, ampak na osebne okoliščine v zvezi s svojim delom, ekonomsko stisko in sodelovanjem s kriminalno združbo. Ob takih okoliščinah pa navedeni dokazni predlog ni pravno pomemben, saj bi se z njim očitno dokazovale trditve o neodločilnih dejstvih, ki ne bi mogle spremeniti odločitve sodišča.

Presoja tožbe

24.Tožba ni utemeljena.

25.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

26.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.2 Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.3

Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni določno opredelil svojih izjav o domnevnih grožnjah kriminalne združbe (povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 6. točke obrazložitve te sodbe), ki so zato ostale neizkazane. Glede tega pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje navedeni presoji tožene stranke, saj v pripravljalni vlogi ponovno le posplošeno trdi, da je izvorno državo zapustil zaradi bega pred kriminalno združbo. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Ob takih okoliščinah pa tožnik ni izkazal obstoja navedene grožnje.

Tudi če bi bile tožnikove izjave o grožnjah kriminalne združbe izkazane, bi glede na njihovo vsebino šlo kvečjemu za položaj, ko naj bi tožniku grozilo preganjanje nedržavnih subjektov. V zvezi s tem pa sodišče najprej pojasnjuje, da je eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1). Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema tovrstne "kriminalne" združbe, ki pa ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1).

Glede tega je Ustavno sodišče v odločbi Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019 sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite (12. točka obrazložitve).4 Po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 21/2023 z dne 15. 3. 2023 dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi (11. točka obrazložitve). V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (tožnik) nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.5 Po presoji sodišča pa je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik takšnega dokaznega bremena ni zmogel v zvezi s posplošeno navedbo (policija ga ne bi mogla zaščititi, ker je povezana s kriminalno združbo), katere logičnost je tudi sicer vprašljiva (povzetek je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe). Na splošni ravni je ostala tudi tožnikova izpoved na glavni obravnavi, saj je na vprašanje svoje pooblaščenke ("Zakaj menite, da vam policija ne bi pomagala?") odgovoril le: "Ker policija tudi sodeluje s to tolpo.".

Glede tožbenih navedb, da bi morala tožena stranka tožnikove izjave primerjati s specifičnimi informacijami, sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče že v sodbi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 sprejelo stališče, da mora tožnik v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti. Če so podane ustrezne trditve v tej smeri, ki obsegajo predvsem opis konkretnih dogodkov, ki so se zgodili nekomu v njegovi bližini ali kakšni drugi osebi ali skupini oseb s primerljivimi lastnostmi v primerljivih okoliščinah, ipd., pristojni organ oceno te okoliščine opravi ob preverjanju in opredelitvi do splošnih in specifičnih informacij o prosilčevi izvorni državi. Subjektivni element je bil tudi v obravnavanem primeru slabo izkazan, saj tožnik ni konkretiziral svojih izjav glede zatrjevanih groženj in povezanosti policije s kriminalno združbo. Zato, ob upoštevanju stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element, po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni obstajala navedena obveznost tožene stranke preverjanja informacij o izvorni državi.

V zvezi s tožnikovimi izjavami pred upravnim organom sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.6 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 1. 8. 2025, poleg tega tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru, ob začetku katerega mu je bila ponovno ponujena možnost ustreznih informacij, ki so mu bile zagotovljene tudi v vabilu na to procesno dejanje. To pomeni, da je bilo tožniku omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru z dne 18. 9. 2025 razvidno, da mu je uradna oseba v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev, kar velja tudi glede tožnikovega prebivališča v Alžiriji7 . To pomeni, da je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,8 pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.9

Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II10 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.11 Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.12 Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.13 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Sodišče je v skladu s standardi iz sodne prakse Sodišča Evropske unije sicer dolžno v okviru podrobne in ex nunc presoje (na podlagi elementov spisa in tistih, s katerimi se je seznanilo med postopkom) preverjati, ali označitev tretje države za varno izvorno državo izpolnjuje materialne pogoje za tako označitev, in v primeru, če prosilec izkaže tehtne razloge, ki se nanašajo na njegove osebne okoliščine, šteti, da je ta domneva ovržena.14 Vendar pa tožnik z navedenimi pavšalnimi tožbenimi navedbami, da so določena območja v Alžiriji nevarna zaradi kriminala, da ga država ne bi zaščitila, ker je kriminalna združba, ki mu grozi, povezana s policijo, po presoji sodišča ne more utemeljiti ne prvega ne drugega.

Na stališče sodišča ne more vplivati težko razumljiva tožbena navedba, ki se glasi: "Toženec tudi ni pravilno ocenil, da naj bi tožnik v postopku ne pojasnil, kaj naj bi pomenilo, da v izvorni državi nima/jo nobenih pravic, ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da je s tem mislil ravno to, da v izvorni državi, zaradi pojasnjenega problem, ne zmore/
61 pre
7eiveti." Če tožnik s tem meri na svojo sposobnost ekonomskega preživetja v izvornem kraju, sodišče pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.15 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.16 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Le dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.17

Če se navedena tožbena trditev nanaša na zatrjevano povezanost med kriminalno združbo in policijo, na kar bi nakazovala besedna zveza "zaradi pojasnjenega problem", se sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, sklicuje na s tem povezane razloge te sodbe (29. do 31. točka obrazložitve).

Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.18 V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.19 , 20 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).21

Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.<br>-------------------------------<br>1 Tožnik predlaga pregled naslednjega enoličnega krajevnika vira (URL): https://www.gov.si/teme/vamost-potovanj/seznam- drzav/alzirija/#:~:text=Vamost%20in%20kriminal2 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve).3 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve).4 Iz prve opombe sodbe Vrhovnega sodišča I Up 21/2013 z dne 15. 3. 2023 je razvidno, da uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. 5 Prav tam (12. točka obrazložitve).6

V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah.7 Iz zapisnika o osebnem razgovoru je razvidno, da je tožnik na vprašanje "Kje točno ste pred tem živeli v Alžiriji in s kom ste živeli?", odgovoril:"V kraju Msila s staršema. Imam brata in tri sestre. Živeli smo skupaj."8 Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).9 Poleg tega je iz Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca razvidno, da mora prosilec: (i) govoriti resnico in popolnoma sodelovati z izpraševalcem pri ugotavljanju dejstev o svojem primeru; (ii) potruditi se dokazati svoje izjave s kakršnimi koli razpoložljivimi dokazi in podati zadovoljivo obrazložitev, če ni dokazov; če je trebno, mora pridobiti dodatne dokaze; (iii) dati vse ustrezne podatke o sebi in svojih preteklih doživetjih v podrobnostih, ki so izpraševalcu potrebne za ugotavljanje pomembnih dejstev; od prosilca je treba zahtevati, naj poda razumljivo obrazložitev vseh razlogov, ki podpirajo njegovo prošnjo za begunski status, mora pa odgovoriti tudi na vsa postavljena vprašanja (glej stran 44 in 45, 205 točka).
0 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
1 40. uvodna izjava Procesne direktive II.
2 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).
3 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).
4 Glej npr. sodbo Sodišča Evropske unije z dne 1. 8. 2025 v združenih zadevah C-758/24 (Alace) in C-759/24 (Canapelli).
5 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve).
6 Prav tam, 13. točka obrazložitve.
7 S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve).
8 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).
9 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve.0 SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka).1 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.