Jedro

Če sodišče samo povzame izpovedi zaslišanih strank in prič, ne da bi ocenilo, katerim in v kakšnem obsegu verjame, s tem ni opravilo dokazne ocene.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo oba tožbena zahtevka na ugotovitev neobstoja služnosti hoje in vožnje ter nasprotni tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja služnosti pravice hoje in vožnje. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so vložile pritožbo vse pravdne stranke. Tožeči stranki v pritožbi uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP in zmotno uporabo materialnega prava in predlagata, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenima zahtevkoma ugodi. V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da sta postavili tudi negatorni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o podrejenem tožbenem zahtevku. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge navedene v 1. odst. 338. čl. ZPP in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožena stranka priposestvovala služnostno pravico hoje in vožnje do 30.3.1985. Če je bila služnostna pravica priposestvovana, je zaradi dovoljenja z dne 30.3.1985 tožena stranka ni mogla izgubiti. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena. Pritožbi sta utemeljeni. Pritrditi je pritožbeni navedbi toženca, da sta tožbena zahtevka na ugotovitev neobstoja služnostne pravice in na ugotovitev obstoja služnostne pravice izključujoča in da zato sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, ko je zavrnilo oba zahtevka, ni rešilo spornega razmerja med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno pravno stališče, da tožeča stranka ni pravilno postavila tožbenega zahtevka. Zahtevek na ugotovitev neobstoja služnostne pravice ima podlago v 3. odst. 181. čl. ZPP, prepovedni zahtevek pa v določilu 42. čl. ZTLR. Oba zahtevka je tožeča stranka v tožbi postavila. Pritožbeni zahtevek tožnika je pravilno postavljen in ga iz procesnih razlogov ni možno zavrniti (glej tudi knjigo: Stvarno pravo, Tone Frantar, Gospodarski vestnik 1973, str. 215). Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da služnostna pravica vožnje in hoje, katere obstoj zatrjujejo tožena stranka, ne obstaja, vendar se te ugotovitve zaenkrat ne da v celoti preizkusiti. Toženec v pritožbi navaja, da je uveljavljeno služnost pridobil na podlagi priposestvovanja do 30.3.1985. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženčev oče, ko je bil še živ, hodil mimo hiše V-jevih zgolj peš in s kolesom, za prevoze, ki so jih zanj opravljali drugi, pa je moral prositi V-jeve za dovoljenje. Iz takšne ugotovitve sledi, da pogoji za priposestvovanje služnostne pravice vožnje niso bili izpolnjeni, če je točna ugotovitev, da je toženčev oče moral za vsako vožnjo prositi za dovoljenje. Vendar je v tem delu izostala ocena zaslišanih prič, ki so glede tega dejstva različno izpovedale. Sodišče prve stopnje je sicer povzelo izpovedi zaslišanih prič in strank, vendar ni opravilo dokazne ocene njihove verodostojnosti. Sodišče prve stopnje tako ni opravilo dokazne ocene v smislu določila 8. čl. ZPP. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo oceniti izpovedi zaslišanih prič in strank glede tega dejstva. Tudi ni izkazano, v kakšnih odnosih so bili toženčev oče in pravni predniki tožnikov, glede na ugotovitev, da za dovoljenje prevozov ni bilo potrebno prositi tistih, ki so bili z V-jevimi v dobrih odnosih. Odgovoriti in oceniti pa bo tudi, ali je toženčev oče pomagal pri obnovi mostu in kako to vpliva na oceno dovoljevanja prevozov preko mostu. Glede hoje in vožnje s kolesom sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je toženčev oče V-jeve prosil za dovoljenje in zato za priposestvovanje služnosti v tem obsegu ni ovir, če so izpolnjeni drugi pogoji določeni v 54. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih. Sodišče prve stopnje bo zato moralo ugotoviti časovne dimenzije izvrševanja zatrjevanja hoje in voženj, kot to navaja pritožba toženca. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da dovoljenje z dnem 30.3.1985 ni opredeliti kot pogodbo, na podlagi katere bi tožena stranka pridobila služnostno pravico hoje in vožnje preko služečega zemljišča. Če je v letu 1995 obstajala služnostna pravica hoje in vožnje po sporni poti in preko mostu, ta ni prenehala na podlagi določila 1. odst. 58. čl. ZTLR zgolj zaradi tega, ker so se tožniki uprli njenemu izvrševanju s tem, da so postavili na mostu ovire, ki so preprečevale izvrševanje služnosti. Vložena nasprotna tožba je prekinila triletni rok iz 1. odst. 58. čl. ZTLR. Svojo dokazno oceno je sodišče prve stopnje tudi preveč oprlo na motenjski sklep, v katerem se obravnava le posestno stanje, ne pa pravica. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče obema pritožbama ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posebni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni, ker že iz zgornje obrazložitve sledi, v kakšni smeri naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek glede pravno odločilnih dejstev. Pritožbeno sodišče ne sledi predlogu toženca, da naj se zadeva vrne v obravnavanje pred drugim sodnikom, ker za to ni razlogov. Dejstvo, da je isti sodnik obravnaval tudi motenjsko pravdo, ni razlog, zaradi katerega ne bi mogel soditi v tej zadevi.