Jedro

V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče ne izvaja dokazov, temveč svojo odločitev opre na predložene dokaze, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje, da bi ga moralo sodišče v tem postopku zaslišati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožeča stranka je z začasno odredbo zahtevala, da sodišče do odločitve v upravnem sporu odloži izvršitev odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana z dne 11. 2. 2010. Z navedeno odločbo je inšpekcijski organ med drugim odločil, da mora tožeča stranka ustaviti nadaljnjo gradnjo dela stanovanjskega objekta dvojčka v tlorisnih dimenzijah 9 m x 9 m na zemljišču s parc. št. 4444/4, k. o. A. ter ta objekt v roku štirih mesecev od prejema odločbe odstraniti ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik ni izkazal zakonskega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanka težko popravljive škode. Razen s fotokopijo osebne izkaznice, iz katere izhaja, da živi v objektu, ki je predmet inšpekcijske odločbe, tožnik ni ponudil drugih dokazov, ki bi potrjevali njegove navedbe glede slabega socialnega in materialnega položaja in nezmožnosti, da sebi in družini zagotovi nadomestno bivališče v primeru izvršitve inšpekcijske odločbe.

3. V pritožbi zoper prvostopenjski sklep tožnik navaja, da stanovanjske hiše, v kateri živi, v primeru naknadne izdaje ustreznega dovoljenja, zaradi pomanjkanja sredstev, ne bo mogel ponovno zgraditi. Če se bo inšpekcijska odločba izvršila, bo skupaj s člani družine postal socialni problem. Kot dokaz, ki bi potrdil njegove navedbe glede težko popravljive škode, je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje članov družine, čemur sodišče prve stopnje ni sledilo, niti se do tega predloga ni opredelilo. Prav tako sodišče ni presodilo sorazmernosti med začasnim zadržanjem izvršitve inšpekcijske odločbe in prizadetostjo javne koristi, ki v konkretnem primeru ni podana. Tudi če tožeča stranka v upravnem sporu ne bo uspešna, se z zadržanjem izpodbijane inšpekcijske odločbe ne bo poseglo v javni interes. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje.

6. Zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Stranka mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče ne izvaja dokazov, temveč svojo odločitev opre na predložene dokaze. Tožnik se za to neutemeljeno sklicuje, da bi moralo sodišče zaslišati njega in člane njegove družine, saj bi moral vse navedbe in dokaze podati oziroma predložiti že v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da mora stranka v zahtevi izkazati izpolnjevanje zakonskih pogojev, od sodišča pa zaradi narave postopka ne more zahtevati izvedbe dokazov, ki bi potrdili (ali ovrgli) zatrjevano verjetnost nastanka težko popravljive škode (na primer sklepi: I Up 22/2008, I Up 12/2008, I Up 437/2006, I Up 154/2010).

7. Zato pritožbeni ugovor glede kršitev določb postopka ni utemeljen.

8. Niso utemeljeni tudi pritožbeni ugovori glede prizadetosti javne koristi in koristi nasprotne stranke ter načela sorazmernosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala pogoja težko popravljive škode; ta ugotovitev pa zadostuje za odločitev, to je zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Nadaljnjih pogojev se v takem primeru praviloma ne tehta, ker ni podlage za primerjanje oziroma tehtanje med javnim interesom in nastankom škode nasprotni stranki. Ko gre za ukrepe, ki jih izreče gradbeni inšpektor, je tehtanje javnega interesa in interesov inšpekcijskega zavezanca (na abstraktni ravni) opravil že zakonodajalec, ko je v 146. členu ZGO-1 predpisal pomen inšpekcijskih ukrepov ter določil, da pritožba zoper inšpekcijsko odločbo ne zadrži njene izvršitve. To pomeni, da je odložitev izvršitve inšpekcijske odločbe v nasprotju z javnim interesom, ki je v tem, da se nezakoniti posegi v prostor ne izvajajo, če pa se, se morajo čimprej sanirati.

9. Okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi utemeljevale odložitev izvršitve odločbe, po presoji Vrhovnega sodišča tožnik zgolj s pavšalnim in neizkazanim zatrjevanjem, da mu bo z rušitvijo objekta nastala težko popravljiva škoda, da ne bo imel sredstev za postavitev nove zgradbe in da bo s člani družine postal socialni problem, ni izkazal. 10. Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 72. člena ZUS-1).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).