Jedro

Prvostopenjski organ postopka ni vodil v skladu z načelom zaslišanja stranke, saj tožniku ni dal možnosti, da se izjavi se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V izpodbijani odločbi, ki jo je izdal neposredno po izdaji sklepa, s katerim je tožniku priznal položaj stranke, je ugotovil, da se je tožnik ustne obravnave udeležil kot predstavnik B., in je tedaj dal izjave glede drugih, in ne sedaj spornih parcel. Da bi se lahko izjavil glede teh, kot njihov lastnik, pa iz spisa ne izhaja.

Glede na obrazložitev ni mogoče preveriti, ali je prvostopenjski organ ugotovil, da se, konkretno, meji parcel 1502 in (prejšnje) 2306/3 v delu dotikata ali ne in tudi ni pojasnil, ali je meja parcele 1502 urejena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Koper št. 02112-94/2009-16 z dne 3. 11. 2011 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Geodetska uprava RS, Območna geodetska uprava Koper (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se v katastrski občini … kot urejena evidentira meja (del meje) parcele 2306/3 s sosednjimi parcelami 257, 258, 549/17, 518 in 1683/1; parcele 1381/4 s sosednjima parcelama 1381/24 in 1381/28; parcele 172 s sosednjo parcelo 170; parcele 518 s sosednjo parcelo 549/17 (točke 1 do 5 izreka); da se v postopku evidentiranja parcelacije ugotovijo spremembe (ukinjene parcele, nove parcele), navedene v točki 5 izreka; da je grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu (6. točka izreka) in ugotovila, da stroškov postopka ni (7. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je A., ki je lastnik-upravljavec parcel 2306/3, 2306/5 in 2305/1 oziroma upravljavec javne ceste R3-630 ..., dne 25. 2. 2009 vložila zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje parcel, navedenih v izreku odločbe, s sosednjimi parcelami. Zahtevi je priložila elaborat, ki ga je izdelalo geodetsko podjetje in potrdil odgovorni geodet. Vsebina elaborata ustreza določbam Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru. Upravni organ navaja, da je z vpogledom v zemljiško knjigo preveril, da je bila lastnikom parcele, katere meja se je urejala in lastnikom sosednjih parcel zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi. Upravni organ je opravil ustno obravnavo, ki se jo je udeležil predstavnik B. C.C., ki se je s potekom predlagane meje obravnavanih parcel (parcele 1683/1, 1381/4 in 549/17 s sosednjimi parcelami) strinjal. Upravni organ navaja, da parcele 1502, 1491 in 1468/5, ki so v solasti C.C., niso vključene v zahtevo za evidentiranje urejene meje in parcelacije. Prav tako niso bile vključene v elaborat. V elaboratu je navedeno, da se lastnik parcele 1468/5 ne strinja z ureditvijo meje, za parcelo 1491 pa ne dovoli parcelacije. Upravni organ navaja, da postopek evidentiranja urejene meje za parceli 1468/5 in 1502 ni bil uveden. Nove meje, nastale s parcelacijo, se ne dotikajo katastrske meje parcele 2306/3. V točki, kjer parcelno mejo sekajo (dotikajo), pa so delno dokončne in se bodo dokončno uredile v novem postopku.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo. V svoji odločbi povzema ugotovitve organa prve stopnje in jim pritrjuje.

3. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je status stranke v postopku pridobil šele po tem, ko se je kot predstavnik B. udeležil ustne obravnave in se seznanil z nameravanim posegom na njegovo nepremičnino. Njegovo zahtevo za priznanje statusa stranke je prvostopenjski organ zavrnil, zato na ustni obravnavi ni mogel varovati svojih koristi. Drugostopenjski organ je nato prvostopenjskemu organu naložil, da o njegovem statusu ponovno odloča. To pa je prvostopenjski organ prezrl in izdal izpodbijano odločbo, ki mu je sicer bila vročena. Iz razpolagajočih dokumentov sedaj ni jasno, ali mu je status stranke v postopku dodeljen ali ne. Pričakoval je, da mu bo dana možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Prvostopenjski organ je odločbo izdal brez zaslišanja stranke, drugostopenjski organ pa pritožbenih navedb ni preverjal in je le sledil prvostopenjski odločbi. Nadalje tožnik navaja, da v zadevi ni sporno, da nobena meja z njegovimi parcelami ni urejena. To pa pomeni, da je odstopanje od meje (informativne) in dejanske meje v naravi lahko tudi nekaj metrov (v konkretnem primeru okrog dveh metrov). Iz tega sledi, da se lahko novi del parcele dotika meje, tudi če je na risbi narisan odmik dveh metrov. Tudi drugostopenjski organ je (v postopku glede statusa stranke) opozoril, da je iz elaborata razvidno, da se del meje, ki je nastal po parcelaciji parcele 2306/3, dotika meje parcele 1502 in da ni razvidno, ali je del meje med navedenima parcelama urejen. Obrazložitev v prvostopenjski odločbi, da parcele 1502, 1491 in 1468/5 niso vključene v zahtevo za evidentiranje in parcelacijo, lahko drži, vendar to v postopku ni bilo ugotovljeno. Tako npr. mejnika št. 596 in 477 ležita tik na informativni meji, v naravi pa celo na parceli 1468/5, mejnika št. 598 in 600 ležita po načrtu na parceli 2306/3, dejansko pa na parceli 1502. Prav tako so sporni mejniki 534, 612, 614 in 615, ki so postavljeni na njegovi parceli 1560/1. Upravni organ bi lahko z ogledom na terenu ugotovil nepravilnosti. Na spornih mejah je postavljen star podporni zid in tudi mejni zid, ki je vsaj stoletje označeval dejanski potek meje. Nemogoče je, da bi parcelna meja potekala meter ali dva v notranjost, še manj verjetno je to zato, ker je na zemljiškokatastrskem prikazu širina ceste skoraj enaka širini parcele. Poleg tega je izpodbijana odločba nična, ker je bila izdana brez zahteve stranke v delu, ki se nanaša na parcelacijo parcel, ki niso v lasti Republike Slovenije in s katerimi upravlja A. Izpodbijana odločba ni obrazložena tako, da bi se lahko ugotovilo, na podlagi katere določbe lahko A. predlaga parcelacijo (tudi tožnikovih) parcel. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Stranke z interesom na tožbo niso odgovorile.

6. Tožba je utemeljena.

7. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je prvostopenjski organ s sklepom z dne 24. 10. 2011 odločil, da se tožniku dovoli vstop v postopek evidentiranja urejene meje in parcelacije št. 02112-94/2009 kot stranki. Da je organ tožnika obravnaval kot stranko v postopku, je razvidno tudi iz tega, da mu je vročil odločbo. Zato so tožnikovi dvomi, ali ima položaj stranke v postopku, brez podlage. Če položaj stranke ima, pa tožnik utemeljeno zatrjuje, da mu gredo pravice (in obveznosti), ki jih ZUP in ZEN priznavata osebi s takim statusom (postopek evidentiranja urejene meje je po zvrsti upravni postopek, prvi odstavek 26. člena ZEN). Vendar podatki spisa potrjujejo njegovo trditev, da prvostopenjski organ postopka ni vodil v skladu z načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP), saj mu ni dal možnosti, da se izjavi se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V izpodbijani odločbi, ki jo je izdal neposredno po izdaji sklepa, s katerim je tožniku priznal položaj stranke, je ugotovil, da se je tožnik ustne obravnave udeležil kot predstavnik B., in je tedaj dal izjave glede drugih, in ne sedaj spornih parcel. Da bi se lahko izjavil glede teh, kot njihov lastnik, pa iz spisa ne izhaja. Takšno postopanje predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, kar zahteva odpravo izpodbijane odločbe.

8. Tožnik je status stranke v predmetnem postopku (v katerem se je evidentirala urejena meja in parcelacija zaradi odmere javne ceste) zahteval zaradi varstva pravnih interesov glede solastnih parcel 1468/5, 1491 in 1502. Upravni organ je v svoji odločbi obrazložil, da te parcele niso bile vključene v elaborat ureditve meje in parcelacije. Navedeni ugotovitvi sodišče v celoti pritrjuje glede parcel 1468/5 in 1491. Z navedenima parcelama tožnik meji na (prejšnjo) parcelo 2306/3, vendar se del meje teh parcel, ki meji na mejo nove parcele, v predmetnem postopku ni urejal (to izhaja iz izreka izpodbijane odločbe in grafičnega prikaza, kot sestavnega dela odločbe, kjer je neurejena meja zarisana z neodebeljeno črto) oziroma se ti parceli nista parcelirali (iz elaborata izhaja, da naj bi del meje nove parcele-ceste potekal po delu meje tožnikove parcele 1468/5, tožnikova parcela 1491 pa naj bi se za potrebe ceste parcelirala). Zato upravni organ pravilno navaja, da parceli 1468/5 in 1491 nista bili predmet predmetnega postopka in se izpodbijana odločba nanju ne nanaša. Glede mejnikov oziroma zemljiškokatastrskih točk 477 in 596 ter 534 in 533, za katere tožnik meni, da so na njegovi parceli, sodišče navaja, da so s tem označena krajišča meje nove parcele (po prvem odstavku 19. člena ZEN je meja parcele več daljic, ki so med seboj povezane v zaključen poligon, krajišča daljic so zemljiškokatastrske točke).

9. Kolikor tožnik navaja, da so meje njegovih parcel neurejene in da dejanske meje v naravi odstopajo od katastrske meje za približno dva metra, sodišče odgovarja, da je pri urejanju meje in njenem evidentiranju relevantna meja, ki se ne sme razlikovati od meje po podatkih zemljiškega katastra, upoštevajoč natančnost njegovih podatkov (29., 31., 38. člen ZEN).) Tožnik se torej ne more sklicevati na dejanske meje. Sicer pa, kot je sodišče že navedlo, se z izpodbijano odločbo v meje njegovih parcel ni poseglo (če meje niso urejene, se bodo kot take lahko uredile). Zato tožnik tudi zmotno meni, da so se parcelirale tudi njegove parcele. To ne izhaja ne iz izreka odločbe in ne iz elaborata. V zvezi s postopkom parcelacije je tožnik lahko prizadet le, če se novi del meje, ki nastane z delitvijo parcel, dotika meje njegove parcele. Prvi odstavek 49. člena ZEN namreč določa, da mora biti pred evidentiranjem delitve parcele urejen del meje, ki se je dotika novi del meje, ki nastane z delitvijo.

10. Slednje je po mnenju sodišča pomembno glede parcele 1502, za katero upravni organ v izpodbijani odločbi navaja, da se njena meja v tem postopku ni urejala in evidentirala. V obrazložitvi svoje odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, da „se nove meje, nastale s parcelacijo, ne dotikajo katastrske meje parcele 2306/3. V točki, kjer parcelno mejo sekajo (dotikajo), pa so delno dokončne in se bodo dokončno uredile v novem postopku“. Glede na takšno obrazložitev sodišče ne more preveriti, ali je prvostopni organ ugotovil, da se, konkretno, meji parcel 1502 in (prejšnje) 2306/3 v delu dotikata ali ne (čeprav je na tem, da se dotikata, tožniku priznal položaj stranke v postopku, in tudi iz grafičnega prikaza in iz elaborata bi kazalo, da se meji parcel v delu dotikata) in tudi ni pojasnil, ali je meja parcele 1502 urejena (če se dotikata, mora biti meja oziroma njen del urejen in ker se meja ni urejala v predmetnem postopku, mora biti identificiran postopek, v katerem se je urejala). Navedeno bo moral upravni organ preveriti v ponovnem postopku in ustrezno obrazložiti.

11. Tožnikov ugovor, da je izpodbijana odločba, ker naj bi bila izdana brez zahteve upravičene osebe, nična, ki ga tožnik ponavlja v tožbi, je pravilno zavrnil že drugostopenjski organ. Iz upravnega spisa izhaja, da gre za urejanje državne ceste R3-630 … in da je zahtevo za uvedbo postopka vložila A., ki je imela kot upravljavec ceste za to, v času vložitve zahteve, pooblastilo v drugem odstavku 15a. člena Zakona o javnih cestah oziroma v času odločanja v petem odstavku 13. člena Zakona o cestah.

12. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, ter na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker so bila v postopku za izdajo akta bistveno kršena pravila postopka. Zadevo je na podlagi tretjega odstavka in v smislu četrtega odstavka navedene določbe vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 80,00 EUR. Stroške je dolžna plačati tožena stranka. O vrnitvi sodne takse bo sodišče odločilo po uradni dolžnosti (37. člen Zakona o sodnih taksah).