Jedro

Ker so torej vsi v izreku izpodbijane odločbe navedeni objekti za oglaševanje postavljeni na občinskih javnih površinah, kjer jih je na podlagi dvanajstega odstavka 60. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (v nadaljevanju OPN) in določb Odloka mogoče postaviti le z dovoljenjem občine, tega pa tožnik nesporno nima, je inšpektorica utemeljeno odredila njihovo odstranitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odredil odstranitev 27 oglasnih objektov s tam navedenimi ID številkami na parcelah št. 1111/55, 1111/57 in 1111/65, vse k. o. ..., ki so v lasti Mestne občine Ljubljana, saj tožnik za navedeno postavitev nima dovoljenja občine. Iz obrazložitve izhaja, da je organ lokacijo oglasnih objektov preverjal s pomočjo geodeta in ugotovil, da so na tem območju meje urejene in da so objekti postavljeni na nepremičninah, navedenih v izreku, ki so v lasti občine, ter da tožnik za to ni pridobil soglasja toženke, kot to določa Odlok o oglaševanju (v nadaljevanju Odlok).

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri predlaga njeno odpravo. Med drugim navaja, da so oglasni objekti postavljeni na zasebnem zemljišču. Trdi, da je v postopku predložil jasno skico o lokaciji objektov, skica, ki mu jo je v postopku vročila toženka, pa naj ne bi bila jasna, saj je na njej več kot 30 objektov za oglaševanje, ki se nahajajo na drugih parcelah, kot jih v sklepu o uvedbi inšpekcijskega postopka navedla toženka. Iz skice naj ne bi bilo razvidno, kateri objekti so tožnikovi. Navaja, da je 2. 11. 2018 toženko zaprosila za izdajo soglasja, vendar o tem še ni bilo odločeno. Meni, da toženka z Odlokom, ki nima narave prostorskega akta, ne more predpisati obveznosti pridobitve dovoljenja za postavitev reklamnih objektov na zemljiščih v zasebni lasti in v zvezi s tem izrekati sankcij. Izpodbijan odločbi očita še, da se je zaradi pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti, saj se ni opredelil do tožnikovih navedbah o lokaciji objektov na zasebnem zemljišču. Kršena naj bi bila tudi pravica do izjave, saj ni bil seznanjen z vsemi relevantnimi dokazi, na katere je toženka oprla svojo odločitev. Toženki očita tudi, da je izrečeni ukrep v nasprotju z načelom sorazmernosti. Toženka je v pripravljalni vlogi spremenila tožbeni predlog tako, da sodišču predlaga, naj ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe. Pravni interes utemeljuje s preprečitvijo ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja in pridobitvijo pravnega temelja za uveljavljanje povrnitve škode.

4. Toženka v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi vztraja pri izpodbijani odločbi in prereka tožbene navedbe. Pojasnjuje pogoje za pridobitev dovoljenja za oglaševanje na javnem prostoru. Nasprotuje tudi spremembi tožbenega predloga.

**Odločanje po sodnici posameznici**

5. Sodišče je s sklepom z dne 20. 1. 2022 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklenilo, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

**O razlogih za dovolitev spremembe tožbe**

6. Tožnik je s tožbo predlagal odpravo izpodbijane odločbe. Po vložitvi tožbe je bila izpodbijana odločba izvršena tako, da so bili objekti za oglaševanje odstranjeni, zato je tožnik tožbeni predlog spremenil tako, da sedaj predlaga ugotovitev nezakonitosti odločbe.

7. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo sprejelo sklep, s katerim je spremembo tožbe dovolilo.

8. ZUS-1 v 41. členu ureja spremembo tožbe za akcesorne zahtevke. Sodišče je zato odločitev oprlo na 185. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvimi odstavkom 22. člena ZUS-1. Spremembo je kljub nasprotovanju toženke dovolilo, saj meni, da je tožnik za ugotovitveni predlog izkazal pravni interes (skliceval se je na nevarnost ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja in pravni temelj za uveljavljanje povrnitve škode), poleg tega pa je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

**Dokazni sklep**

9. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine sodnega in upravnega spisa.

10. Izvedbo dokazov z zaslišanjem tožnika in postavitvijo izvedenca geodetske stroke je sodišče kot nedovoljeni tožbeni novoti zavrnilo na podlagi 52. členu ZUS-1.1 Iz upravnega spisa namreč izhaja, da tožnik svojega zaslišanja in postavitev izvedenca ni predlagal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Takšnega ravnanja tožnik ne more opravičiti z navedbami, da je bilo šele v odločbi razloženo, na podlagi katerih dejanskih ugotovitev je upravni organ odločil o zadevi. Oba dokaza sta predlagana v zvezi z lokacijo obravnavanih objektov za obveščanje, pri čemer je sporno, ali so postavljeni na zasebnem ali občinskem zemljišču. Prvostopenjski upravni organ pa je tožnika že pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe z dopisom z dne 11. 10. 2019 obvestil o ugotovitvi, da so vsi objekti za obveščanje postavljeni na parcelah v lasti Mestne občine Ljubljana, temu dopisu priložil zapisnik in geodetsko skico, ter tožnika pozval, da se o tem izjavi. K temu sodišče dodaja, da tretji odstavek 20. člena2 in 52. člen ZUS-1 (smiselno enako zahtevo pa vsebuje tudi določba tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP3) od stranke zahtevata, da ravna skrbno in v vseh fazah postopka predlaga dokaze, potrebne za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Takšna skrbnost stranke se zahteva zato, da se upravnemu organu, ki je pristojen za odločanje v upravni stvari, omogoči izdaja zakonite odločbe. Stranka tako z relevantnimi navedbami in dokaznimi predlogi ne sme „čakati“ na pravna sredstva. Drugačna razlaga določb ZUP in ZUS-1 o navajanju novih dejstev in dokazov v pravnih sredstvih bi pomenila kršitev ustavnega načela delitve oblasti.

**K I. točki izreka**

11. Tožba ni utemeljena.

12. Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da so v njenem izreku navedeni objekti za obveščanje v nasprotju z določbami Odloka o oglaševanju (v nadaljevanju Odlok) brez dovoljenja toženke postavljeni na javnih površinah.

13. Med strankama ni sporno, da tožnik za postavitev teh objektov ni pridobil toženkinega dovoljenja. Sporno pa je, ali so ti objekti res postavljeni na javnih površinah, to je na nepremičninah v lasti Mestne občine Ljubljana.

14. Ugotovitev o lokaciji objektov toženka opira na ogled, ki ga je občinska inšpektorica opravila z geodetom, in skico (C1), ki jo je izdelal geodet, pri čemer ugotavlja tudi, da so meje med parcelami urejene.

15. Iz te skice (C1) tudi po presoji sodišča izhaja, da so objekti za obveščanje iz izreka izpodbijane odločbe postavljeni na nepremičninah parc. št. 1111/55, 1111/57 in 1111/65 k. o. ..., ki so v lasti občine.

16. Ne drži tožnikova trditev, da skica ni jasna. Iz skice jasno izhaja, katere črte označujejo meje med parcelami in katera črta označuje linijo, na kateri so postavljeni objekti za obveščanje. Očitno je, da mejo med parcelami označujejo debelejše črte, na kateri ni pikic. Tanjša črta s pikicami, očitno označuje linijo, na kateri so razporejeni objekti za obveščanje, pri čemer pa je po presoji sodišča prav tako očitno, da skupinice treh pikic ne pomenijo posameznih objektov za obveščanje. Pikice na tanjši črti so zelo očitno le način, na katerega se ta črta, ki označuje linijo, na kateri so locirani objekti za obveščanje, na enostaven način loči od debelejše črte brez pikic, ki označuje mejo med parcelami. Tožnik zato zmotno meni, da je na tej skici označenih 30 objektov za oglaševanje.

17. Prav tako je iz geodetske skice jasno, da je črta s pikicami (torej linija, na kateri so locirani objekti za obveščanje) na zemljiščih v lasti občine, torej na javni površini. Gre namreč za občinska zemljišča (parc. št. 1111/55, 1111/57 in 1111/65 k. o. ...) ob ... ter križišču ... s ... in ... (to izhaja tudi iz tožnikovih skic), za katere je splošno znano, da so v samem središču mesta oziroma celo na cestnem prstanu, ki znotraj mesta obkroža strogo mestno jedro.

18. Na kateri od navedenih občinskih parcel se nahajajo v izreku izpodbijane odločbe navedeni objekti, je enostavno mogoče ugotoviti ob primerjavi navedene skice (C1) z zapisnikom o opravljenem nadzoru z dne 2. 6. 2018. V tem zapisniku so objekti označeni z identifikacijskimi številkami, pri tem pa je opisana (z navedbo parcelnih številk) in fotografirana tudi lokacija posameznega objekta. Ob primerjavi teh podatkov s skico je tako jasno razvidno, da so objekti z ID številko ..., ... in ... na parc. št. 1111/56 ob meji s parc. št. 2222/1. Objekt z ID št. ... je na parc. št. 1111/55 ob meji s parc. št. 2222/1. Objekti z ID št. ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ... in ... so na parc. št. 1111/55 ob meji s parc. št. 3333/94. Objekti z ID št. ..., ..., ..., ..., ..., ... in ... pa so na zemljiščih s parc. št. 1111/55 oziroma 1111/58, vendar ob meji z drugimi zemljišči (4444/112 oziroma 1111/45 ali 4444/28), ki pa so vsa v lasti Mestne občine Ljubljana.

19. Geodetska skica (C1), na katero se opira izpodbijana odločba, je torej jasna. Ne velja pa to za skico, na katero se sklicuje tožnik in ki jo je predložil v upravnem postopku. Iz te tožnikove skice namreč ni razvidno, na kateri strani parcelne meje so postavljeni objekti za oglaševanje, saj parcelne meje na tej skici sploh niso označene.

20. Najemna pogodba št. 14/2011, iz katere izhaja, da lastnik zemljišč in poslovnih stavb na parc. *5555 in 4444/2 k. o. ... tožniku daje v najem fasadne površine in oglasni prostor na gradbeni ograji teh nepremičnin, po presoji sodišča ne izkazuje, da so oglasni objekti dejansko postavljeni na zemljiščih z navedenima parcelnima številkam. Prepričljivejši je dokaz, na katerega se opira toženka, to je skica, ki jo je o položaju objektov za oglaševanje napravil geodet (C1), ki je strokovno usposobljen za prepoznavanje poteka parcelne meje na terenu. Sodišče je temu dokazu zato tudi sledilo. Na drugačno presojo, ne vplivajo tožnikove navedbe o tem, da so bile inšpektoričine ugotovitve o tem, na kateri strani parcele meje so objekti za obveščanje, v zapisniku z dne 2. 6. 2018 drugačne. Že v temu zapisniku je inšpektorica za večje število objektov ugotovila, da so postavljeni na javnih površinah. V nadaljevanju, po opravljenem ogledu z geodetom, pa se je izkazalo, da so na javnih površinah postavljeni vsi v izreku izpodbijane odločbe navedeni objekti.

21. Ker so torej vsi v izreku izpodbijane odločbe navedeni objekti za oglaševanje postavljeni na občinskih javnih površinah, kjer jih je na podlagi dvanajstega odstavka 60. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (v nadaljevanju OPN) in določb Odloka mogoče postaviti le z dovoljenjem občine, tega pa tožnik nesporno nima, je inšpektorica utemeljeno odredila njihovo odstranitev. Tožbeni očitek, da je organ zmotno uporabil Odlok je zato neutemeljen. Za odločitev so zato nerelevantne tudi vse navedbe o širini varovalnega pasu, saj izpodbijana odločitev ne temelji na tej okoliščini.

22. Tožnik neutemeljeno uveljavlja retroaktivno uporabo predpisov, ki jo utemeljuje s trditvami, da so bili objekti postavljeni že pred avgustom 2013. Trditev o času postavitve objektov je nedovoljena tožbena novota, saj jo navaja šele v pripravljalni vlogi, to pa je po preteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1. Ne glede na to pa sodišče dodaja, da je OPN začel veljati v letu 2010, Odlok pa v letu 2011, ter da je imel tudi prej veljaven odlok, sprejet v letu 1999 smiselno enake določbe.

23. Tožnik pa ne more uspeti niti s tožbenimi očitki o nesorazmernosti izrečenega ukrepa. Nesorazmernosti ukrepa namreč ne more utemeljiti s trditvami o vloženih zahtevah za izdajo dovoljenja že v letu 2018. Zahtevi z dne 2. 11. 2018 je namreč vložil na podlagi Odloka o občinskih cestah (A9 in A1o), torej na drugi dejanski in pravni podlagi. Tožnik tudi sicer ne more uveljavljati, da mu morala inšpektorica namesto odstranitve odrediti pridobitev dovoljenja. Dovoljenje je po 6. členu Odloka mogoče pridobiti na podlagi javnega razpisa. Na javnem razpisu, ki mora vsem vlagateljem zagotavljati enak položaj, pa tožnik nima pravno varovanega pričakovanja, da bi na njem, če bi ga toženka objavila, tudi uspel zgolj za to, ker je na javnih površinah že pred tem brez dovoljenja postavil objekte za oglaševanje oziroma obveščanje. Da bi v tej zadevi šlo za katero od izjem iz 7. člena Odloka, po kateri se dovoljenje za oglaševanje na javnem prostoru lahko pridobi brez javnega razpisa, pa tožnik ne navaja.

24. Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki o neobrazloženosti izpodbijane odločbe. Iz nje, enako pa velja tudi za pritožbeno odločbo, namreč jasno izhaja, katera dejstva je organ štel za odločilna, kako jih je ugotovil in kako jih je presodil ter na njihovi podlagi odločil. Dejstvo, da se tožnik s toženkinimi ugotovitvami ne strinja, je stvar presoje dejanske in materialne pravilnosti izpodbijane odločbe. Vse to je v luči tožbenih navedb v tej sodbi presodilo tudi sodišče. 25. Prav tako neutemeljeni so tožbeni očitki o kršitvi pravice do izjave. Kot že pojasnjeno, je bil tožnik s pozivom z dne 11. 10. 2019 seznanjen s toženkinimi ugotovitvami (da so objekti za obveščanje postavljeni na javnih površinah) in njenimi pravnimi naziranji (da je taka postavitev dopustna le na podlagi dovoljenja občine v skladu z Odlokom). Glede na to, da je bil tožnik z navedenimi dopisom z dne 11. 10. 2019 seznanjen tudi z načinom, na katerega je toženka ugotovila pravno odločilna dejstva, ter mu je bila vročena tudi geodetska skica (C1), ki je (kot pojasnjeno) jasna, ni utemeljen niti očitek, da ni bil seznanjen z vsemi relevantnimi dokazi.

26. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

27. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 52. člen ZUS-1:“V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.“ 2 Tretji odstavek 20. člena ZUS-1: „V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.“ 3 Tretji odstavek 238. člena ZUP: „V pritožbi lahko navaja pritožnik nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. “