Jedro

Iz prvega odstavka 158. člena ZPP res izhaja pravilo, da je tožnik, ki umakne tožbo, upravičen do povračila stroškov postopka, če je tožbo umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Če namreč toženec med pravdo izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna, zato mora on plačati pravdne stroške. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da ima to pravilo izjemo. Toženec namreč v taki situaciji stroškov ni dolžan nositi, če ni dal povoda za tožbo (157. člen ZPP). O povodu za tožbo pa govorimo takrat, ko lahko tožnik na podlagi ravnanja toženca pred pravdo sklepa, da bo potrebna sodna intervencija za varstvo njenih pravnih interesov.

Da je vrednost spornega predmeta previsoka, je toženka prvič navedla v odgovoru na tožničino zahtevo za povračilo stroškov, torej že po izdaji sklepa, s katerim je bil zaradi umika tožbe postopek ustavljen. V tej fazi postopka pa sodišče, ob upoštevanju 44. člena ZPP, vrednosti spora ne more več korigirati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožnici povrne 4.751,17 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Zoper sklep se pritožuje toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevek tožnice za povračilo stroškov zavrne, podrejeno pa sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

V pritožbi oporeka vrednosti spora, ki ga je navedla tožnica in je po njenem mnenju nerealna, nesorazmerna in pretirana. Opozarja na 44. čl. ZPP1 in 31. čl. ZST-12 in sodišču očita, da je nekritično sledilo navedeni vrednosti, posledično pa so enormni tudi nastali stroški. Oba predpisa sodišču nalagata, da preveri pravilno vrednost spornega predmeta, stranki pa možnost, da se zoper določeno vrednost pritoži v pritožbi o glavni stvari.

V nadaljevanju oporeka priznanemu strošku za odgovor na ugovor zoper sklep o začasni odredbi kot nepotrebnemu. Sodišče ne pojasni, zakaj ga je priznalo. Nepotreben je tudi strošek za prvo pripravljalno vlogo, saj gre v njej le za ponavljanje že povedanega.

Poudarja, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo navedb in dokazov, ki jih je tožena stranka ponudila v svojem odgovoru na tožbo in ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, v katerih je pojasnila, da so vse stvari, ki jih tožnica vtožuje, pripravljene na izročitev in jih je tožeči ponudila v izročitev, vendar pod pogojem, da se zagotovi ustrezno varovanje, saj se je toženka tožnice, zaradi njenega vedenja, utemeljeno bala. V tem pogledu je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

3. Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila. Navaja, da je s tožbo zahtevala stvari, ki ji jih tožnica ni hotela izročiti. Njihova vrednost je pravilno opredeljena. Prilaga cenik video produkcijskih storitev X. in Y. ter poudarja, da gre za avtorska dela posebnega kulturnega pomena. Gre namreč za videospote nekaterih najvidnejših domačih in hrvaških skupin ter umetniške ustvarjalce, ki so mednarodno priznani. Glavno vrednost predstavlja torej arhiv avtorskih del tožnice, ki je nastala v več kot desetih letih dela na TV Slovenija in zasebni agenciji. V nadaljevanju vrednost še dodatno pojasnjuje. Ob prevzemu stvari se je izkazalo, da so se stvari nahajale na naslovu Z. in da toženka ni vedela, kje in kaj točno je arhiv tožnice. Edina možnost, da te stvari dobi, je zato bila, da jih na naslovu, kjer so se nahajale, osebno poišče in prevzame. Kot se je izkazalo, ob prevzemu ni bilo nobenih težav, kar kaže, da so bile trditve toženke, da se tožnice boji, neutemeljene in brez podlage. Tožnici ni nikoli grozila. Elektronska sporočila, na katera se toženka sklicuje, so iz leta 2020 in izvzeta iz konteksta, nekatera pa se na tožnico niti ne nanašajo. Stroški so tudi pravilno priznani in so bili potrebni. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka, temelji na ugotovitvi, da je tožnica tožbo (ki jo je vložila 19. 1. 2023) umaknila 17. 5. 2023, to je dva dni po tem, ko je toženka izpolnila njen zahtevek.

6. Iz 1. odst. 158. člena ZPP res izhaja pravilo, da je tožnik, ki umakne tožbo, upravičen do povračila stroškov postopka, če je tožbo umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Če namreč toženec med pravdo izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna, zato mora on plačati pravdne stroške. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da ima to pravilo izjemo. Toženec namreč v taki situaciji stroškov ni dolžan nositi, če ni dal povoda za tožbo (157. čl. ZPP). O povodu za tožbo pa govorimo takrat, ko lahko tožnik na podlagi ravnanja toženca pred pravdo sklepa, da bo potrebna sodna intervencija za varstvo njenih pravnih interesov.3

7. Ker je sodišče prve stopnje pri uporabi 158. čl. ZPP zgoraj navedeno izjemo spregledalo, dejstev v zvezi s povodom za tožbo, ki sta jih navajali obe pravdni stranki, ni ugotavljalo in je, kot pritožnica utemeljeno opozarja, dejansko stanje v tem pogledu ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je to pomanjkljivost odpravilo samo, saj sodišče o stroških postopka odloči v skladu s prvim odstavkom 163. člena ZPP brez obravnavanja.

8. Tožnica je s tožbo od toženke zahtevala izročitev 1. profesionalnih videokaset Beta in U-matic ter male amaterske videokasete sproducirane med leti 1985 in 2000 z v zahtevku opredeljeno vsebino (...), 2. zbirko CD plošč z različno glasbo, 3. pleteno škatlo z etno nakitom in 4. pet visokokakovostnih škatel za shranjevanje, kupljenih v ...

9. Pritožbeno sodišče zavrača trditev toženke, da povoda za vložitev takšne tožbe ni dala. Iz elektronske korespondence, ki sta si jo pravdni stranki izmenjali pred vložitvijo tožbe, namreč izhaja, da je tožnica toženki že 22. 12. 2022, po tem, ko je prišlo do delne izročitve tožničinih stvari, za večji del stvari, ki jih vtožuje, sporočila, da ji še niso bile izročene (glej prilogo A5), 12. 1. 2023 pa je v sporočilu stvari, katerih izročitev je nato zahtevala s tožbo, še natančneje specificirala (glej prilogo A11). Trditev, da toženka pred vložitvijo tožbe ni bila seznanjena s tem, kaj tožnica zahteva, tako nima podlage v predloženih listinah. Ker do izročitve ni prišlo, je tožnica 19. 1. 2023 vložila tožbo, toženka pa ji je, kot izhaja iz primopredajnega zapisnika (priloga A 18), 15. 5. 2023 večji del zahtevanih stvari izročila. Pritožnica je v odgovoru na zahtevo za povračilo stroškov sicer ponovno navedla, da je po začetku tega postopka tožnico obvestila, da ji je njene stvari pripravila, a jih tožnica ni hotela prevzeti, a to, tudi če drži, na presojo, ali je bila vložitev tožbe potrebna, ne vpliva. Pomembno je, da je na podlagi ravnanja toženke pred začetkom pravde tožnica lahko sklepala, da bo za varstvo njenih interesov potrebna sodna intervencija. Drži sicer, da je tožnica tožbo umaknila tudi glede dela zahtevka, ki ni bil izpolnjen, a gre pri tem za njegov minimalen del,4 ki na stroškovno odločitev nima nobenega vpliva. Odločitev, da je toženka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške, je zato ob upoštevanju že zgoraj povzetih določb ZPP pravilna.

10. Stroški so tudi po višini pravilno odmerjeni.

11. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi utemeljeno upoštevalo vrednost spora, ki je bila navedena v tožbi (100.000 EUR). 44. čl. ZPP sicer sodišču, če oceni, da je v tožbi navedena vrednost spornega predmeta očitno previsoka ali prenizka, nalaga, da le-to korigira, a to lahko po uradni dolžnosti ali na predlog stranke stori najkasneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Sodišče prve stopnje za navedeno vrednost ni ocenilo, da je očitno previsoka, saj postopka po 44. čl. ZPP ni izpeljalo. Kot izhaja iz vlog pritožnice, pa o navedeni vrednosti ni imela pomislekov niti sama, saj jo je upoštevala ob priglasitvi stroškov v posamezni vlogi. Da je vrednost previsoka, je prvič navedla v odgovoru na tožničino zahtevo za povračilo stroškov, torej že po izdaji sklepa, s katerim je bil zaradi umika tožbe postopek ustavljen. V tej fazi postopka pa sodišče, ob upoštevanju 44. čl. ZPP, vrednosti spora ne more več korigirati. Do drugačnega zaključka ne more pripeljati niti 31. čl. ZST-1, saj je po tej določbi korekturna dolžnost podana le, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost spornega predmeta ocenila prenizko.

12. Ker je sodišče ugovor toženke zoper izdano začasno odredbo skladno z 2. odst. 57. čl. ZIZ5 vročilo tožnici v odgovor, je ta nanj smela odgovoriti. V kolikor odgovora ne bi vložila, bi sodišče štelo, da so navedbe v ugovoru resnične (1. odst. 58. čl. ZIZ).6 Iz vsebine prve pripravljalne vloge tožnice izhaja, da je v njej tožnica odgovorila na navedbe toženke v odgovoru na tožbo in ne drži, da je zgolj ponovila že dane trditve. Odgovor na ugovor in prva pripravljalna vloga zato nista vlogi, ki bi ju bilo mogoče označiti za nepotrebni in je sodišče prve stopnje strošek za njuno sestavo utemeljeno priznalo.

13. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

14. Ker toženka v pritožbenem postopku ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (1. odst. 154. v zvezi z 165. čl. ZPP). Odgovor na pritožbo k odločitvi ni prispeval. Tožnica zato stroške zanj nosi sama (155. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku. 2 Zakon o sodnih taksah. 3 Glej odločbe VSL I Cpg 587/99, VSL I Cp 1978/2016, VSL I Cp 1999/2016, VSL I Cpg 369/2022, VSL I Cpg 146/2023 in druge. Enako stališče je zastopano tudi v delu Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba 2006, 2. knjiga, str. 45 in 46. 4 Tožnici tako ni bil izročen arhiv člankov pisanih za različne medije (tč 1/9 zahtevka), pletena škatla z etno nakitom ter dve dodatni škatli za shranjevanje (zadnji dve alineji tč.1 zahtevka). 5 Zakon o izvršbi in zavarovanju. 6 Glej tudi dopis, ki je bil vročen tožnici ob vročitvi ugovora (list. št. 37).