Jedro

Vrhovno sodišče RS je pred kratkim sprejelo več odločitev v zvezi z odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek, v katerih je izrecno zavzelo stališče v zvezi s tem, ali je opravljanje nekaterih nalog oziroma režim delovanja in življenja na mednarodni misiji mogoče šteti kot opravljanje dela za delodajalca in s tem za kršitev pravice do dneva tedenskega počitka. Tudi pritožbeno sodišče je v novejši praksi zavzelo stališče, da je na pripadniku breme dokazovanja trditev, da mu ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka, s čimer izpodbija navedbe in dokaze (evidence) tožene stranke. Opisano kaže na zaostrovanje sodne prakse glede presoje nalog, ki naj bi pomenile kršitev tedenskega počitka, pa tudi glede pomanjkljivih navedb tožnikov v tovrstnih sporih, posledica nesklepčne tožbe (ko iz tožbene povesti ne izhaja materialnopravna posledica) pa je zavrnitev tožbenega zahtevka. Ne drži torej, kar navaja tožnik v pritožbi, da za sklepčnost tožbe zadostuje že zgolj navedba, da je imel ves čas delovne zadolžitve, ter da ni bilo potrebno za vsak vtoževani dan posebej določno navesti, kaj je delal. Sodišče prve stopnje je tako zavrnilni del sodbe pravilno oprlo na ugotovitve, da so bile tožnikove navedbe o kršenem tedenskem počitku deloma pavšalne, deloma pa nedokazane.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj tožniku plača znesek 718,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2015 dalje (I. točka izreka); kar je tožnik zahteval več, tj. plačilo zneska 2.443,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške v višini 307,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, oziroma naj ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z dosedanjo sodno prakso in izpeljanim dokaznim postopkom. Sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti evidencam, tj. listam obremenjenosti. Zmotni in neutemeljeni so zaključki sodišča prve stopnje o časovni konkretizaciji opravljanja nalog tožnika na misiji. Tožnik je v svojih vlogah in v svoji izpovedi določno navedel, da liste obremenjenosti ne odražajo dejanskega stanja, prav tako je določno navedel, katere naloge je na misiji opravljal v času, ko ni opravljal operativnih nalog, tj. nalog v pisarni, in da je te naloge opravljal vsakodnevno. Evidence tako ne omogočajo zaključka, da je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek. Iz njih izhajajo izključno operativne naloge, na zeleno označene dneve pa je tožnik opravljal tudi ostale, t. i. neoperativne naloge, saj jih je opravljal vsak dan. Naloge je obširno opisal, o njih pa so izpovedali tudi njegovi nadrejeni ter A.A. in B.B.. Tožnik je lahko in dolžan navesti le, kaj je vse dni delal na misiji oziroma da je imel ves čas delovne zadolžitve, ne more in ni dolžan pa po urah in dnevih natančno opisati vsakega delovnega opravila. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da naj bi bilo le 21 tednov relevantnih za to zadevo. Tožnik se je udeleževal vsakodnevnih obveznih sestankov (brifingov), pripravljal in izdajal je orožje in opremo za patruljiranje, sodeloval je na patruljiranju, vozil poveljnika čete na sestanek, pripravljal naloge na terenu, izdajal dokumente in potne naloge, skrbel za svoje orožje in optiko ter ju pregledoval, opravljal usposabljanja ostrostrelstva, predstavljal ostrostrelstvo drugim vojakom, po vrnitvi s patruljiranja pregledal opremo in nesel orožje v orožarno, pomagal ostalim pripadnikom pri pregledih vozil, prevzemal vodo in malice za patrulje. To so bile vse vsakdanje naloge tožnika. V evidencah so zavedene le operativne naloge (patruljiranje, varovanje objektiv itd.), tožnik pa je poleg teh opravljal tudi neoperativne naloge (vsakodnevni sestanki, čiščenje in priprava orožja in opreme, usposabljanja, vožnja poveljnika čete, izdaja potnih nalogov itd.). Sodišče prve stopnje ne loči med obema vrstama nalog. Če teh nalog tožnik ne bi opravljal, bi bil sankcioniran zaradi kršitve delovnih obveznosti. Tožnik je vsak dan opravljal vsaj nekatere od naštetih nalog oziroma se ni nikoli zgodilo, da bi bil povsem prost. To sta potrdili tudi priči A.A. in B.B., pa se je sodišče prve stopnje do obeh izpovedi opredelilo le pavšalno in pri obeh navajalo časovno (ne)konkretizacijo. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da evidence izkazujejo zagotavljanje tedenskega počitka, saj so celo s strani tožene stranke predlagane priče (C.C. in D.D.) izpovedale, da evidence ne vsebujejo vseh nalog. Poleg tega na tem dokumentu ni glave, ni podpisan, nima pečata, ni pravilno knjižen, ni verificiran s strani nadrejenih, zato je vprašljiva verodostojnost evidenc. Te evidence nimajo nobene dokazne vrednosti glede tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je tako kršilo ustavno varovano pravico do enakega varstva pravic, zmotno je ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj iz zapisnikov in evidenc izhaja odločilno nasprotje v primerjavi z razlogi sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje odloča drugič. Pred tem sta bila v zvezi s tem izdana sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 368/2019 z dne 13. 6. 2019 in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. Dsp 13/2019 z dne 19. 11. 2019. 5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o odškodnini za neizrabljen tedenski počitek na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. – ZDR), drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. – ZObr) in drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl. – ZSSloV). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske sodeloval v mirovnih silah "Joint enterprise" KFOR ... na Kosovu od 31. 10. 2014 do vključno 25. 4. 2015, od 26. 1. 2015 do 12. 2. 2015 pa je koristil t. i. misijski dopust. Uveljavljal je odškodnino za 22 dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer le glede nadomestila za neizrabljenih pet dni tedenskega počitka, v preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo, kar je predmet pritožbenega preizkusa. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

7. Tožnik z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi) sodišču prve stopnje pravzaprav očita zmotne dokazne zaključke. Bistven pritožbeni očitek je namreč, da je sodišče prve stopnje pri tehtanju dokazov dalo preveliko težo evidencam toženke, saj je ravno na podlagi podatkov teh evidenc ugotovilo, da tožnik le petih dni tedenskega počitka ni izkoristil in mu je posledično odškodnino priznalo le za toliko dni (v višini 718,84 EUR), v preostalem pa je zahtevek (za plačilo še 2.443,88 EUR) zavrnilo. Glede preostalih zatrjevanih dni kršenega tedenskega počitka je namreč poudarilo, da tožnik ni dokazal oziroma niti ni podal določnih navedb o tem, kaj točno naj bi na zatrjevane dneve kršenega tedenskega počitka počel. 8. Pritožba opozarja na primere drugih tožnikov, ki so bili v tovrstnih sporih uspešnejši - kljub drugačnim podatkom iz evidenc so uspeli dokazati, da jim tožena stranka ni zagotovila nobenega dneva tedenskega počitka. Vendar pa to ni odločilno za presojo pravilnosti obravnavane dokazne ocene. Ugotovljena dejstva so odvisna od okoliščin posameznega primera, od tožbenih navedb, predlaganih in izvedenih dokazov, načina pravdanja ipd. Tako je v zadevi opr. št. VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019 (glede sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 38/2019), Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je za presojo o kršitvi pravice do tedenskega počitka zaradi udeležbe na sestankih v zvezi s podajanjem informacij za nadaljnje delo, bistveno, da je bil tožnik poveljnik oddelka, tožnik v predmetni zadevi pa to ni bil. Tožnik torej s tega vidika (uspeha dokazovanja) neutemeljeno uveljavlja kršitev enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), pritožbeno sodišče pa v nadaljevanju pojasnjuje še nekaj novejših sprememb v sodni praksi tovrstnih sporov.

9. Vrhovno sodišče RS je pred kratkim sprejelo več odločitev v zvezi z odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek, v katerih je izrecno zavzelo stališče v zvezi s tem, ali je opravljanje nekaterih nalog oziroma režim delovanja in življenja na mednarodni misiji mogoče šteti kot opravljanje dela za delodajalca in s tem za kršitev pravice do dneva tedenskega počitka. Tako je v zadevi opr. št. VIII Ips 32/2019 z dne 19. 11. 2019 zavzelo stališče, da je za presojo o upravičenosti do odškodnine odločilno vprašanje, katere zadolžitve oziroma obveznosti je imel pripadnik oziroma kaj konkretno je počel v dneh, ko naj bi imel po evidenci prosto. V zadevi opr. št. VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019 pa stališče, da opravljanje vojaške službe pripadnika Slovenske vojske na mednarodni misiji po 22. členu ZSSlovV pomeni izvrševanje obveznosti, ki jih je država sprejela v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Spoštovanje pravil delovanja in obnašanja v vojski je zato odraz posebnega pravnega in dejanskega položaja oseb, ki opravljajo vojaško službo. V ta okvir spada upoštevanje Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009 in nasl.), zlasti pa tudi režima dela in bivanja na mednarodni misiji. Če pripadnik nosi uniformo tudi na dan, ko sicer delovnih zadolžitev nima, to ne ovira tedenskega počitka, zato zahteva po nošenju teh oblačil ves čas bivanja na misiji ne privede do zaključka, da tedenski počitek ni bil omogočen. Tudi opravila, kot so oddajanje umazanih oblačil v pranje in prevzemanje čistih oblačil ter prevzemanje vode za pitje, ne morejo poseči v pravico do počitka. Odrejen urnik, skrb za čistočo in urejenost ter spoštovanje hišnega reda so vsakdanja opravila, ki spadajo v sklop vsake organizirane skupne nastanitve (npr. v internatih, nastanitvenih centrih, šolah itd.) in so nujna za kvaliteto (so)bivanja. Spoštovanje posebnega režima je zlasti pomembno, kadar misija ni mirnodobna (takšne so bile tudi misije "Joint Enterprise"- KFOR Kosovo). Posebni režim v tem primeru vključuje varnostno opremljenost, varnostni protokol in druga pravila, brez katerih si delovanja in bivanja na vojnem območju niti ni mogoče zamisliti. Samo po sebi je razumljivo, da v ta sklop sodi tudi omejitev prostega gibanja oziroma nenadzorovanega zapuščanja območja baze tudi v dneh, ki so sicer namenjeni počitku. Takšna omejitev ne ovira počitka in ne pomeni, da je pripadnik "na razpolago" delodajalcu. Dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan je nujno za nemoteno delovanje ustroja, kakršen je vojaška misija, pravica do počitka pa bi bila pripadniku kratena le, če bi to informiranje potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih in obveznih sestankov, ki bi bili kot taki del delovne obveznosti. Tudi iz odločitve opr. št. VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019 izhaja, da podvrženosti pravilom, kar vključuje tudi nošenje uniforme in nedovoljenost zasebnih izhodov pri opravljanju vojaške službe, ni mogoče šteti za dolžnost, ki izključuje možnost tedenskega počitka. V zadevi opr. št. VIII Ips 18/2019 z dne 8. 10. 2019 pa je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da sodelovanje na postroju ob dvigu zastave ni opravilo, ki izključuje možnost tedenskega počitka oziroma samo po sebi ne pomeni, da vojakom počitek ni zagotovljen. Glede na to ni utemeljena pritožbena navedba, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s sodno prakso.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo evidencam, tj. listam obremenjenosti. Tožnik v pritožbi pojasnjuje, da so bile v omenjenih evidencah toženke upoštevane le operativne naloge (patruljiranje, varovanje objektov), ne pa tudi neoperativne, podporne naloge (sestanki, čiščenje orožja in opreme). Omenja tudi nenadne, t. i. padalske naloge, vendar pa je sodišče prve stopnje tudi glede teh nalog pravilno zaključilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da jih je tožnik moral opraviti ravno na sporne dneve. Tožnikovo izpoved je ocenilo kot nedoločno oziroma pavšalno. Štelo je, da bi tožnik lahko uspel v primeru, če bi za sporne dneve podal določne navedbe in določno izpoved, kaj konkretno in v kolikšnem obsegu mu je bilo odrejeno ter s strani koga. Ob izostanku določnih trditev pa sodišče prve stopnje tudi na podlagi izpovedi prič ni moglo sprejeti zaključka o kršenem počitku. Tožnik sicer v pritožbi opozarja na določene formalne pomanjkljivosti evidenc toženke, kar pa še ne pomeni, da so evidence povsem brez dokazne vrednosti.

11. Tudi pritožbeno sodišče je v novejši praksi (opr. št. Pdp 1078/2018 z dne 29. 8. 2019 in Pdp 389/2019 z dne 13. 11. 2019) zavzelo stališče, da je na pripadniku breme dokazovanja trditev, da mu ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka, s čimer izpodbija navedbe in dokaze (evidence) tožene stranke. Tudi v navedenih zadevah tožnika nista bila uspešna.

12. Opisano kaže na zaostrovanje sodne prakse glede presoje nalog, ki naj bi pomenile kršitev tedenskega počitka, pa tudi glede pomanjkljivih navedb tožnikov v tovrstnih sporih, posledica nesklepčne tožbe (ko iz tožbene povesti ne izhaja materialnopravna posledica) pa je zavrnitev tožbenega zahtevka. Ne drži torej, kar navaja tožnik v pritožbi, da za sklepčnost tožbe zadostuje že zgolj navedba, da je imel ves čas delovne zadolžitve, ter da ni bilo potrebno za vsak vtoževani dan posebej določno navesti, kaj je delal. Sodišče prve stopnje je tako zavrnilni del sodbe pravilno oprlo na ugotovitve, da so bile tožnikove navedbe o kršenem tedenskem počitku deloma pavšalne, deloma pa nedokazane.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).