Jedro

Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso (109. člen ZS). Načelno pravno mnenje je eden izmed instrumentov za zagotovitev tega cilja (110. člen ZS); namenjeno je poenotenju sodne prakse in enotni uporabi zakonov, tako sprejeta pravna mnenja pa so obvezna za senate Vrhovnega sodišča RS in se lahko spremenijo samo na novi občni seji. Obstoj načelnega pravnega mnenja o določenem vprašanju torej izkazuje enotnost sodne prakse, iz 22. člena Ustave RS pa izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi arbitrarno odstopilo od enotne in ustaljene sodne prakse.

Vrednotenje nepremičnin je stvar zapuščinskega postopka. Nalogo vrednotenja lahko prevzame sodišče, lahko pa delo prepusti strokovnjaku. Če se med dediči pojavijo pomisleki glede vrednosti premoženja, mora zapuščinsko sodišče to vprašanje raziskati samo ob upoštevanju pravil o izvajanju dokaza z izvedencem.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v drugi in tretji alineji II. točke izreka razveljavi.

II.V ostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek (I. točka izreka) in dedinjo A. A. napotilo na pravdo, da zoper sodedinje vloži tožbo na ugotovitev, da je zapustnica dedinji B. B. odpustila dolg v višini 55.500 EUR; da so bile nepremičnine parc. št. 927/13, 945/4, 927/15, vse k. o. 0000, glede na stanje ob daritvi in cene ob smrti zapustnice vredne 74.076,16 EUR, nepremičnine parc. št. 945/3, 942/2, 942/1, vse k. o. 0000, pa 8.576,83 EUR (II. točka izreka). Določilo je rok za vložitev tožb (III. točka izreka) in opozorilo dedinjo, da bo v primeru, če tožbe ne bo vložila, nadaljevalo z zapuščinskim postopkom (IV. točka izreka).

2.Zoper izpodbijani sklep se pravočasno pritožuje dedinja A. A. in pritožbenem sodišču predlaga, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi poudarja, da je dedinja B. B. priznala prejem darila, ko je na zapuščinski obravnavi, kljub svojim obveznostim iz dednega dogovora, izjavila, da sta si z zapustnico stroške položnic in hrane delili na pol. Ker sodišče ni razjasnilo spornih dejstev v zvezi z njeno obogatitvijo, je sklep o prekinitvi postopka preuranjen. Izrek izpodbijanega sklepa v drugi in tretji alineji II. točke nasprotuje razlogom sklepa, saj iz izreka izhaja, da je pritožnica napotena na pravdo zaradi dokazovanja vrednosti nepremičnin, iz obrazložitve pa, da je med dedinjami prišlo do spora o obstoju, obsegu in vrednosti daril. Napotitev na pravdo zaradi ugotovitve vrednosti nepremičnin je neutemeljena, saj je zapuščinskemu sodišču predložila izvode cenitve nepremičnin, podpisane s strani sodne cenilke. Zapuščinsko sodišče bi moralo za ugotovitev vrednosti nepremičnin postaviti izvedenca, ne pa izdati sklepa o napotitvi.

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je navedlo, da se darila, ki so bila dana sinu zapustnice (pokojnemu C. C.), ne upoštevajo pri izračunu obračunske vrednosti zapuščine. Niti sina zapustnice niti njegovih potomk ni mogoče obravnavati kot "drugih oseb" po petem odstavku 28. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Zaključki prvostopenjskega sodišča temeljijo na nepravilnem in nezakonitem načelnem mnenju Vrhovnega sodišča, ki je v nasprotju tako z Ustavo RS kot tudi določbami ZD. Po teh normah so univerzalni pravni nasledniki obdarjenca dolžni vrniti darilo, kadar je to potrebno za dopolnitev nujnega deleža.

3.Na pritožbo je odgovorila E. E. in izpostavila, da se je odpovedala dedovanju po svojem očetu kot tudi dedovanju po pokojni D. C.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.V pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopki (v nadaljevanju ZPP) ni podana. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve jasno razmejilo sporna dejstva od nespornih in pri tem navedlo, da med dedinjami ni spora glede prejetih daril, temveč le glede njihove vrednosti. Izrek, ki pritožnico napotuje na ugotovitev vrednosti nepremičnin (druga in tretja alineja II. točke izreka) ni v nasprotju z razlogi sklepa. Je pa sodišče prve stopnje pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6.Neutemeljena so pritožbena naziranja, da je prvostopenjsko sodišče preuranjeno izdalo sklep o prekinitvi postopka, ker pred tem ni razčistilo vseh spornih dejstev v zvezi z odpustom dolga. Tega naj bi bila deležna dedinja B. B., ker ni izpolnjevala v dednem dogovoru prevzetih obveznosti do zapustnice. Iz spisa jasno izhaja, da je dedinja B. B. že na naroku za zapuščinsko obravnavo 18. 5. 2022 (list. št. 19) tovrstnim navedbam pritožnice nasprotovala. Dejstvo, da je izjavo podala po strokovni sodelavki, ni problematično, saj lahko po drugem odstavku 169. člena ZD izjave in predloge strank sprejemajo tudi strokovni sodelavci. Prav tako je B. B. tudi v kasnejši pisni vlogi navedla, da je izpolnjevala vse obveznosti iz dednega dogovora, da so navedbe o obogatitvi na račun dedovanja nesklepčne in nedokazane in da ji zapustnica nikoli ni odpustila dolga (list. št. 35). Tako ni mogoče zaključiti, da je B. B. priznala prejem darila (odpust obveznosti), četudi je na naroku za zapuščinsko obravnavo izjavila, da sta si določen čas z zapustnico stroške položnic in hrane delili na pol. Glede na navedeno je napotitev pritožnice na pravdo v prvi alineji II. točke izreka pravilna, ustreza pa tudi že ustaljenemu stališču sodne prakse, ki pravi, da mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru predložitve listinskih dokazov.

7.Glede pritožbenega očitka o neustavnosti, nezakonitosti in nepravilnosti načelnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 26. 12. 1989 (v nadaljevanju načelno pravno mnenje) pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje naslednje: Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso (109. člen Zakona o sodiščih - v nadaljevanju ZS). Načelno pravno mnenje je eden izmed instrumentov za zagotovitev tega cilja (110. člen ZS); namenjeno je poenotenju sodne prakse in enotni uporabi zakonov, tako sprejeta pravna mnenja pa so obvezna za senate Vrhovnega sodišča RS in se lahko spremenijo samo na novi občni seji. Obstoj načelnega pravnega mnenja o določenem vprašanju torej izkazuje enotnost sodne prakse, iz 22. člena Ustave RS pa izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi arbitrarno odstopilo od enotne in ustaljene sodne prakse.

Skladno z navedenim se je prvostopenjsko sodišče upravičeno oprlo na utečeno pravno stališče iz načelnega pravnega mnenja, ki opredeljuje pojem "druge osebe" iz petega odstavka 28. člena ZD.

8.Kljub temu da pritožnica goreče oporeka vsebini načelnega pravnega mnenja, pomisleki o posegu v njene človekove pravice - pravico do dedovanja, niso utemeljeni. Še več, razlaga besedila 28. člena ZD, za katero se zavzema pritožnica, torej da bi bila dedinja ali obdarjenka prvotnega obdarjenca (pokojnega C. C.), ki je umrl pred zapustnico, zavezanka za vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža, po presoji pritožbenega sodišča nasprotuje ustavni pravici do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave RS) ter tudi 1. členu prvega protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP). Podobno izpostavlja tudi Vrhovno sodišče v eni izmed svojih (novejših) odločitev, kjer navaja, da je pri institutu vračanja daril zaradi prikrajšanega nujnega deleža poseg v svobodo testiranja (ki je neločljiv del zapustnikove lastninske pravice) še hujši kot pri institutu nujnega deleža, ker posega tako v zapustnikovo svobodo razpolaganja inter vivos, kakor tudi v že obstoječo lastninsko pravico obdarjenca in da zato razširjujoča razlaga - da je dedinja pokojnega obdarjenca zavezanka za vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža, mimo časovne omejitve iz petega odstavka 28. člena ZD ni dopustna.

9.Utemeljeno pa pritožnica opozarja na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z napotitvijo, ki izhaja iz druge in tretje alineje II. točke izreka, kjer je bila napotena na pravdo na ugotovitev vrednosti več nepremičnin.

10.Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD), na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (prvi odstavek 210. člena ZD). Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da obravnavani primer spada pod zakonsko določbo iz 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD, ki ureja prekinitev postopka, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža. Ne gre za ugotavljanje velikosti dednega deleža, kar je povezano s številom dednih upravičencev, temveč le za vrednost zapuščine. Vrednotenje nepremičnin in s tem ugotavljanje njihove vrednosti je stvar zapuščinskega postopka. Nalogo vrednotenja lahko prevzame sodišče, lahko pa delo prepusti strokovnjaku.

Če se med dediči pojavijo pomisleki glede vrednosti premoženje, mora zapuščinsko sodišče to vprašanje raziskati samo ob upoštevanju pravil o izvajanju dokaza z izvedencem.

11.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v drugi in tretji alineji II. točke izreka razveljavilo (3. točka 365. ZPP, v zvezi s 163. členom ZD). V preostalem izpodbijanem delu pa je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo, saj pri preizkusu sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pazi po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

-------------------------------

1Gl. VSL Sklep II Cp 473/2022.

2Podrobneje o tem A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 315 in nasl.

3Gl. VSRS Sodba II Ips 230/2017.

4Ob tem pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da mnenje neznane "sodne cenilke" predstavlja zgolj trditveno podlago stranke, ki se na takšno mnenje sklicuje.

5Gl. VSL sklep II Cp 2089/2022.

Zveza: