Jedro

Oseba, ki vlaga tožbo (in zahtevo za izdajo začasne odredbe), mora tudi izkazati svoj pravni interes; tega pa nima oseba, ki ni vložila pritožbe zoper odločbo prve stopnje; ima ga le oseba, katere pritožba se z izpodbijano odločbo zavrača. Nedovoljena je pritožba, če jo vloži odvetnik, ki nima več pooblastila.

Izrek

I. Sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelka v Novi Gorici št. U 229/98-23 z dne 4.12.1998 se razveljavi in se zavrže zahteva za izdajo začasne odredbe z dne 20.11.1998. II.Pritožba K.P., L.F., D.K., S.F. in J.Ž. se zavrže. III. Pritožba odvetnika M.Z. se zavrže, kolikor se nanaša na K. p.o., V.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki so jo dne 20.11.1998 vložili v uvodu tega sklepa navedeni pritožniki od 2. do 13. ter hkrati izjavili, da pristopajo k tožbi tožeče stranke K., p. o. z dne 15.9.1998 proti odločbi tožene stranke z dne 31.7.1998, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke in udeleženke notranjega odkupa P.K. proti odločbi Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 28.4.1998. Sodišče prve stopnje navaja, da je tožeča stranka dne 30.11.1998 umaknila tožbo zaradi lastninskega preoblikovanja in tudi predlog za izdajo začasne odredbe z dne 20.11.1998. Pritožniki, navedeni v uvodu tega sklepa od 2. do 13., v zahtevi za izdajo začasne odredbe po 69. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in popravek 65/97) predlagajo odložitev izvršitve odločbe Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 28.4.1998, s katero je bilo dano soglasje k lastninskemu preoblikovanju po 3. in 4. odstavku 20. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Navajajo, da Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju: Agencija) ni ugodila zahtevi za odložitev izvršitve njene odločbe (ki jo je vložila tožeča stranka pred umikom tožbe), da so udeleženci notranjega odkupa in da bodo z registrskim vpisom lastninskih razmerij po odločbi Agencije zanje nastale hujše škodljive posledice in da so zaradi nasilnega vdora neupravičenih oseb v notranji odkup kot upravičenci prejeli manj kot bi lahko.

Sklicujejo se tudi na škodo, ki bo na podlagi takega lastninskega prenosa nastala na družbenem in državnem kapitalu, do katerega je po Zakonu o zaključku lastninjenja upravičena Slovenska razvojna družba. Prvostopno sodišče ugotavlja, da samo sklicevanje na odločbo Agencije in zatrjevanje, da bo z njeno izvršitvijo nastala težko popravljiva škoda, ne izkazujeta verjenosti nastanka predpisanih posledic. Iz podatkov v spisu je razvidno tudi, da je bilo lastninsko preoblikovanje po odločbi Agencije vpisano v sodnem registru dne 10.11.1998. Ker vlagatelji zahteve za izdajo začasne odredbe ne navajajo konkretnih okoliščin, s katerimi bi izkazovali nastanek težko popravljive škode ali povzročitev hujših škodljivih posledic, pa sama določitev števila delnic, njihove skupne nominalne vrednosti in deleža na osnovnem oziroma družbenem kapitalu, izraženega v % za vse udeležence notranjega odkupa skupaj, ne more predstavljati škodnih posledic za posameznega udeleženca notranjega odkupa. Zato tudi ni podlage za izdajo začasne odredbe po 1. in 2. odstavku 69. člena ZUS. Posledice, ki naj bi s sporno odločbo Agencije nastale drugim udeležencem v lastninskem preoblikovanju, pa niso predmet tega upravnega spora in je zato sklicevanje nanje neutemeljeno.

Pritožniki izpodbijajo sklep prvostopnega sodišča zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Menijo, da je odločitev sodišča preuranjena in zmotna. Navajajo, da je na podlagi 1. in 2. odstavka 69. člena ZUS mogoče izdati začasno odredbo, če bi z izvršitvijo upravnega akta nastale hujše škodljive posledice. Na podlagi odločbe Agencije je bil predlagan vpis lastninskega preoblikovanja podjetja A. v sodni register. Zoper sklep o vpisu je bila vložena pritožba v smislu 36. člena Zakona o sodnem registru (ZSReg), kljub temu pa je bil vpis v sodni register izveden. Ker imajo na podlagi 1. odstavka 8. člena ZSReg vpisani podatki v sodni register nasproti tretjim osebam pravni učinek od dneva vpisa, prav tako pa nikogar, ki se v pravnem prometu zanese na te podatke, ne prizadenejo škodljive pravne posledice, bodo pritožniki oškodovani, saj njihov dejanski delež lastništva ni enak vpisanemu v sodni register, ampak je večji. Ni mogoče pristati na tezo, da sama določitev števila delnic, njihove skupne nominalne vrednosti in deleža na osnovnem oziroma družbenem kapitalu, izraženega v % za vse udeležence notranjega odkupa skupaj, ne more predstavljati škodnih posledic za posameznega udeleženca. Program notranjega odkupa je po določbah ZLPP sestavni del izvedenega lastninskega preoblikovanja podjetja kot samostojnega akta, ki se prilaga sodnemu registru skupaj z odločbo Agencije ob vpisu lastninskega preoblikovanja v sodni register. Odločba Agencije se glasi na A., ki je bil subjekt lastninskega preoblikovanja in ni identična s firmo subjekta vpisa pod reg. vl. št. ..., ker je pod to številko vložka sodnega registra Okrožnega sodišča v N. vpisan subjekt K. p.o. V., ne pa subjekt, ki ga omenja odločba Agencije. Poleg tega pritožniki menijo, da ni treba posebej dokazovati hujših škodljivih posledic, če so po programu imeli večje število delnic kot na podlagi drugačne dokumentacije, ki je bila podlaga za vpis v sodni register. Ravno sklicujoč se na določbo 8. člena ZSReg in ob upoštevanju splošno znanih dejstev, da gredo delničarjem pravice v družbi (pravica do upravljanja, pravica do delitve dobička) v višini njihovega deleža, pritožniki menijo, da posebni dokazi glede hujših škodljivih posledic v tem primeru niti niso potrebni, saj so v celoti porušena dejanska lastniška razmerja.

Pritožbeno sodišče je moralo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča razveljaviti in zavreči zahtevo za izdajo začasne odredbe (I.točka izreka tega sklepa) ter zavreči pritožbi, navedeni v II. in III.

točki izreka tega sklepa, iz naslednjih razlogov: _K I. točki: Vložena tožba je pogoj, da lahko tožnik vloži zahtevo za izdajo začasne odredbe. Prvostopno sodišče je obravnavalo zahtevo za izdajo začasne odredbe z dne 20.11.1998, kot da bi bili vsi vlagatelji zahteve tožniki v tem upravnem sporu. Vendar v upravnem sporu že po naravi tega spora ni mogoče pristopiti k tožbi ob primerni uporabi 196. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 16. členom ZUS, na kar so se pritožniki sklicevali v svoji zahtevi. Tožnik sicer lahko vloži tožbo v upravnem sporu, vendar le v predpisanem zakonitem roku. Oseba, ki vlaga tožbo (in zahtevo za izdajo začasne odredbe), mora tudi izkazati svoj pravni interes; tega pa nima oseba, ki ni vložila pritožbe zoper odločbo prve stopnje; ima ga le oseba, katere pritožba se z izpodbijano odločbo zavrača. V zahtevi za izdajo začasne odredbe mora vlagatelj zahteve navajati in izkazati, da je vložil tožbo v upravnem sporu zoper izpodbijano odločbo, v zvezi s katero zahteva začasno odredbo ter seveda določno predlagati, ali jo zahteva po 1. ali 2. odstavku 69. člena ZUS in verjetno izkazati pogoje za eno ali drugo zahtevo. Le zahteva s tako vsebino je popolna. Ker v upravnem sporu ni mogoče pristopiti k tožbi ob primerni uporabi 196. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS, na tej podlagi v uvodu tega sklepa navedeni pritožniki od 2. do 13. torej niso izkazali vložene tožbe. Zato je bila njihova zahteva že zaradi tega za obravnavo tako nepopolna, da bi jo prvostopno sodišče moralo zavreči ob primerni uporabi 2. odstavka 29. člena ZUS. Po tej določbi namreč nepopolno zahtevo za obravnavo sodišče ob primerni uporabi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrže, ne da bi pred tem moralo izvesti postopek za odpravo pomanjkljivosti po 1. odstavku tega člena, saj tak postopek v 69. členu ZUS ni določen. Narava odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe po 69. členu ZUS namreč zahteva hiter postopek zaradi predpisanih kratkih rokov, ki postopka za odpravo pomanjkljivosti niti ne omogočajo. Ker je torej prvostopno sodišče zmotno presodilo izjavo o pristopu k tožbi z zahtevo za izdajo začasne odredbe, njegova odločitev pa se opira samo na tako listino in spisovne podatke, je pritožbeno sodišče, na podlagi 1. točke 2. odstavka 77. člena in 68. člena ZUS ob primerni uporabi 2. odstavka 29. člena tega zakona, razveljavilo izpodbijani sklep in zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe z dne 20.11.1998. K II.točki: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v uvodu tega sklepa navedeni pritožniki od 14. do 18. niso vložili tožbe niti zahteve za izdajo začasne odredbe, torej niso kot stranke sodelovali v postopku pred prvostopnim sodiščem. Ker torej ni bilo odločeno o njihovih pravicah ali pravnih interesih, je njihova pritožba nedovoljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo ob primerni uporabi 1. in 3. odstavka 358. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS.

_K III. točki: Dne 30.11.1998 je tožeča stranka (K. p.o.) odvetniku preklicala pooblastilo za zastopanje ter tožbo z dne 15.9.1998 in zahtevo za izdajo začasne odredbe z dne 20.11.1998 umaknila po zastopniku te pravne osebe, vršilcu dolžnosti direktorja J.A. Odvetnik pa kot tožečo stranko in pritožnico kljub preklicanemu pooblastilu navaja navedeno pravno osebo, čeprav ni upravičen za zastopanje (4. odstavek 98. in 99. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS) in nima potrebnega dovoljenja za vložitev pritožbe. Od 30.11.1998 dalje torej odvetnik nima več pooblastila, kljub temu pa je dne 14.12.1998 vložil pritožbo. Taka pritožba je nedovoljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo ob primerni uporabi 1. in 3. odstavka 358. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS.