Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana prepozno. V skladu z določbo šestega odstavka 88. člena ZDR začne teči prekluzivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z nastankom utemeljenega razloga. Utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more nastati pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ki se odpoveduje. Tožniku je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podana 3. 1. 2013, z njo pa je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 10. 9. 2012. Ker je razlog za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko nastal šele po njenem podpisu dne 10. 9. 2012, šestmesečni rok dne 3. 1. 2013, ko je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, še ni mogel poteči. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in iz tega razloga ni nezakonita. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ni nezakonita niti iz razloga, ker naj pogodba o zaposlitvi ne bi bila veljavno sklenjena. Tožnik je ob podpisu pogodbe o zaposlitvi pristal in obljubil, da bo opravil tečaj za reševalca iz vode in pridobil licenco, ki je bila pogoj za zasedbo delovnega mesta reševalca iz vode. Čeprav ta dogovor v pogodbo o zaposlitvi ni bil vnesen v pisni obliki, to še ne pomeni, da med strankama ni bil dogovorjen. Pisnost pogodbe o zaposlitvi oziroma pisnost vseh njenih sestavin namreč ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 15. člena ZDR). Zato je bila pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama veljavno sklenjena, čeprav tožnik ob njeni sklenitvi ni izpolnjeval vseh pogojev za zasedbo delovnega mesta. Ker izpodbijana sodba temelji na zmotnih materialno pravnih zaključkih, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti tožene stranke tožniku nezakonita in se razveljavi ter da je tožena stranka dolžna v osmih dneh tožnika z dnem prenehanja delovnega razmerja vrniti na delo in ga prijaviti v socialno zavarovanje (prvi in drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v osmih dneh od prejema sodbe tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 567,50 EUR, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožene stranke, vloženi zoper navedeno sodbo, enkrat že odločalo. S sodbo, opr. št. Pdp 618/2014 z dne 20. 8. 2014, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po vloženi reviziji tožene stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom, opr. št. VIII Ips 224/2014 z dne 24. 2. 2015, reviziji ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

3. V pritožbi tožena stranka navaja, da sta si izrek izpodbijane sodbe, po katerem je tožena stranka dolžna tožnika vrniti na delo, in njena obrazložitev med seboj v nasprotju. Sprašuje se, kako naj tožena stranka vzame tožnika nazaj na delo, če nična pogodba o zaposlitvi ne ustvarja pravnih učinkov, prejšnja pogodba o zaposlitvi pa je bila veljavno odpovedana. Navaja še, da je izrek sodbe, po katerem je tožena stranka dolžna tožnika z dnem prenehanja delovnega razmerja vrniti na delo, v izrecnem nasprotju s kogentno zakonsko zahtevo Zakona o varstvu pred utopitvami in Pravilnika o reševalcih iz vode, v skladu s katero se zahteva, da ima reševalec iz vode opravljen tečaj in pridobljeno licenco A1. Tožena stranka bo sama na podlagi sodne odločbe kršila z zakonom (ZVU) in podzakonskimi predpisi zahtevane pogoje in na delovno mesto reševalca iz vode zaposlila delavca ob vednosti, da nima zahtevanega izpita za kopališkega reševalca iz vode - licenca A1. Nadalje izpostavlja vprašanje obstoja delovnega razmerja med pravdnima strankama. Nesporno je, da je tožnik delo dejansko opravljal, vendar brez veljavne pogodbe o zaposlitvi, ker je ta nična, predhodno sklenjena pogodba o zaposlitvi pa je bila veljavno odpovedana. Ker pa je tožnik dejansko delal, so izpolnjeni pogoji za obstoj delovnega razmerja. Nesporno mora biti zato delodajalcu dana možnost, da delovno razmerje odpove, kar je tožena stranka tudi storila in tožniku zakonito podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. O vsem navedenem se sodišče prve stopnje o tem ni izjasnilo niti tega ni obravnavalo, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Razlog za ničnost pogodbe o zaposlitvi je zakrivil delavec, odgovornost je na njegovi strani. Tožnik je imel možnost, da opravi izpit in pridobi licenco, vendar tega ni storil, ne v novembru 2012 in ne pozneje, kljub nesporno ugotovljeni obvezi tožnika, da bo to storil. Tožena stranka še navaja, da je navedbe pooblaščenca tožene stranke, podane na zapisnik, treba razumeti kot predlog po prvem odstavku 118. člena ZDR, saj glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja. Navedeni predlog naj presodi tudi pritožbeno sodišče. 4. Tožnik podaja odgovor na pritožbo tožene stranke. Prereka njene pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo niti zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

7. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe ne nasprotuje razlogom sodbe o odločilnih dejstvih, razlogi sodbe o odločilnih dejstvih niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Sodišče je ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podana prepozno, upoštevaje pri tem šesti odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki določa, da mora biti odpoved podana v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Hkrati je sodišče prve stopnje presodilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 10. 9. 2012 nična, zato je ni bilo možno odpovedati in je torej izpodbijana odpoved te nične pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tem ugotovitvam sodišča prve stopnje izrek izpodbijane sodbe povsem ustreza, zato sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in njeno razveljavitev ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga prijaviti v socialno zavarovanje. Po izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti dne 3. 1. 2013, ker tožnik ni opravil izpita, predvidenega za reševalca iz vode, in s tem ni pridobil licence A1. Tožnik je imel podpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 9. 2012 za delovno mesto reševalec iz vode 2, za katero pa nikoli ni izpolnjeval zakonskih pogojev (licenca A1), pri čemer mu je tožena stranka sicer dala možnost, da izpit naknadno opravi in pridobi licenco ter mu izpit tudi financirala. Tožnik izpita nikoli ni opravil in s tem ni pridobil licence, zato mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

9. Razlog nesposobnosti kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 2. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR opredeljen kot nedoseganje pričakovanih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ob tem drugi odstavek 88. člena ZDR določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prvega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Delodajalec mora odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga (šesti odstavek 88. člena ZDR).

10. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana prepozno. V skladu z določbo šestega odstavka 88. člena ZDR začne teči prekluzivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z nastankom utemeljenega razloga. Utemeljeni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ne more nastati pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ki se odpoveduje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, izhaja, da je bila tožniku izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podana 3. 1. 2013, z njo pa je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 10. 9. 2012. Ker je razlog za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko nastal šele po njenem podpisu dne 10. 9. 2012, šestmesečni rok 3. 1. 2013, ko je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, v nobenem primeru takrat še ni mogel poteči (tako tudi Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu v obravnavani zadevi). Glede na navedeno je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in zato iz tega razloga ni nezakonita.

11. Nezakonita pa ni izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi niti iz razloga, ker naj pogodba o zaposlitvi ne bi bila veljavno sklenjena. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik ob podpisu pogodbe o zaposlitvi dne 10. 9. 2012 pristal in obljubil, da bo opravil tečaj in pridobil licenco A1 za reševalca iz vode 2. Tudi tem dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje pritožba ne nasprotuje. Ob podpisu pogodbe o zaposlitvi je bilo torej med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo tožnik izpolnil pogoje za zasedbo delovnega mesta reševalec iz vode 2. Čeprav ta dogovor v pogodbo o zaposlitvi (A8) ni bil vnesen v pisni obliki, to po presoji pritožbenega sodišča še ne pomeni, da med strankama ni bil dogovorjen. Pisnost pogodbe o zaposlitvi oziroma pisnost vseh njenih sestavin namreč ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 15. člena ZDR). Na navedeno je opozorilo tudi Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu v obravnavani zadevi. Glede na navedeno je sklepati, da je bila pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama veljavno sklenjena, čeprav tožnik ob njeni sklenitvi ni izpolnjeval vseh pogojev za zasedbo delovnega mesta. Na veljavnost pogodbe o zaposlitvi kaže namreč ravno dejstvo, da sta se pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dogovorili, da bo tožnik opravil tečaj in pridobil licenco A1 ter s tem izpolnil manjkajoči pogoj za zasedbo delovnega mesta.

12. Izpodbijana sodba glede na zgoraj navedeno temelji na zmotnih materialnopravnih zaključkih, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo, ali v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 88. člena ZDR obstoji tudi utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča v tem sklepu o postavljenih tožbenih zahtevkih ponovno odločati. Ponovno bo moralo odločati tudi o stroških postopka.

13. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker niso odločilnega pomena za pravilno rešitev v obravnavani zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških odgovora na pritožbo, ki jih je priglasil tožnik, je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).