Jedro

Dediči delavca ne morejo po smrti delavca samostojno vložiti tožbe pred delovnim sodiščem iz naslova terjatev (odpravnina zaradi upokojitve, regres za letni dopust, vrnitev posojila) delavca proti delodajalcu. Gre namreč za terjatve s katerimi inter vivos ni mogoče razpolagati, neprenosljivost pa pomeni, da ob smrti zapustnika terjatve niso prešle na njegove dediče. Dediči bi lahko le prevzeli postopek, ki ga je pred smrtjo sprožil delavec.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne 1. točka izreka, ki glasi: "1. Ugotovi se obstoj terjatve tožečih strank, vsaka do 1/2 v višini 487.549,00 SIT.

Tožena stranka je dolžna tožečima strankama vsaki do 1/2 izplačati 42.075,00 SIT z obrestno mero TOM + 0% od 24.5.1999 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo." V preostalem se pritožba prvo in drugo tožeče stranke zavrne in se potrdita 2. in 3. točka izpodbijane sodbe.

Tožeči stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške postopka, prav tako pa sta dolžni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 239,00 EUR v 8. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi obstoj terjatve tožečih strank, vsake do polovice, v višini 487.549,00 SIT ter da je tožena stranka dolžna tožnikoma vsakemu do 1/2 izplačati 42.075,00 SIT z obrestno mero TOM + 0 % od 24.5.1999 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (1. točka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve v višini 9.687.788,00 SIT in izplačilo 1.937.557,50 SIT s pp (2. odstavek). Odločilo je, da sta tožeči stranki dolžni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 238.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (3. točka).

Oba tožnika sta vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe (2. točka izreka) zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tako, da se ugotovi terjatev v višini 10.175.337,00 SIT z obrestno mero TOM + 0 % od dne 24.5.1999 do plačila, s plačilom tožnikoma vsakemu do 1/2 znesek 1.979.632,00 SIT z obrestno mero TOM + 0 % od dne 24.5.1999 do plačila, skupaj s povrnitvijo pravdnih stroškov. Navajala sta, da je pokojni A. D. kot predsednik začasne uprave sklenil dne 16.7.1997 pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko, ki jo je zastopal predsednik začasnega nadzornega sveta. V točki XIII. pogodbe je bilo določeno, da družba zagotavlja upravičencu izplačilo nagrade ob upokojitvi, v višini 12 njegovih povprečnih mesečnih bruto plač v obdobju zadnjih treh mesecev, kar znaša bruto 9.678.788,00 SIT neto, oziroma 22.442.257,00 SIT bruto. Zoper toženo stranko je bil uveden postopek prisilne poravnave, ki je bil voden pod opr. št. St 6/99 z dne 24.9.1999, sklep o potrditvi prisilne poravnave pa je postal pravnomočen dne 16.10.1999. Z njim je bilo določeno, da se razen izjem, upnikom razreda C (navadni) izplača 20 % na dan 24.5.1999 ugotovljene terjatve in sicer v roku enega leta od pravnomočnosti sklepa z obrestno mero TOM + 0 % od 24.5.1999 do plačila. Pravni prednik je terjatev prijavil, tožena stranka pa je prijavljeno terjatev prerekala. Po sklepu začasnega nadzornega sveta z dne 17.7.1997 o imenovanju začasne uprave je bil pokojni A.D. imenovan z mandatom do imenovanja uprave na prvi seji skupščine. Razlogovanje sodišča prve stopnje iz obrazložitve, da pokojnemu formalno ne pripada nagrada po XII. točki pogodbe, je po mnenju pritožbe formalizem in predstavlja popolno nasprotje od vsebinskega odločanja in je tudi v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskih razmerij, dobro vero in poštenjem ter moralnimi načeli. Sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 19.1.1999, ki je bil izdan na podlagi lastne pisne izjave z dne 4.12.1998 je povsem napačen in nepotreben. Ob vsem velja za celovit pogled upoštevati tudi dejstvo, da upravičenec ni ostal samo brez prerekane nagrade ob upokojitvi, pač pa tudi ob svoje prihranke iz naslova posojila v višini preko 11.000.000,00 SIT. Od tega zneska je bilo namreč 20 % konvertirano v lastniški delež - delnice, ki so "zahvaljujoč" njegovim naslednikom pri vodenju pet let od pravnomočnosti sklepa o potrjeni prisilni poravnavi postale praktično brez vrednosti. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odločilo o stroških postopka in pri tem ugotovilo, da sta tožnika uspela s sorazmerno majhnim deležem 0,41 %. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo načela potrebnosti stroškov za pravdo. Tožnika sta priglasila pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je podala pritožbo zoper ugodilni del sodbe (1. točka izreka) iz razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne in tožnikoma naloži v plačilo stroške postopka skupaj s pritožbenimi stroški postopka. Podrejeno je tožena stranka predlagala, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da so dejanske ugotovitve sodišča, na katerih temelji odločitev vsebovana v 1. točki izreka zmotne, saj iz plačilne liste za mesec januar 1999 nedvomno izhaja, da je bila pravnemu predniku tožnikov odpravnina pravilno v celoti izplačana. Znesek 3.252.826,00 SIT je na plačilni listi prikazan kot odpravnina pod postavko 435 in je predstavljal še neobdavčljivi znesek odpravnine po takrat veljavni uredbi, preostali del izplačane odpravnine v višini 480.843,00 SIT pa je bil tožniku prav tako izplačan in uvrščen pod postavo 35 in ni bil obdavčen. V kolikor bi sodišče pravilno interpretiralo plačilno listo, bi pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prerekala pritožbene navedbe tožnikov ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrne in tožnikoma naloži v plačilo pritožbene stroške postopka. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnikov ni utemeljena.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov obeh tožnikov in tožene stranke, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo iz razlogov v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da sta tožnika žena in sin po pokojnem A.D. zaposlenem pri toženi stranki, kot to izhaja iz navedb samih tožnikov ter iz delnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča na Vrhniki opr. št. D 230/2002 z dne 27.11.2002, iz katerega izhaja, da je pokojni A.D. umrl dne 16.10.2002. Iz predloženega spisa pa tudi izhaja, da sta tožnika vložila tožbo v predmetni zadevi I Pd 359/2004, kot to izhaja iz dohodne štampiljke sodišča dne 24.3.2004. Navedeno pomeni, da sta tožnika osebno vložila predmetno tožbo iz naslovna terjatev iz delovnega razmerja pred delovnim sodiščem že po smrti A.D., ki je bil sicer v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tožbo iz naslova terjatev iz delovnega razmerja ne morejo po smrti delavca samostojno vložiti njegovi dediči. Gre namreč za terjatev, s katero inter vivos ni mogoče razpolagati, neprenosljivost pa pomeni, da tudi ob smrti zapustnika ni prešla na dediče. Dediči namreč lahko le prevzamejo postopek, ki ga je pred smrtjo že sprožil delavec. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da sta dediča pokojnega delavca, zaposlena pri toženi stranki aktivno legitimirana za vložitev individualnega delovnega spora, ki sicer primarno izvira iz naslova terjatev pokojnega delavca iz delovnega razmerja. V danem primeru umrli delavec še ni vložil predmetne tožbe in dediči nimajo aktivne legitimacije, da bi na novo že po smrti delavca začeli spor pred delovnim sodiščem.

Zaradi navedenega pritožbeno sodišče na vse ostale pritožbene navedbe tako obeh tožečih strank kot tožene stranke ne odgovarja, saj so za rešitev predmetne zadeve povsem irelevantne.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka in jih naložilo v plačilo tožečima strankama. Zato pritožbeno sodišče v navedeno odločitev ni posegalo. Ob navedenem pritožbeno sodišče glede na podani pritožbeni ugovor tožečih strank pojasnjuje, da se stroški postopka odmerijo upoštevaje pri tem vrednost spora in uspeh v pravdi ter pri tem tudi kriterij potrebnosti stroškov za pravdo. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnika kot vrednost spora tolmačita upoštevaje pri tem le dajatveni del tožbenega zahtevka, ne pa ugotovitveni del zahtevka. Sodišče je moralo odločati o postavljenem tožbenem zahtevku tožnikov, tako da je bilo potrebno kot vrednost spora upoštevati vrednost postavljenih zahtevkov v celoti.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnika krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspela, tožnika pa sta tudi dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 200 točk za pritožbo, 2 % materialnih stroškov ter 20 % DDV upoštevaje pri tem vrednost izpodbijanega dela v pritožbi ter sodne takse v višini 30.400,00 SIT. Tako sta tožeči stranki dolžni solidarno toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 57.240,00 SIT oziroma 239,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje tega roka dalje do plačila. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k predmetni rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP.