Jedro

Za presojo zakonitosti premestitve je bistveno, da je tožena stranka s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika italijanske narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva. Razlog za premestitev je bil tako v spremenjeni sistematizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanega števila delovnih mest, za katera se zahteva znanje jezika italijanske narodne skupnosti. S tem pa je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za tožničino premestitev.

Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko ni zagotovila, da tožnica pri delu ne bi uporabljala jezika italijanske narodne skupnosti na zakonitost premestitve ne more vplivati, niti ne more predstavljati pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se primarni tožbeni zahtevek in prvi ter drugi podredni tožbeni zahtevek zavrnejo in v stroškovni odločitvi (III. točka izreka) tako, da je tožnica dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 203,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene pritožbene stroške v znesku 89,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se razveljavi sklep tožene stranke št. ... z dne 12. 10. 2011 in št. ... z dne 26. 9. 2011 o tožničini premestitvi na delovno mesto davčnega kontrolorja s šifro ... (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in izplačati razliko med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejela za opravljanje dela davčnega kontrolorja na delovnem mestu s šifro ... v višini 6 % dodatka za dvojezičnost od osnovne plače, in sicer za mesec oktober 2011 v znesku 75,56 EUR bruto, za november 2011 v znesku 75,56 EUR bruto, za december 2011 v znesku 75,56 EUR bruto, za januar 2012 v znesku 75,56 EUR bruto, za februar 2012 v znesku 75,56 EUR bruto, za marec 2012 v znesku 75,56 EUR bruto, za april 2012 v znesku 75,56 EUR bruto, za maj 2012 v znesku 75,56 EUR bruto, za junij 2012 v znesku 70,44 EUR bruto, za julij 2012 v znesku 70,44 EUR bruto, za avgust 2012 v znesku 70,44 EUR bruto, za september 2012 v znesku 70,44 EUR bruto, za oktober 2012 v znesku 70,44 EUR bruto, ter od vseh bruto razlik do dneva sojenja obračunati in za tožnico plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec v roku 15 dni (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 447,00 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka.

Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju: ZPP). Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med izvedenimi dokazi, s čimer je sodišče prve stopnje kršilo 14. in 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da dodatek za dvojezičnost pripada javnim uslužbencem, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela. V konkretnem primeru je bila tožnica razporejena na delovno mesto, na katerem pogoj znanja jezika narodne skupnosti ni bil predpisan. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da sklep o premestitvi, kljub izkazanim razlogom za premestitev, ni zakonit iz razloga, ker so po pričetku veljave dejansko ni uresničil. Poudarja, da je bila premestitev tožnice na novo delovno mesto v skladu s sprejeto sistematizacijo delovnih mest, ki za delovno mesto tožnice ne predvideva več dodatka za dvojezičnost. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zakaj verjame tožnici in pričama A.A. in B.B.. Priča A.A., tožničina nadrejena, tudi sama nastopa kot tožnica v istovrstni zadevi. Dolžnost in naloga vodje je bila, da organizira, deli in nadzira delo v svojem oddelku, torej tudi delo tožnice. Priča A.A. bi bila dolžna kot vodja oddelka, delo po spremembami sistematizacije in prerazporeditvah organizirati na način, da tožnica ne bi prihajala v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti. Priča B.B. pa je sindikalni zaupnik, katerega naloga je že po sami funkciji, da se bori za pravice delavcev. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pričanja C.C. glede organizacije dela po sprejemu nove sistematizacije. Izpostavlja, da je zakonska dolžnost zaposlenih voditi postopke v slovenskem jeziku, izjema velja za pripadnike narodnostne manjšine, zato meni, da opozarjanje nadrejenih oziroma izrecna navodila glede komuniciranja v italijanščini samo s pripadniki italijanske manjšine, niti niso potrebna. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi ugotovitve o zakonitosti spremembe sistematizacije in formalni popolnosti postopka premestitve ter dokazni presoji, da so razlogi za premestitev po ZJU dopustni, izkazani in zakoniti, sklep o premestitvi razveljavilo zgolj zato, ker je ugotovilo, da se sklep kasneje ni uresničeval. Tožena stranka izpodbija stroškovno odločitev in navaja, da je napačno določena vrednost spornega predmeta v višini 3.000,00 EUR. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici izplača dodatek od oktobra 2011 do februarja 2013 (17 mesecev), zato tožena stranka meni, da bi morala vrednost spornega predmeta znašati največ 1.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi glede na ugotovljeno vrednost spornega predmeta napačno odmerilo nagrado za postopek in nagrado za narok. Nagrada za postopek znaša pri vrednosti spornega predmeta 3.000,00 EUR 159,90 EUR, nagrada za narok pa 147,60 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in katere uveljavlja pritožba, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ni nerazumljiva, ni v nasprotju sama s seboj in jo je mogoče preizkusiti. Prav tako ni podanih nasprotjih med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva razveljavitev sklepov o premestitvi z dne 12. 10. 2011 in z dne 26. 9. 2011, priznanje dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače od 28. 10. 2011 dalje ter obračun in izplačilo razlike v plači iz naslova 6 % dodatka za znanje italijanskega jezika s pripadajočimi obrestmi od 5. dne v mesecu za posamezne mesece od oktobra 2011 dalje. S prvim podrednim tožbenim zahtevkom tožnica uveljavlja razveljavitev sklepov o premestitvi z dne 12. 10. 2011 in z dne 26. 9. 2011, priznanje dodatka za dvojezičnost v višini 3 % osnovne plače od 28. 10. 2011 dalje ter obračun in izplačilo razlike v plači iz naslova 3 % dodatka za znanje italijanskega jezika s pripadajočimi obrestmi od 5. dne v mesecu za posamezne mesece od oktobra 2011 dalje. Z drugim podrednim tožbenim zahtevkom pa zahteva razveljavitev sklepov o premestitvi z dne 12. 10. 2011 in z dne 26. 9. 2011, poziv nazaj na delovno mesto “davčni konktrolor”, s šifro ... v Oddelku za A., Sektor za B. s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja, ki bi ji šle, če je tožena stranka ne bi premestila na drugo delovno mesto ter obračun in izplačilo razlike v plači iz naslova 6 % dodatka za znanje italijanskega jezika s pripadajočimi obrestmi od 5. dne v mesecu za posamezne mesece od oktobra 2011 dalje.

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je tožena stranka sicer formalno s sistematizacijo in sklepi o premestitvi sprejela zastavljeni cilj po specializaciji in racionalizaciji poslovanja in prihranku sredstev za plače, vendar ga dejansko ni uresničila, ker v njenem poslovanju glede tožničinega dela ni prišlo do nobenih relavantnih sprememb, kar se tiče uporabe jezika narodne skupnosti. Ker tožena stranka dejansko ni zagotovila, da tožnica pri svojem delu ne bi uporabljala italijanskega jezika, je sodišče prve stopnje razveljavilo izpodbijana sklepa o premestitvi in tožnici priznalo dodatek za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače od 28. 10. 2011 dalje.

Pritožbeno sodišče se s sprejetim zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti tožničine premestitve in priznanju dodatka za dvojezičnost izhajajo iz zmotnega materialno pravnega stališča. Po določbi 1. odstavka 147. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe) se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Po določbi 2. odstavka 147. člena ZJU je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Javni uslužbenec se v skladu z določbo 1. odstavka 149. člena ZJU zaradi delovnih potreb premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če so podani poslovni razlogi; če je ugotovljeno, da je javni uslužbenec nesposoben za svoje delovno mesto; če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa; če se trajno spremeni obseg dela ali racionalizirajo delovni postopki in javni uslužbenec nima več polne obremenitve in v drugih primerih, ki jih določa zakon.

Na podlagi določb 17. člena ZJU se za delovna mesta javnih uslužbencev, ki morajo na podlagi zakona kot uradni jezik uporabljati jezik narodne skupnosti, kot pogoj določi tudi znanje tega jezika. Na podlagi 6. točke 6. člena ZJU se pogoji in naloge na posameznih delovnih mestih opredelijo v aktu o sistematizaciji. V 28. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji) je določeno, da pripada dodatek za dvojezičnost javnim uslužbencem, ki delajo na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski ali madžarski jezik tudi uradni jezik, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela. V določbi 28. člena ZSPJS so določene tudi okvirne višine tega dodatka (razpon 3 % - 6 % za javne uslužbence), določitev konkretne višine pa je za javne uslužbence prepuščena predstojniku, na osnovi zahtevane stopnje znanja jezika narodne skupnosti ter dejanske uporabe tega jezika pri opravljanju dela.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pred sporno premestitvijo zaposlena na delovnem mestu “davčni kontrolor” s šifro ...v Oddelku za A. v Sektorju za B., kjer je prejemala dodatek za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom z dne 12. 10. 2011 in z dne 26. 6. 2011 tožnico premestila na delovno mesto “davčni kontrolor” s šifro ... v istem oddelku in v istem sektorju, pri katerem kot pogoj za opravljanje dela ni bilo določeno znanje jezika narodne skupnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni bilo sporno, da je edina razlika med delovnim mestom s šifro ... in delovnim mestom s šifro ... v tem, da se pri prvem kot pogoj za opravljanje dela zahteva znanje jezika italijanske narodne skupnosti na višjem nivoju, medtem ko pri drugem tega pogoja za opravljanje dela ni. Tožena stranka je premestitev tožnice utemeljevala z delovnimi potrebami, in sicer s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest. Tožena stranka je s spremembo sistematizacije delovnih mest v Davčnem uradu D. drugače organizirala delovni proces tako, da ga je prilagodila izvajanju nalog organa upoštevaje pravico pripadnikov italijanske narodne skupnosti do uporabe lastnega jezika ter upoštevanje ekonomično in smotrno rabo javnih sredstev. Pri tem je določila delovna mesta, pri katerih se kot pogoj za opravljanje dela zahteva znanje jezika narodne skupnosti in delovna mesta, kjer ta pogoj ni določen.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka formalno s sistematizacijo in sklepi o premestitvi speljala zastavljeni cilj po specializaciji in racionalizaciji poslovanja in prihranku sredstev za plače. Zmotno pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju zaključilo, da sklepi o premestitvi niso zakoniti iz razloga, ker tožena stranka sklepa dejansko ni uresničila, ker v njenem poslovanju glede tožničinega dela ni prišlo do nobenih relavantnih sprememb, kar se tiče uporabe jezika narodne skupnosti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je za presojo zakonitosti premestitve bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika italijanske narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva. Razlog za premestitev je bil tako v spremenjeni sistematizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanega števila delovnih mest, za katera se zahteva znanje jezika italijanske narodne skupnosti. S tem pa je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za tožničino premestitev. Organizacija dela je stvar odločitve delodajalca. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu ni zakonitost sistematizacije delovnih mest, ki jo je sprejela tožena stranka, saj je le-ta lahko le predmet presoje v kolektivnem sporu.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v praksi dejansko ni zagotovila, da tožnica pri delu ne bi uporabljala jezika italijanske narodne skupnosti pa po presoji pritožbenega sodišča na zakonitost premestitve ne more vplivati, niti ne more predstavljati pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zadevi opr. št. VIII Ips 29/2013 z dne 14. 5. 2013. Naloga in pristojnost delodajalca v javnem sektorju je, da praviloma v aktu o sistematizaciji delovnih mest na območjih občin, kjer živita italijanska in madžarska narodna skupnost, na ustreznih delovnih mestih, kjer morajo zaposleni na podlagi zakona uporabljati tudi jezik narodne skupnosti, kot pogoj za opravljanje dela določi znanje jezika narodne skupnosti. Le višina dodatka je potem poleg zahtevane stopnje znanja jezika lahko odvisna tudi od dejanske uporabe jezika pri opravljanju dela, kar oceni predstojnik. Razen tega pa delodajalec v skladu z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU, javnemu uslužbencu ne more zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva, kar pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka za dvojezičnost na delovnih mestih, na katerih nima opredeljene zahteve po znanju jezika narodne skupnosti in zahteve po dvojezičnem poslovanju.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni materialno pravni presoji, da dejanska uporaba jezika italijanske narodne skupnosti na delovnem mestu, kjer tožena stranka v aktu ni predvidela znanje jezika narodne skupnosti kot posebnega pogoja za opravljanje dela, ne more predstavljati podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost, tožnica torej ni upravičena do dodatka za dvojezičnost. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek in oba podredna tožbena zahtevka.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Glede na to, da je tožena stranka v postopku v celoti uspela, ji je tožnica v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti njene stroške postopka. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo stroške postopka, in sicer: nagrado za postopek (tar. št. 3100) v višini 183,30 EUR in plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je toženi stranki priznalo nagrado za en postopek in ne za vse postopke za vsak posamezen spis, kot je stroške priglasila tožena stranka na zadnji glavni obravnavi, saj je sodišče v obravnavani zadevi vodilo samo en postopek, kjer je kot tožeča stranka nastopala samo tožnica. Nagrado za postopek pa je odmerilo glede na vrednost spora 3.200,00 EUR, kot ga je pravilno določilo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju 1. odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08 in nadalj.) in glede na to, da se vrednost spora v premoženjskih sporih določi po znesku zahtevanih dajatev, kot izhajajo iz tožbenega zahtevka. Skupni stroški postopka tožene stranke znašajo 203,30 EUR, ki jih je tožnica dolžna toženi stranki povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela in je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena ZPP odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 89,60 EUR (nagrada za postopek – tar. št. 3210), v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tožnica sama, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).