Jedro

Če se v upravnem sporu postopek ustavi, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 2. točka izreka izpodbijanega sklepa.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. odstavka 39. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) ustavilo postopek (1. točka izreka), ker je tožnik umaknil tožbo, in zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je v skladu z 2. odstavkom 39. člena ZUS-1 tožnika z dopisom pozvalo, ali vztraja pri tožbi. Tožnik je tožbo zoper izpodbijano odločbo umaknil, vztrajal pa je, da sodišče prve stopnje odloči o priglašenih stroških postopka in jih naloži v plačilo toženki, saj je upravni organ odločil z novo odločbo natanko tako, kot je v svoji tožbi predlagal tožnik. Sodišče prve stopnje se sklicuje na 4. odstavek 25. člena ZUS-1. Ker je sodišče postopek ustavilo, je zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka ob upoštevanju izrecne zakonske določbe zavrnilo, zaradi česar pa tudi ne more upoštevati tožnikovih navedb v zvezi z upravičenostjo do povračila stroškov v tem upravnem sporu.

Tožnik vlaga pritožbo izrecno le zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa, in sicer zaradi bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vložil tožbo zaradi napačno izračunanega nadomestila. Ministrstvo za okolje in prostor je v skladu z 273. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (sprememba ali odprava odločbe v zvezi z upravnim sporom) izdalo odločbo z dne 19.5.2008, s katero je v zvezi z upravnim sporom v 1. točki izreka odpravilo izpodbijano odločbo z dne 10.3.2008, v 2. točki izreka pa odločilo, da je tožnik za rešitev svojega stanovanjskega vprašanja upravičen do nadomestila v višini 42.972,23 EUR, oziroma natanko tako, kot je v svoji tožbi predlagal tožnik. Iz odločbe je razvidno, da je upravni organ izrecno priznal, da je pri sprejetju odločbe upošteval napačno število točk. Tako bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo 2. odstavka 25. člena ZUS-1, ki posebej določa, da stranka vselej trpi stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi, in stroške, ki so nastali po naključju, ki se je njej primerilo. Morebitna zavrnitev predlagane povrnitve stroškov bi predstavljala kršitev ustavnih pravic in temeljnih svoboščin tožnika, predvsem pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), pravice do enakega varstva pravic (22. člen) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Če pa bi se štelo, da določba 2. odstavka 25. člena ZUS-1 zajema samo ravnanja strank postopka po vložitvi tožbe, je določba 4. odstavka 25. člena ZUS-1 neustavna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in mu prizna stroške postopka za tožbo in pritožbo, podrejeno pa, da se pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka je sicer dne 27.10.2008 vložila odgovor na pritožbo, ki pa je prepozen.

Pritožba ni utemeljena Po presoji vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje glede odločitve o stroških postopka pravilno oprlo na določbo 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Po tej določbi vsaka stranka upravnega spora trpi svoje stroške postopka, med drugim tudi, če sodišče postopek ustavi. Ker torej ZUS-1 vsebuje posebno določbo glede stroškov postopka v primeru ustavitve postopka, ne pride v poštev 2. odstavek 25. člena ZUS-1, po katerem stranka vselej trpi stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi, niti ne primerna uporaba ZPP, ki je v skladu s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 predvidena le za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena. Glede na posebno odločbo ZUS-1 v upravnem sporu zaradi umika tožbe po presoji vrhovnega sodišča tožnik, kljub zatrjevanemu uspehu, doseženem na podlagi vložene in nato umaknjene tožbe, ni upravičen do povračila stroškov postopka.

Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, tudi ni prišlo do zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

Tožnik v pritožbi predlaga, da vrhovno sodišče prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS za oceno ustavnosti 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Po 125. členu Ustave RS so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni; vezani so na ustavo in zakon. Po 156. členu Ustave RS lahko sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in začne postopek pred ustavnim sodiščem. Za takšno odločitev sodišče ni vezano na predlog strank v postopku, temveč gre za njegovo suvereno ugotovitev in odločitev, ki v obravnavanem primeru ni bila sprejeta. Sicer pa lahko po določbi 2 stavka 2. odstavka 162. člena Ustave RS vsakdo da pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem RS, če izkaže pravni interes.

Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano 2. točko izreka obravnavanega sklepa sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).