Jedro

V postopku denacionalizacije ni mogoče uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na ugotavljanje državljanstva, če je bil postopek ugotavljanja državljanstva pravnomočno končan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 203/2000-8 z dne 7.5.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 29.2.2000. S to je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote R/D z dne 10.6.1999, s katero je ta odločila, da je tožeča stranka dolžna upravičencema J. in R.S. izročiti v last in posest zemljišča in sicer 24/30-tin parcele št. 522/2, travnik v izmeri 30 m2, parcelo št. 515, njiva v izmeri 55 m2, 182/191-tin parcele št. 522/3 travnik v izmeri 191 m2, 5665/8434-tin parcele, št. 395, njiva v izmeri 8434 m2 in parcelo št. 401, njiva v izmeri 4159 m2, vsakemu do 1/2 ter upravičenki R.S. 39142/39712-tin parcele, št. 129/1, gozd v izmeri 39712 m2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je med strankama sporno, ali je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj za denacionalizacijo, določen v 9. členu Zakona o denacionaliazciji (ZDen), to je jugoslovansko državljanstvo prejšnjih lastnikov podržavljenega premoženja v času podržavljenja. Da je ta pogoj izpolnjen je bilo ugotovljeno na podlagi dveh odločb o ugotovitvi državljanstva Oddelka za notranje zadeve Občine R/D z dne 26.5.1994. Zahteva tožeče stranke, da se navedeni odločbi izrečeta za nični, je po presoji sodišča neutemeljena. Ne glede na dejstvo, da je bilo v postopku ugotovitve državljanstva zmotno uporabljeno materialno pravo - določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu Demokratične federativne Jugoslavije in sta odločbi nepravilni, navedenih odločb ni mogoče izreči za nični. Odločbo je mogoče izreči za nično le zaradi razlogov, določenih v 267. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki pa zmotne uporabe materialnega prava ne določa kot razlog za izrek ničnosti. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da ugotovitev sodišča, da sta odločbi o ugotovitvi državljanstva nepravilni pomeni, da zahteve za denacionalizacijo ni vložila upravičena oseba. Ker je sodišče odločilo o stvari, ne da bi preizkusilo tožničine navedbe o neizpolnjevanju pogojev za denacionalizacijo, je kršilo pravico stranke do izjave, zagotovljeno v 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodba tudi ni obrazložena. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka in stranka z interesom v tem upravnem sporu H. kmetijstvo R/D na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je za denacionalizacijo izpolnjen pogoj glede državljanstva, določen v 9. členu ZDen. Po navedeni določbi so upravičenci za denacionalizacijo fizične osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa, ki je v 3., 4. in 5. členu naveden kot podlaga za denacionalizacijo, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani, in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Po tej določbi se torej pojem upravičenca do denacionalizacije, kakor je opredeljen v 3., 4. in 5. členu ZDen zožuje na tiste osebe, ki so bile v času ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in ji je bilo to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Državljanstvo je torej za opredelitev upravičenca pravno pomembno dejstvo, ki ga kot predhodno vprašanje ugotavlja pristojni upravni organ za notranje zadeve po predpisih, veljavnih v času podržavljenja. Iz dveh pravnomočnih odločb o ugotovitvi državljanstva, ki ju je izdal pristojni upravni organ izhaja, da je prejšnja lastnika podržavljenega premoženja po predpisih, ki so veljavi na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije po 28.8.1945 šteti za jugoslovanska državljana in državljana LR Slovenije. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča ugovor tožeče stranke, da pogoj glede državljanstva iz 9. člena ZDen ni izpolnjen, neutemeljen.

Tožeča stranka ne more v upravnem sporu zaradi denacionalizacije uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na ugotovitev državljanstva. Državljanstvo na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen ugotavlja upravni organ za notranje zadeve v drugem upravnem postopku. Ugotavljanje državljanstva je torej druga upravna stvar, o kateri odloča za to pristojni upravni organ v posebnem postopku. Tožeča stranka bi zato lahko predlagala, da se odločba o ugotovitvi državljanstva izreče za nično, pri organu, ki jo je izdal. Ker je glede na navedeno sodišče prve stopnje pogoj glede ugotovitve državljanstva pravilno presodilo na podlagi navedenih odločb o ugotovitvi državljanstva, uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člna ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.