Jedro

Ker je bila s pravnomočno sodbo potrjena pravilnost in zakonitost odločbe toženca, s katero je bilo odločeno, da tožnica kot invalid II. kategorije po prej veljavnem ZPIZ nima pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, tožencu pri izdaji te odločbe ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, zato tožnica ni upravičena do odškodnine v višini nadomestila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, kot bi ji pripadalo, če bi ji bilo odobreno za skrajšan delovni čas po štiri ure dnevno za čas od 30. 10. 2000 do 30. 11. 2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska nadomestila, na zadnji dan v mesecu za tekoči mesec do plačila, se zavrne.

Tožnica sama trpi stroške postopka.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati odškodnino v višini nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, kot bi ji pripadalo, če bi ji bilo odobreno za skrajšan delovni čas štiri ure dnevno za čas od 30. 10. 2000 do 30. 11. 2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska nadomestila, na zadnji dan v mesecu za tekoči mesec, do plačila (1. točka izreka). V presežku za čas po 30. 11. 2006 je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrnilo (2. točka izreka). Tožencu je tudi naložilo, da je dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 29,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je 1. točka izreka izpodbijane sodbe še vedno v nasprotju s 1. točko izreka sodbe opr. št. Ps 230/2008 z dne 11. 9. 2009, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. V 1. točki izreka sodbe opr. št. Ps 230/2008 z dne 11. 9. 2009, ki je postala pravnomočna, sodišče ugotavlja, da tožnici ne pripada nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo od 20. 9. 2000, kar pomeni, da sta odločbi toženca z dne 24. 9. 2007 in z dne 17. 12. 2007 pravilni in zakoniti. Na drugi strani pa sodišče s predmetno sodbo tožnici priznava odškodnino v višini nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo za štiri ure dnevno, ki bi ji pripadalo, če bi ji bilo odobreno od 30. 10. 2000 do 30. 11. 2006. Nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo za štiri ure dnevno, ni mogoče priznati niti izračunati, saj takšna pravica po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl.) ne obstaja. Tudi sama višina odškodnine, kot jo je dosodilo sodišče prve stopnje, ni določljiva, niti izvršljiva. Odškodnino bi sodišče moralo izraziti v absolutnem denarnem znesku. Višino nadomestila tudi toženec ni dolžan ugotavljati, saj je bilo s sodbo ugotovljeno, da tožnici nadomestilo ne pripada. Sodišče prve stopnje je kot nedopustno ravnanje toženca ocenilo dejstvo, da odločba št. ... z dne 22. 6. 2001 ni imela ustreznega pravnega pouka, ne o dolžnosti tožnice, da se prijavi na zavodu za zaposlovanje in tudi ne, kako naj delodajalec tožnico zakonito odjavi iz zavarovanja. Sodišče je glede na zahtevane predpostavke odškodninske odgovornosti ponovno ugotovilo, da je toženec ravnal protipravno, ker v postopku ni odločal z vso zahtevano skrbnostjo ter posledično napačno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Toženec navedenemu stališču izrecno nasprotuje, saj je postopal v okviru upravnega postopka, ki dopušča in celo predvideva, da prihaja do zmotnih ali napačnih odločitev, te pa še ne pomenijo osnove za opredelitev nedopustnega ravnanja. Pri tem opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 165/2004. Pojma protipravnosti osebe, pooblaščene za odločanje v upravni stvari, ki je podlaga za odškodninsko odgovornost po ustavni določbi, ne gre preprosto enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila upravna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku sodnega varstva pravic. Po mnenju toženca tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, enako kot napačna uporaba materialnega prava, ni podlaga za ugotovitev protipravnosti ravnanja toženca. Toženec je ravnal skladno z zakonskimi določbami in skladno z običajnimi pravili službe, kar glede na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Psp 20/2009 z dne 3. 6. 2009 izključuje protipravnost. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni upošteval 36.a člena ZDR/90, po katerem delodajalec tožnici ni mogel zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Predpis o zaposlovanju je dolžan upoštevati tudi delodajalec, ki bi na podlagi 140. člena ZPIZ tožnico lahko odjavil iz zavarovanja. Za škodo, ki je nastala tožnici zaradi nepoznavanja prava, ne more odgovarjati toženec. Iz izreka sodbe, opr. št. Ps 230/2008 z dne 11. 9. 2009 izhaja pravnomočna ugotovitev, da sta bili odločbi, s katerima je bila tožnici zavrnjena zahteva za priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, pravilni in zakoniti. Navedeno pa pomeni, da je toženec pri vodenju svojih postopkov ravnal pravilno in zakonito in da tožnici ni mogoče priznati odškodnine. Toženec je kljub izpolnitvi napotkov iz sodbe opr. št. Psp 454/2005 z dne 23. 3. 2006 ugotovil, da tožnici nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 20. 4. 2000 dalje ne pripada, kar potrjuje tudi prej citirana pravnomočna sodba. To pa pomeni, da med ravnanjem toženca in vtoževano škodo tudi ne obstaja vzročna zveza.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka). Po preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. S sodbo, opr. št. Ps 230/2008 z dne 11. 9. 2009 je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 24. 9. 2007 in št. ... z dne 17. 12. 2007 ter da se tožnici prizna nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 20. 9. 2000 dalje. Navedena odločitev je postala pravnomočna. Ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine v višini nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo za čas od 30. 10. 2000 do 30. 11. 2006. Pritožbeno sodišče je s sklepom, opr. št. Psp 601/2009 z dne 18. 3. 2010 sodbo v delu glede plačila odškodnine razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je opozorilo, da razlogi o odločilnih dejstvih niso navedeni oziroma so ti nejasni ter da je nejasen tudi sam izrek navedene sodbe.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) v 1. odstavku 276. člena določa, da zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Obligacijski zakonik (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) v 1. odstavku 131. člena določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Odgovornost delodajalcev ter odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ, je urejena v 147. in 148. členu OZ. Kot to poudarja že sodišče prve stopnje, morajo biti za nastanek odškodninske obveznosti izpolnjeni sledeči pogoji in sicer nastanek škodljivega dejstva, obstoj nedopustne škode, vzročna zveza med škodljivim dejstvom in škodo ter odgovornost. Najprej je potrebno ugotoviti, da je tožnica pri tožencu uveljavljala priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 20. 9. 2000 dalje. Zahtevek za priznanje pravice je bil zavrnjen in taka odločitev je tudi postala pravnomočna (sodba Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Ps 230/2008 z dne 11. 9. 2009).

Glede na to, da tožnica uveljavlja plačilo odškodnine v višini nadomestila, je v zadevi sporno vprašanje, ali tožnica zaradi ravnanja toženca ni upravičena do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Bistveni je torej odgovor na vprašanje, ali je bilo ravnanje toženca oziroma pri njemu zaposlenih delavcev protipravno.

Po stališču prvostopenjskega sodišča je toženec ravnal protipravno s tem, ko kljub temu, da je bilo že v času vodenja postopka v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja znano, da ima delodajalec le enega zaposlenega delavca ter da nima možnosti zaposliti tožnico na drugem delovnem mestu, tega dejstva v postopku ni upošteval, razlogov za neupoštevanje pa ni nikoli navedel. Posledično je sprejel napačno odločitev, zaradi katere naj bi tožnici nastala škoda.

Pritožbeno sodišče je že v sklepu z dne 18. 3. 2010 poudarilo, da ima v primeru, ko gre za nepravilne oziroma nezakonite odločbe, stranka možnost vložiti pravna sredstva oziroma lahko zahteva tudi sodno varstvo pred sodiščem. Pri tem je bila navedena tudi sodna praksa, po kateri zgolj dejstvo, da gre za nepravilno oziroma nezakonito odločbo upravnega organa, še ne pomeni, da je s tem tudi že podana odškodninska odgovornost toženca. Tožnici je bila pod št. ... z dne 26. 11. 1999 izdana odločba, s katero je bila razvrščena v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledice poškodbe pri delu in ji je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno sedeče delo, brez dvigovanja težjih bremen nad 5 kg s polovico polnega delovnega časa od 4. 11. 1999 dalje. Odločeno je bilo, da bo o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo, nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odločeno s posebnimi odločbami ter da delodajalec S.I. s. p. obdrži delovnega invalida na delu. Zoper prvostopenjsko odločbo je bila vložena pritožba, ki pa je bila z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 30. 6. 2000 zavrnjena. Iz obrazložitve omenjene odločbe izhaja, da sta tako tožnica kot delodajalec opozorila, da delodajalec v njegovi obrtni delavnici nima delovnega mesta za tožnico.

ZPIZ je v 1. odstavku 139. člena določal, da so organizacije in delodajalci dolžni delovne invalide II. ali III. kategorije obdržati na delu in jih razporediti na drugo ustrezno delo oziroma jim zagotoviti delo s skrajšanim delovnim časom ali jim zagotoviti poklicno rehabilitacijo ter v sodelovanju s strokovnimi inštitucijami in zavodi najti delo, ki ga bodo opravljali po poklicni rehabilitaciji. V 1. odstavku 140. člena pa je bilo določeno, da če zaradi narave dejavnosti, organizacije dela in glede na preostalo delovno zmožnost zavarovanca v organizaciji oziroma pri delodajalcu ni dela, na katero bi ga bilo mogoče razporediti, mu mora le-ta v sodelovanju z Zavodom RS za zaposlovanje zagotoviti ustrezno delo v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu.

Toženec je z navedeno odločbo odločil o razvrstitvi tožnice v II. kategorijo invalidnosti in o pravici do zaposlitve na drugo ustrezno delo s polovičnim delovnim časom. Glede obveznosti delodajalca, da obdrži delovnega invalida na delu, je zgolj povzel zakonsko določbo (1. odstavek 139. člena ZPIZ). Predmet postopka torej ni bilo ugotavljanje, ali lahko delodajalec tožnico obdrži na delu. Niti tožnica niti delodajalec zoper dokončno odločbo nista uveljavljala sodnega varstva, kar pomeni, da je odločba postala pravnomočna.

Za primer, če delodajalec ni imel možnosti zaposliti delovnega invalida skladno z invalidsko odločbo, pa je ZPIZ v 2. odstavku 123. člena določal, da ima delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe prijavi Zavodu RS za zaposlovanje. V takem primeru je nadomestilo izplačeval delodajalec (2. odstavek 139. člena). Le, če je šlo za delodajalca z manj kot petimi zaposlenimi delavci, je nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu zagotavljal Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri tem je potrebno poudariti, da delavec ne more biti istočasno zavarovan po dveh podlagah, torej kot delavec v delovnem razmerju, ter kot brezposelna oseba, ki je upravičena do denarnega nadomestila. Skladno s četrtim odstavkom 140. člena ZPIZ se namreč takemu zavarovancu všteva v pokojninsko dobo čas, ko je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Delodajalec je bil dolžan postopati skladno z navedenimi določbami. Toženec pa za ravnanje delodajalca ne more nositi odgovornosti.

Tožnica je pri tožencu uveljavljala priznanje nadomestila, s tem, da je toženec z odločbo z dne 29. 11. 2000 zahtevek zavrnil. Taka odločitev je bila potrjena tudi z drugostopenjsko odločbo z dne 22. 6. 2001, to pa iz razloga, ker se tožnica ni prijavila pri zavodu v roku 30 dni po dokončnosti odločbe. Odločitev toženca je bila predmet sodne presoje (opr. št. Ps 818/2001 z dne 5. 5. 2005 v zvezi s sodbo opr. št. Psp 454/2005 z dne 23. 3. 2006). Iz pritožbene sodbe izhaja, da je pogoj iz 3. odstavka 140. člena ZPIZ izpolnjen takrat, ko se je tožnica dejansko prijavila na Zavodu RS za zaposlovanje (30. 10. 2000). Sodišče je tožencu naložilo, da šteje, da se je tožnica pravočasno prijavila na zavodu ter da v nadaljevanju ugotovi, ali so izpolnjeni ostali pogoji iz 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 140. člena ZPIZ ter nato ob pravilni uporabi materialnega prava o zahtevi tožnice ponovno odloči. Toženec je ponovno odločil z odločbo z dne 24. 9. 2007, ki je bila potrjena z odločbo z dne 17. 12. 2007, s tem, da je toženec zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, zavrnil. Odločitev je potrdilo tudi sodišče prve stopnje s sodbo, opr. št. Ps 230/2008 z dne 11. 9. 2009. Pritožbeno sodišče je vezano na pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje. V tem primeru torej tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, s tem pa ni podan en od elementov za priznanje pravice do odškodnine.

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine. Skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče tudi odločilo, da tožnica sama trpi stroške postopka.