Jedro

Začasno odredbo je mogoče izdati pred uvedbo sodnega ali upravnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba (267. člen ZIZ). Kadar je izdana med sodnim postopkom, je sestavni del tega postopka, saj je za odločitev o njej pristojno sodišče, pred katerim teče postopek (drugi odstavek 266. člena ZIZ). V primeru, ko ni uveden pravdni ali kakšen drug postopek, pa postopek zavarovanja z začasno odredbo predstavlja samostojen postopek, v katerem mora sodišče odločiti tudi o stroških postopka po 38. členu ZIZ (239. člena ZIZ), torej po načelih, ki jih vsebuje ta člen, smiselno pa tudi po pravilih pravdnega postopka (15. člen ZIZ). Očitek sodišču prve stopnje, da je odločitev o stroških preuranjena, torej ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je dolžna dolžnica povrniti upnici stroške postopka zavarovanja v znesku 68.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil zaradi kršitve zakona. Navaja, da je sodišče prve stopnje z začasno odredbo dolžnici prepovedalo razpolaganje do zneska 19.000 EUR do konca izvršilnega postopka po tožbi tožnice zaradi plačila 17.600 EUR. Upnica je začasno odredbo opravičila z vložitvijo tožbe pri Okrožnem sodišču v Krškem dne 23.12.2002. Začasna odreba je pravnomočna, pravdni postopek pa še ni končan. Zato je po mnenju dolžnice odločitev o stroških izdaje začasne odredbe preuranjena in bi morala biti pridržana za končno odločitev. Tu namreč ne velja določba 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na tej podlagi ni mogoče prisojati stroškov. Ta postopek je namreč sestavni del pravdnega postopka, ne pa samostojen postopek. Upnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in sklene, da se odločitev o stroških izdaje začasne odredbe pridrži za končno odločitev v pravdni zadevi P ... pri Okrožnem sodišču v Krškem.

Pritožba ni utemeljena.

Začasno odredbo je mogoče izdati pred uvedbo sodnega ali upravnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba (267. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Kadar je izdana med sodnim postopkom, je sestavni del tega postopka, saj je za odločitev o njej pristojno sodišče, pred katerim teče postopek (2. odstavek 266. člena ZIZ). V primeru, ko ni uveden pravdni ali kakšen drug postopek, pa postopek zavarovanja z začasno odredbo predstavlja samostojen postopek, v katerem mora sodišče odločiti tudi o stroških postopka po 38. členu ZIZ (239. člena ZIZ), torej po načelih, ki jih vsebuje ta člen, smiselno pa tudi po pravilih pravdnega postopka (15. člen ZIZ). Odločitev sodišču prve stopnje, da odloči po uspehu, je tako narekovalo ne le določilo 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, temveč tudi določilo 5. odstavka 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ, po katerem mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za zavarovanje. Očitek sodišču prve stopnje, da je odločitev o stroških preuranjena, torej ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato dolžničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).