Jedro

Za upravičenost do plačila nadurnega dela ni odločilno zgolj formalno pisno odrejanje nadur. Če delodajalec delavcu odreja takšen obseg dela, ki ga objektivno ni mogoče opraviti v rednem delovnem času, in ve oziroma mora vedeti, da delavec zaradi izvršitve odrejenih nalog delo opravlja preko polnega delovnega časa, se plačilu tako opravljenega dela ne more uspešno upirati zgolj zato, ker nadurno delo ni bilo posebej formalno odrejeno, kot to sicer predpisuje drugi odstavek 144. člena ZDR-1. Drugačna razlaga bi pomenila, da bi se delodajalec lahko skliceval na lastno kršitev zakonske obveznosti pisnega odrejanja nadurnega dela in se s tem izognil plačilu dejansko opravljenega dela. Prav to je sodišče prve stopnje ugotovilo v obravnavanem primeru. Tožniku so bile odrejene konkretne vožnje, te pa so glede na dolžino relacij in ob upoštevanju drugih opravil, povezanih s prevozom, terjale delo preko polnega delovnega časa. Pritožbeno vztrajanje, da bi moral tožnik vsako posamezno naduro zatrjevati in dokazati še njeno posebno (formalno) odreditev toženke, je materialnopravno zmotno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožniku za obdobje od oktobra 2017 do julija 2019 iz naslova nadur plača v točki II.1 izreka navedene zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (točka II.2 izreka). Za obdobje od novembra 2017 do julija 2019 ji je naložilo plačilo razlike v potnih stroških z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III.1 izreka), višji zahtevek iz tega naslova (točka III.2 izreka) ter zahtevek za plačilo dnevnic, prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja in sklenitev pogodbe o njegovem financiranju ter plačilo prispevkov v poklicno zavarovanje je zavrnilo (točka IV izreka). Tožniku je priznalo 39 % stroškov postopka, toženki pa 61 % ter ji naložilo v plačilo vse stroške glede izvedbe dokaza z izvedenci (točka V izreka). Zavezalo jo je za plačilo 39 % sodne takse (točka VI izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe glede plačila nadur in stroškov prevoza na delo in z dela ter zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču prve stopnje očita zlasti zmotno porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena, nepravilno dokazno oceno ter posledično zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Glede nadurnega dela nasprotuje presoji, da je tožnik podal zadostno trditveno in dokazno podlago. Poudarja, da je zatrjeval le, da je delal približno 12 ur dnevno, ni pa konkretiziral, kdaj in katero delo je opravljal preko polnega delovnega časa niti kdaj naj bi mu bilo takšno delo odrejeno. Meni, da je bilo dokazno breme za obstoj in obseg nadurnega dela na tožniku in da ga sodišče ni smelo razbremeniti s sklicevanjem na njegovo dokazno stisko. Tožnik je imel možnost zavarovati oziroma pridobiti podatke iz potnih nalogov, tahografa in voznikove kartice, poleg tega pa je po lastnih navedbah po spominu sestavil evidenco opravljenih voženj. Nasprotuje stališču, da so bile tožniku nadure odrejene že s tem, ko so ga toženkini prometniki napotili na vožnje. Izpodbija tudi dokazno oceno izpovedi tožnika in treh drugih voznikov. Opozarja, da so ti prvotno nastopali kot sotožniki z istovrstnimi zahtevki in lastnim interesom za uspeh v sporih ter da o konkretnih vožnjah in nadurnem delu tožnika niso vedeli izpovedati. Sodišče naj bi njihove izpovedi nekritično sprejelo, hkrati pa brez ustrezne obrazložitve odreklo verodostojnost direktorju in prokuristki toženke, ki sta izpovedala, da so bile vožnje organizirane tako, da jih je bilo mogoče opraviti v rednem delovnem času. Sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo, katere nadure je tožnik opravil, kakšno delo je tedaj opravljal in kdaj. Za dokaz temelja ne zadostujejo splošne navedbe o trajanju voženj cca 12 ur dnevno, dokaz z izvedencem pa je namenjen le ugotavljanju višine terjatve (številu opravljenih nadur). Sklicuje se na stališče VSRS v zadevi VIIIIps191/2018 in trdi, da je zaradi napačnega izhodi
61
0da glede dokaznega bremena sodi
61
0de prve stopnje to
7eenki v
61kodo
61telo, da ni predlo
7eila izpisov iz tahografov in potnih nalogov ter da je nepregledno vodila evidence delovnega
0dasa. Nasprotuje stali
61
0du, da bi bilo od to
7enika neupravi
0deno pri
0dakovati, da bi poleg izpolnjevanja zahtevanih listin in uporabe tahografa
61e sam vodil detajlno lastno evidenco vo
7enj. To
7enka nadalje graja ugotovitve izvedencev, na katerih temelji izra
0dun nadur. Navaja, da je pravo
0dasno opozorila na nepravilno ugotovljene relacije, kilometre in
0dase vo
7enj ter na podlagi reprezentativnega vzorca zahtevala ponovno preveritev vseh relacij. Zato meni, da sodi
61
0de njenih poznej
61ih konkretnih izra
0dunov ne bi smelo zavrniti kot prepoznih. Z njimi naj bi bilo izkazano, da je izvedenec prometne stroke upo
61teval kar 22.670 km preve
0d, zaradi
0dero naj bi bil napa
0den tudi na njem temelje
0di izra
0dun izvedenca finan
0dne stroke. Glede stro
61kov prevoza na delo in z dela nasprotuje prisojenemu znesku 545,72 EUR. Navaja, da izvedenec ni pravilno ugotovil
61tevila prihodov na delo in odhodov z dela, saj ni upo
61teval primerov, ko je to
7nik po zaklju
0dku ene vo
7enje istega dne nadaljeval naslednjo in se zato ni vrnil domov, ter prehodov med posameznimi meseci, ko se vo
7nja dejansko ni kon
0dala. Meni, da je sodi
61
0de njenih pripombe neutemeljeno
61telo za prepozne. Izpodbija
61e stro
61kovno odlo
0ditev, po kateri kljub le 39-odstotnemu uspehu to
7nik sama krije stro
61ke izvedencev. Meni, da za uporabo 38.
0dlena ZDSS-1 na tak na
0din niso bili izpolnjeni pogoji, saj je bil to
7nik ves
0das zastopan po poobla
61
0dencu in je uspel le z manj
61im delom zahtevka. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in prigla
61a stro
61ke pritoebe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Tožnik je bil pri toženki od 23. 10. 2017 do 19. 7. 2019 zaposlen kot voznik v mednarodnem cestnem prometu. V sporu je uveljavljal plačilo nadur, razlike v dnevnicah in stroških prevoza na delo in z dela, vključitev v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je toženki v skladu s 44., 126., 127., 128. in 130. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), 17., 18. in 19. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV), 3. in 8. členom Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD) ter 61. členom Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (KPOP) naložilo plačilo opravljenih nadur in razlik v stroških za prihod na delo in z dela. Sodbo je oprlo na ugotovitve o tožnikovem prikrajšanju v izvedenskih mnenjih izvedencev prometne in finančne stroke.

5.Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijanega dela sodbe (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, v povezavi z drugim odstavkom 350.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Na obsežne detajlne razloge sodbe se sklicuje in jih sprejema kot svoje, v nadaljevanju pa odgovarja na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe zaradi pomanjkanja razlogov oziroma njihovega medsebojnega nasprotja ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne in zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, pojasnilo, katere dokaze je upoštevalo in zakaj ter na kakšni podlagi je ugotovilo obstoj in obseg tožnikove terjatve. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj ni uporabilo dokaznega pravila iz petega odstavka 227. člena ZPP in zakaj je s pomočjo izvedenca prometne stroke (tahografi) ugotavljalo število kilometrov, ki jih je v spornem obdobju za toženko prevozil tožnik, povprečne hitrosti vožnje, število na/razkladov ter čas z vožnjo povezanih del in posledično število opravljenih delovnih ur. Natančno je pojasnilo, zakaj je štelo, da je tožnik podal zadostne trditve o pravno pomembnih dejstvih. Po vsebini navedeni očitek toženka uveljavlja zaradi nestrinjanja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, vendar navedeno ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7.Pritožba neutemeljeno vztraja, da tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu glede nadurnega dela. Res je, da tožnik ni razpolagal z lastno dnevno evidenco začetka in konca dela ter posameznih opravil, vendar zaradi tega njegove trditvene podlage ni mogoče šteti za nezadostno. Navedel je obdobje, v katerem je nadurno delo opravljal, njegov običajni obseg, način organizacije dela in relacije, na katerih je opravljal prevoze, ter opravila, ki so poleg same vožnje sodila v njegov delovni čas. Predlagal je tudi dokaze, s katerimi je bilo mogoče te navedbe preveriti.

8.Pritožba v zvezi s tem neutemeljeno enači trditveno breme delavca z zahtevo, da bi moral ta za vsak posamezen dan spornega skoraj dveletnega obdobja navesti točen začetek in konec dela ter čas trajanja vsakega posameznega opravila. Takšno stališče bi v okoliščinah konkretnega primera pomenilo nesorazmerno trditveno breme, zlasti ker gre za podatke, ki jih je bil dolžan evidentirati in hraniti delodajalec. Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno prevalilo dokaznega bremena na toženko. Pravilno je izhajalo iz tega, da je tožnik podal trditve in predlagal dokaze, ki so omogočali presojo obstoja nadurnega dela. Pri nadaljnji dokazni presoji pa ni mogoče spregledati zakonskih obveznosti delodajalca glede vodenja evidenc delovnega časa, še posebej ob upoštevanju posebne narave dela mobilnih delavcev.

9.Zadeva VSRS VIIIIps191/2018, na katero se sklicuje pritožba, je drugačna1 in starejša, zato na njeni podlagi toženka ne more doseči drugačne odločitve. Za predmetno zadevo so odločilna stališča VSRS v zadevi VIIIIps14/2024, v kateri je bil izračun konkretnega prikrajšanja prav tako izredno zahteven po višini in po temelju, zato ga je tožnik utemeljeno opredelil le opisno, in ne točno po številu dolgovanih ur in njihovi vrednosti. Tožnika v citirani zadevi je onemogočalo dejstvo, da toženka sploh ni vodila evidenc delovnega časa, v tej zadevi pa je tožnika onemogočalo to, da toženka na zahtevo sodišča ni predložila listin, ki so v njeni lasti in izkazujejo opravljeno nadurno delo: potnih nalogov (ki jih je tožnik redno izpolnjeval in ji jih oddajal), tahografov (v katere je tožnik redno vstavljal tahografsko kartico in beležil vse aktivnosti), izpisov GPS sledenja in ustreznih evidenc o izrabi delovnega časa, ki bi izkazovala podatke iz 8. člena ZDCOPMD in to kljub temu, da so takšni podatki glede na način opravljanja dela obstajali oziroma so nastajali pri izvrševanju delovnega procesa. Posledic tega, da delodajalec ne razpolaga več s podatki, ki so bili po svoji naravi namenjeni prav evidentiranju dela delavca, ni mogoče v celoti prevaliti na delavca in od njega zahtevati, da bi sam vodil vzporedno evidenco delovnega časa. Prav tako mu ni mogoče očitati procesne špekulacije zato, ker v času trajanja delovnega razmerja ni zbiral dokaznega gradiva za morebitni bodoči sodni spor. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo objektivno dokazno stisko, v kateri se je tožnik znašel zaradi odsotnosti podatkov, ki bi omogočali natančno rekonstrukcijo njegovega delovnega časa. Pri tem dokaznega bremena ni prevalilo na toženko, temveč je dejanski obseg opravljenega dela ugotavljalo z vsemi razpoložljivimi dokazi, med drugim z izvedencema. Z ozirom na navedeno je potrebno zavrniti tudi pritožbeno zatrjevanje, da je bila zaradi navedenega toženka neenakopravno obravnavana.

10.Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da tožnik ni zatrjeval, kdaj mu je bilo nadurno delo izrecno odrejeno. Za upravičenost do plačila nadurnega dela ni odločilno zgolj formalno pisno odrejanje nadur. Če delodajalec delavcu odreja takšen obseg dela, ki ga objektivno ni mogoče opraviti v rednem delovnem času, in ve oziroma mora vedeti, da delavec zaradi izvršitve odrejenih nalog delo opravlja preko polnega delovnega časa, se plačilu tako opravljenega dela ne more uspešno upirati zgolj zato, ker nadurno delo ni bilo posebej formalno odrejeno, kot to sicer predpisuje drugi odstavek 144. člena ZDR-1. Drugačna razlaga bi pomenila, da bi se delodajalec lahko skliceval na lastno kršitev zakonske obveznosti pisnega odrejanja nadurnega dela in se s tem izognil plačilu dejansko opravljenega dela. Prav to je sodišče prve stopnje ugotovilo v obravnavanem primeru. Tožniku so bile odrejene konkretne vožnje, te pa so glede na dolžino relacij in ob upoštevanju drugih opravil, povezanih s prevozom, terjale delo preko polnega delovnega časa. Pritožbeno vztrajanje, da bi moral tožnik vsako posamezno naduro zatrjevati in dokazati še njeno posebno (formalno) odreditev toženke, je materialnopravno zmotno.

11.Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno izpovedi tožnika in zaslišanih voznikov. Sodišče prve stopnje je dokaze ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, torej vsakega posebej in vse skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Dejstvo, da so zaslišani vozniki prvotno skupaj s tožnikom uveljavljali istovrstne zahtevke, samo po sebi njihovim izpovedim ne odvzema dokazne vrednosti. Morebitni interes priče za izid postopka je okoliščina, ki jo sodišče upošteva pri oceni njene verodostojnosti, ni pa razlog za nedopustnost dokaza niti ne pomeni, da je takšna izpoved brez dokazne vrednosti.

12.Neutemeljeno je tudi pritožbeno poudarjanje, da navedeni vozniki niso bili navzoči pri konkretnih tožnikovih vožnjah. Sodišče njihovih izpovedi ni uporabilo kot neposreden dokaz o številu tožnikovih nadur na posamezen dan, temveč pri ugotavljanju načina organizacije dela pri toženki, običajnega poteka mednarodnih prevozov, narave voznikovih opravil in časa, potrebnega za njihovo izvedbo. O teh okoliščinah so lahko izpovedovali na podlagi lastnih izkušenj z opravljanjem enakega dela pri istem delodajalcu.

1.Pritožba z izpostavljanjem posameznih delov izpovedi direktorja in prokuristke toženke ne vzbudi dvoma v dokazni zaključek sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj njunima izpovedbama v delu, v katerem sta zatrjevala, da je bilo vse delo mogoče opraviti v rednem delovnem času, ni sledilo. Tak zaključek je treba presojati skupaj z ugotovitvijo, da evidence delovnega časa, na katere se je sklicevala toženka, niso omogočale zanesljive ugotovitve dejansko opravljenega delovnega časa. Pritožba zato z obširnim ponavljanjem svoje dokazne ocene ne uspe omajati prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje. Dejstvo, da bi bilo mogoče posamezne izvedene dokaze oceniti tudi drugače, samo po sebi ne pomeni, da je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča v nasprotju z 8. členom ZPP.

2.Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede izvedenskih mnenj. Zaradi pomanjkanja popolnih evidenc je bilo treba obseg opravljenega dela rekonstruirati na podlagi podatkov, ki so bili na voljo. Izvedenec prometne stroke je na njihovi podlagi ugotavljal relacije in čas, potreben za izvedbo prevozov, izvedenec finančne stroke pa je na tako ugotovljeni dejanski podlagi opravil finančni izračun. Sodišče prve stopnje je izvedenski mnenji ocenilo skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi in obrazložilo, zakaj ju sprejema kot strokovni, jasni in ustrezni podlagi za odločitev.

3.Pritožba ne vzbudi dvoma v pravilnost ugotovitev izvedencev. Toženka sicer vztraja, da je izvedenec prometne stroke nepravilno ugotovil posamezne relacije in število prevoženih kilometrov ter se sklicuje na svoj izračun, po katerem naj bi izvedenec upošteval 22.670 km preveč, vendar teh očitkov v pritožbi ne konkretizira tako, da bi bilo mogoče njihovo utemeljenost preizkusiti. Ne navede posameznih relacij, pri katerih naj bi izvedenec izhajal iz napačnih krajev oziroma razdalj, niti ne pojasni, kakšen bi bil ob upoštevanju zatrjevanih pravilnih podatkov obseg tožnikovega delovnega časa in število opravljenih nadur. Zgolj sklicevanje na lastne izračune in na pripombe, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje, takšne konkretizacije ne more nadomestiti. Pritožbeno sodišče namreč ni dolžno samo iskati in iz spisovnega gradiva izluščiti posameznih relacij, na katere bi se lahko nanašal splošno uveljavljani pritožbeni očitek. Pritožnik mora v okviru pritožbenih razlogov določno navesti, katera dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je napačna in iz katerih razlogov. Temu bremenu toženka zgolj s sklicevanjem na svoje izračune, podane pred sodiščem prve stopnje, ni zadostila. Enako velja za izvedensko mnenje finančne stroke, katerega pravilnost pritožba izpodbija predvsem kot posledico zatrjevane nepravilnosti mnenja izvedenca prometne stroke, ne da bi konkretizirano navedla, kateri njegov izračun in iz katerih razlogov je napačen. Toženka v pritožbi tudi ne ponudi izračuna, koliko nadur naj bi tožnik ob upoštevanju njenih podatkov dejansko opravil in v kakšni višini naj bi bil zato prisojeni znesek napačen.

4.Na navedeno presojo ne vpliva pritožbeno zatrjevanje, da je toženka že v pripombah z dne 5. 2. 2024 in 4. 4. 2024 na podlagi preveritve posameznih relacij opozarjala na nepravilnost izvedenčevega pristopa in predlagala ponovno preveritev vseh relacij. Iz pritožbenih navedb izhaja, da je tedaj opravila le preveritev na reprezentativnem vzorcu, medtem ko je konkretne izračune za vse relacije predložila pozneje. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno razlikovalo med pravočasno podanimi splošnimi pripombami glede metodologije izvedenca in pozneje podanimi konkretnimi izračuni za vse relacije.

5.Sodišče prve stopnje je strankama določilo rok za podajo pripomb in ju opozorilo na posledice njegovega poteka. Toženka ni izkazala, da konkretiziranih ugovorov glede vseh relacij brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno. Okoliščina, da je že v predhodnih pripombah na posameznih primerih opozarjala na domnevne nepravilnosti izvedenčevih izračunov, sama po sebi ne pomeni, da je s tem pravočasno podala konkretne ugovore glede vseh pozneje izpodbijanih relacij. Sodišče prve stopnje je zato njene poznejše pripombe utemeljeno štelo za prepozne.

6.Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o stroških prevoza na delo in z dela. Sodišče prve stopnje je število prihodov in odhodov ugotovilo na podlagi razpoložljivih obračunov potnih stroškov ter izvedenskega mnenja in tožniku od zahtevanih 940,00 EUR prisodilo 545,72 EUR. Tudi glede teh stroškov pritožba sicer pojasnjuje način, na katerega naj bi izvedenec napačno ugotovil število prihodov na delo in odhodov z dela, vendar ne navede konkretnih datumov oziroma voženj, pri katerih naj bi do takšne napake prišlo, njihovega števila niti vpliva zatrjevane napake na višino prisojenega zneska. Navaja, da se tožnik po zaključku posamezne vožnje ni vedno vrnil domov, ker je lahko istega dne nadaljeval naslednjo vožnjo, ter opozarja na nepravilno upoštevanje prehodov med posameznimi meseci, vendar ne konkretizira, pri katerih vožnjah naj bi izvedenec napravil takšno napako in koliko prihodov oziroma odhodov naj bi zato upošteval preveč. S takšnimi navedbami zato ne vzbudi dvoma v pravilnost dejanskih ugotovitev, ki temeljijo na izvedenskem mnenju.

7.Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je toženka konkretizirano pripombo glede neupoštevanja preloma meseca podala prepozno. Dejstvo, da je izvedenec finančne stroke svoje mnenje pozneje dopolnil oziroma spremenil izračun, samo po sebi ne odpira novega roka za ugovore glede tistih izhodišč izračuna, ki so bila toženki znana že ob prvotnem mnenju in se z dopolnitvijo niso spremenila. Toženka ni izkazala, da ugovora brez svoje krivde ni mogla podati že prej. Pritožbeno sodišče zato soglaša z dejanskimi in materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje tudi v tem delu.

8.Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev, da toženka v celoti krije stroške izvedbe dokazov z izvedenci. Pritožba pri tem zmotno povezuje prvi in drugi odstavek 38. člena ZDSS-1. Za odločitev o stroških izvedencev je relevanten prvi odstavek 38. člena ZDSS-1, po katerem lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov tudi tedaj, ko delavec v sporu ni v celoti uspel, če zaradi njegovega delnega neuspeha niso nastali posebni stroški. Določba torej ne pogojuje takšne odločitve s tem, da bi moral delavec uspeti s pretežnim delom zahtevka. Takšno razumevanje prvega odstavka 38. člena ZDSS-1 potrjuje tudi sodna praksa (npr. Pdp 528/2019). Pritožbeno sklicevanje na okoliščino, da je tožnika zastopal odvetnik, zato ni odločilno.

9.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik z glavnično terjatvijo uspel v 39 %, vendar zaradi njegovega delnega neuspeha v zvezi z izvedbo dokazov z izvedenci niso nastali posebni stroški. Izvedenska mnenja so bila potrebna za ugotavljanje dejstev, pomembnih za odločitev o zahtevkih, njihovi stroški pa niso nastali v odvisnosti od deleža končnega uspeha tožnika. Odločitev, da te stroške v celoti krije toženka, je zato skladna s prvim odstavkom 38. člena ZDSS-1. V sodni praksi je sprejeto, da se takšni stroški izvedenca lahko naložijo delodajalcu ne glede na delni uspeh delavca, kadar so nastali neodvisno od višine oziroma končnega uspeha z zahtevkom (Pdp 57/2025).

10.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Toženka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.