Jedro

Tožnica, ki je bila zaposlena na področju vzgoje in izobraževanja, se je lahko sama odločila, ali bo zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov vložila pritožbo pri toženi stranki ali bo uveljavljala neposredno sodno varstvo. Ne glede na to, da je najprej vložila pritožbo, je tožba, ki jo je sodišče prejelo znotraj tridesetdnevnega roka za sodno varstvo in ki je bila vložena, preden je tožena stranka odločila o pritožbi, dopustna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sklepa (sklep z dne 13. 7. 2007 ter dopolnilni sklep z dne 10. 12. 2007) se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 13. 7. 2007 zavrglo tožbo tožnice (1. tč. izreka).Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 547,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (2. tč. izreka). Dne 10. 12. 2007 je sodišče izdalo popravni sklep, s katerim je povrnitev stroškov postopka tožene stranke naložilo tožnici in sicer od dneva izdaje prvostopenjskega sklepa dalje do plačila. Istega dne je sodišče prve stopnje izdalo tudi dopolnilni sklep, v katerem je tožnici naložilo, da povrne stroške postopka tudi stranskemu intervenientu in sicer v znesku 210,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje do plačila.

Zoper sklep z dne 13. 7. 2007 in dopolnilni sklep z dne 10. 12. 2007 se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter nepravilne uporabe določb materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku tožeče stranke stroškovno v celoti ugodi oz. podrejeno, da vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Najprej poudarja, da če je sodišče menilo, da je tožba vložena prezgodaj, bi moral sodnik to dejstvo ugotoviti že ob predhodnem preizkusu tožbe, ne pa šele po opravljenih dveh narokih, s katerima je povzročil samo nastanek nepotrebnih stroškov. Tudi čas od izdaje sklepa, ki nosi datum 13. 7. 2007, do dneva, ko je bil sklep tožnici vročen, to je 3. 12. 2007, pomeni s strani sodišča dodatno povzročenih kar nekaj zakonskih zamudnih obresti. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožba preuranjena, pa tudi vsebinsko ni pravilna. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi z dne 9. 11. 2006 v tožbi postavljeni primarni tožbeni zahtevek razširila še na razveljavitev sklepa sveta tožene stranke z dne 9. 10. 2006. O tem delu zahtevka prvostopno sodišče sploh ni odločilo in ga v sodbi niti ne omenja. Tožnica je sklep sveta tožene stranke z dne 9. 11. 2006, s katerim je bila njena pritožba z dne 14. 9. 2006 kot neutemeljena zavrnjena, prejela dne 30. 10. 2006. V skladu s pravnim poukom na navedenem sklepu in v skladu z 48. čl. ZOFVI je tožnica v nadaljnjih 30-ih dneh postavila tožbeni zahtevek tudi na razveljavitev navedenega sklepa. Ta zahtevek je tožnica podala v prvi pripravljalni vlogi dne 9. 11. 2006, torej znotraj 30-dnevnega roka. Ta zahtevek tako v nobenem primeru ni preuranjen in bi zato prvostopno sodišče o njem moralo meritorno odločiti. Tožeča stranka se tudi ne strinja z razlago prvostopnega sodišča glede uporabe 48. čl. ZOFVI. Stališče prvostopnega sodišča, da delavec, ki je vložil zahtevo za varstvo pravic na svet zavoda, ne more neposredno vložiti tožbe na sodišče, dokler o zahtevi svet zavoda ni odločil, je nepravilno, saj kaj takega 48. čl. ZOFVI ne določa. Sodišče je tako zavzelo širšo razlago, ki v zakonski določbi nima pravne podlage, saj iz nje ne izhaja, da vložena pritožba na svet zavoda izključuje pravico delavca, da vloži neposredno tožbo na sodišče. V izpodbijanem sklepu je tudi izrecno nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sklepa, saj je v izreku zapisano, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške postopka, v obrazložitvi pa ravno obratno, kar jasno kaže na malomarnost prvostopnega sodišča. Dopolnilni sklep je izdan v nasprotju s 3. odst. 163. čl. ZPP, ki določa, da mora stranka zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca glavne obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Intervenient do konca glavne obravnave stroškov ni priglasil, zato mu jih sodišče ne bi smelo priznati. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala vse pritožbene navedbe tožeče stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni kršilo določb pravdnega postopka. Tožeča stranka se je v skladu z 48. čl. ZOFVI poslužila notranje poti pri delodajalcu, saj je dne 14. 9. 2006, torej v roku 8 dni, vložila pritožbo na svet šole, ki je s sklepom o njeni pritožbi odločil dne 9. 10. 2006. Sodišče je tako pravilno ugotovilo dejstvo, da je tožeča stranka tožbo vložila dne 5. 10. 2006, torej pred odločitvijo sveta šole in je zato njena tožba vložena preuranjeno. Na navedeno ne vpliva niti to, da je tožeča stranka med postopkom razširila tožbeni zahtevek. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnice za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in pri tem zavzelo stališče, da je tožnica tožbo vložila preuranjeno. Po njegovem mnenju je potrebno določbo 48. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI - Ur. l. RS, št. 12/96 in nadalj.) tolmačiti tako, da se lahko delavec obrne direktno na pristojno sodišče in izkoristi pravno varstvo, ki mu ga nudi navedeni zakon le, če v isti zadevi ni vložil pritožbe na pristojni svet zavoda, kot drugostopenjski organ. V kolikor pa se je poslužil notranje poti, pa lahko sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva šele po dokončni odločitvi sveta zavoda. Delavec po mnenju sodišča prve stopnje tako ne more istočasno vložiti pritožbe na svet zavoda ter tožbe na pristojno delovno sodišče. Pritožbeno sodišče se ne strinja s takšnim razlogovanjem sodišča prve stopnje, saj nima podlage v zakonu.

Iz listinskih dokazov je razvidno, da je bila tožnici izdana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga št. 952-1/1 z dne 6. 9. 2006, v kateri je tožena stranka tožnici v pravnem pouku navedla, da tožnica lahko v roku 8 dni vloži pritožbo na svet zavoda, ki mora o pritožbi delavke odločiti v 30-ih dneh (1. odst.) ali v roku 30 dni od vročitve te odpovedi zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem (2. odst.). Tožnica je ravnala tako po 1. kot po 2. odst. pravnega pouka. Dne 14. 9. 2006 je vložila pritožbo na svet zavoda, ki je s sklepom o pritožbi odločil dne 9. 10. 2006 ter jo kot neutemeljeno zavrnil. Dne 5. 10. 2006 pa je tožnica zoper sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložila tudi tožbo na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Tožbo je v pripravljalni vlogi z dne 9. 11. 2006 razširila tudi na drugostopenjski sklep sveta zavoda z dne 9. 10. 2006. ZOFVI, ki je veljal v spornem obdobju, je v 48. členu določal pristojnosti sveta zavoda in v 1. odst. med ostalim določal, da svet zavoda odloča o pritožbah v zvezi s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi delavcev iz delovnega razmerja, 2. odst. navedenega člena je določal, da ima delavec pravico vložiti pritožbo na svet zavoda v primerih, ko lahko v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. 3. odst. navedenega člena je določal, da je rok za vložitev pritožbe 8 dni od dneva, ko v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, teče rok za vložitev zahteve za sodno varstvo, svet zavoda pa mora o pritožbi delavca odločiti v 30-ih dneh od vložitve pritožbe. 4. odst. je določal, da če delavec ni zadovoljen z dokončno odločitvijo sveta javnega zavoda oz. šole oz. le-ta ne odloči v roku iz prejšnjega odstavka, lahko v roku 30 dni zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. 5. odst. navedenega člena pa je določal, da ne glede na določbe 2., 3. in 4. odst. tega člena, lahko delavec uveljavlja pravice neposredno pred pristojnim sodiščem v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja.

Navedeno pomeni, da je zakonodajalec, upoštevaje specifiko področja vzgoje in izobraževanja, določil izbirno varstvo pravic iz delovnega razmerja in sicer tako, da se delavec lahko odloči ali za neposredno varstvo pred sodiščem po določilih ZDR ali pa se lahko odloči za uveljavljanje svojih pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu tako, da vloži pritožbo na svet zavoda, in nato po prejemu dokončne odločitve sveta zavoda oz. po preteku 30-dnevnega roka od vložitve pritožbe, v roku 30 dni zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Pravica do izbire je tako prepuščena delavcu. Tožnica se je odločila za uveljavljanje svojih pravic tako pri delodajalcu, kot pri sodišču in to znotraj zakonsko določenih rokov. ZOFVI nikjer ne izključuje tudi te tretje možnosti, da delavec, ki je vložil zahtevo za varstvo pravic na svet zavoda, dokler o zahtevi svet zavoda ne odloči, ne bi mogel neposredno vložiti tudi tožbe na sodišče (5. odst. 48. čl. ZOFVI). Poleg tega, pa je tožnica v svoji pripravljalni vlogi z dne 9. 11. 2006 (torej znotraj 30-dnevnega roka iz 4. odst. 48. čl. ZOFVI) tožbeni zahtevek razširila tudi na drugostopenjski sklep delodajalca, o tem delu zahtevka pa sodišče sploh ni odločilo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožnici vročena dne 8. 9. 2006. Glede na določbo 5. odst. 48. čl. takrat veljavnega ZOFVI, ki je tožnici zagotavljal neposredno sodno varstvo, je tožnica dne 5. 10. 2006 tožbo vložila znotraj 30-dnevnega roka po 3. odst. 204. čl. ZDR. To pa pomeni, da je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo, nepravilna.

Pritožbeno sodišče pa poleg vsega zgoraj obrazloženega ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo tudi glede stroškov postopka.

V skladu s 5. odst. 41. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in nadalj.) namreč delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (kamor spada v skladu s 5. čl. istega zakona tudi konkretni spor), sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen, če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

V zvezi z obrestnim zahtevkom od stroškov postopka pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji z dne 13. 12. 2006 zavzelo načelno pravno mnenje, iz katerega izhaja, da je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odst. 299. čl. OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tako začnejo teči prvi dan po poteku tega roka, ki znaša osem dni.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in razveljavilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje (3. odst. 365. čl. v zvezi s 355. čl. ZPP). V nadaljevanju bo tako moralo sodišče prve stopnje tožbo tožnice obravnavati po vsebini, upoštevaje določila ZOFVI, ZDR ter ustreznih kolektivnih pogodb, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposliti iz poslovnih razlogov. Nato bo moralo odločiti o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka, o pravdnih stroških, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi o pritožbenih stroških (čl. 165/ 3 ZPP).