Jedro

Zavezanec za pridobitev potrdila o brezhibnem delovanju hidrantnega omrežja je lastnik, uporabnik ali upravljavec stanovanjskih, poslovnih ter industrijskih objektov.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani U 2092/2008-26 z dne 20. 5. 2009, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravita odločba Ministrstva za obrambo z dne 7. 8. 2008 in odločba inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, Izpostave Ljubljana z dne 17. 12. 2007 ter se zadeva vrne Inšpektoratu Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške upravnega spora v višini 1.075,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentke) zoper odločbo inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, Izpostave Ljubljana z dne 17. 12. 2007, s katero je bila revidentki naložena odprava pomanjkljivosti s področja varstva pred požarom, s tem da pridobi potrdilo o brezhibnem delovanju za zunanje hidrantno omrežje na lokaciji C... – za območje poslovne stavbe P.; določen je bil tudi rok za odpravo pomanjkljivosti (30. 5. 2008) in obveznost pisno obvestiti inšpektorico o odpravi pomanjkljivosti. Tožena stranka je z odločbo z dne 7. 8. 2008 zavrnila pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega upravnega organa.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje zavrača tožbeni ugovor nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je sta predmetna hidranta vgrajena na javnem vodovodnem omrežju. Pri tem kot tožbeno novoto zavrača revidentkino trditev, da je lastnik spornih hidrantov podjetje M., d. o. o. Sklicuje se na določbe Zakona o varstvu pred požarom (v nadaljevanju ZVPoz), Pravilnika o tehničnih normativih za hidrantno omrežje za gašenje požarov, Pravilnika o preizkušanju hidrantnih omrežij in Pravilnika o oskrbi s pitno vodo. Ugotavlja, da je revidentka kot upravljavka javnega vodovoda v okviru storitev javne službe dolžna zagotoviti vzdrževanje javnega hidrantnega omrežja in hidrantov, ki so nanj priključeni, v skladu s predpisom, ki na področju varstva pred požari ureja obratovanje javnih vodovodov in hidrantnih omrežij (6. točka prvega odstavka 22. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo), in je zato dolžna pridobiti potrdilo o brezhibnem delovanju hidrantnega omrežja. Zavrača tožbene ugovore bistvenih kršitev pravil postopka glede neoprave ustne obravnave (prvi odstavek 154. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) in neobrazložitve odločbe (214. člen ZUP). Izpodbijana odločba prvostopenjskega upravnega organa je izvršljiva (tako objektivno kot subjektivno), zato ni utemeljen tožbeni ugovor ničnosti odločbe (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP).

3. Revidentka utemeljuje dovoljenost revizije z izpolnjevanjem pogojev po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali v obseg dejavnosti izvajalcev javne službe oskrbe s pitno vodo spada tudi dolžnost pridobitve potrdila o brezhibnem delovanju hidratnega omrežja. S tem vprašanjem je povezano vprašanje financiranja javne službe oskrbe s pitno vodo. Z odločbo prvostopenjskega upravnega organa je izvajalcu javne službe naložena velika investicija, ki presega pojem vzdrževanja hidratnega omrežja in bi se v tem primeru morala financirati iz sredstev uporabnikov javne službe oskrbe s pitno vodo (občanov Mestne občine Ljubljana), čeprav so za vzpostavitev požarne varnosti odgovorni lastniki stavb. Revizijo vlaga iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ponavlja tožbene navedbe glede ničnosti odločbe. Inšpekcijski organ bi moral ugotoviti, ali gre za javno ali zasebno hidrantno omrežje, saj je od tega odvisno, kdo je pasivno legitimiran za pridobitev potrdila o brezhibnem delovanju. Revidentka kot izvajalka javne službe oskrbe s pitno vodo ne more biti zavezana za pridobitev tega potrdila. Za pridobitev potrdila bi bilo treba opraviti dela, ki presegajo pojem vzdrževanja po 6. točki prvega odstavka 22.člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo in pojem vzdrževanja objekta po 10. točki 2. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1, saj to ne spada v okvir obveznosti izvajalca javne službe oskrbe s pitno vodo. Ker se sodišče prve stopnje do tega ugovora ni vsebinsko opredelilo, se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo prvostopenjske sodbe, tako da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba prvostopenjskega upravnega organa in odločba tožene stranke izrečeta za nični; podredno pa, da se odpravita odločbi prvostopenjskega upravnega organa in tožene stranke. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da revizija ni dovoljena. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 52. člen ZUS-1 in kot tožbene novote zavrnilo revidentkine trditve glede lastništva spornega hidrantnega omrežja. Upoštevanje tožbenih novot je institut procesne narave in odločanje o njem ne predstavlja pomembnega pravnega vprašanja. Materialnopravni vidiki, na katere revidentka veže pomembno pravno vprašanje, izhajajoč iz ocene, da sporno hidrantno omrežje ne spada v sklop javnega vodovodnega omrežja, bi lahko predstavljali pomembno pravno vprašanje, če bi se sodišče prve stopnje pri odločanju z njimi ukvarjalo. Ob predpostavki, da sporno hidrantno omrežje spada v sklop javnega vodovodnega omrežja, ni nobenega dvoma, da ga je revidentka dolžna vzdrževati tudi za potrebe varstva pred požarom.

K I. točki izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revidentka je izkazala, da gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje o tem, ali je pridobitev potrdila o brezhibnem delovanju hidrantnega omrežja mogoče naložiti izvajalcu javne službe oskrbe s pitno vodo v okviru obsega njegovih obveznosti vzdrževanja javnega hidrantnega omrežja, v skladu s prepisi s področja varstva pred požari, to pa je vprašanje, o katerem prakse Vrhovnega sodišča ni, v obravnavani zadevi pa predstavlja razlog, na katerem temelji izpodbijana odločitev.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz ugotovljenega dejanskega stanja te zadeve, na katerega je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bilo v inšpekcijskem postopku pri nadzoru zunanjega hidrantnega omrežja na območju poslovne stavbe P. ugotovljeno, da se ob objektu nahajata dva zunanja hidranta, vgrajena na javnem vodovodnem omrežju, za katera je treba pridobiti in predložiti potrdilo o brezhibnem delovanju, saj ne ustrezata zahtevam določil Pravilnika o tehničnih normativih za hidrantno omrežje za gašenje požarov. Na podlagi teh ugotovitev je inšpektorica za varstvo pred naravnimi nesrečami ukrepala tako, da je revidentki kot izvajalki javne službe oskrbe s pitno vodo in upravljavki javnega vodovoda na predmetnem območju naložila odpravo pomanjkljivosti s področja varstva pred požarom, in sicer pridobitev potrdila o brezhibnem delovanju hidrantnega omrežja, kar pa je sporno.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča so sodišče prve stopnje in upravna organa glede na dejansko stanje v obravnavani zadevi nepravilno uporabili določbe predpisov s področja varstva pred požari (ZVPoz, Pravilnika o tehničnih normativih za hidrantno omrežje za gašenje požarov in Pravilnika o preizkušanju hidrantnih omrežij), ki se nanašajo na pridobitev potrdila o brezhibnem delovanju hidrantnega omrežja, in določbe Pravilnika o oskrbi s pitno vodo (6. točko prvega odstavka 22. člena), zato je predmetni inšpekcijski ukrep nezakonit. 10. Po določbah prvega odstavka 36. člena ZVPoz je za varstvo pred požarom odgovoren lastnik ali uporabnik stanovanjskih, poslovnih in industrijskih objektov. Sistem aktivne požarne zaščite med drugim obsega tudi sisteme in opremo, ki so vgrajeni, in so namenjeni za gašenje požara (9. točka 5. člena ZVPoz), kamor spada tudi hidrantno omrežje. Lastnik ali uporabnik stanovanjskih, poslovnih ter industrijskih objektov si mora pred pričetkom uporabe vgrajenega sistema aktivne požarne zaščite pridobiti potrdilo o brezhibnem delovanju sistema ter skrbeti za stalni tehnični nadzor vgrajenega sistema v skladu s tehničnimi predpisi in navodili proizvajalca (prvi odstavek 41. člena ZVPoz). Postopek izdaje potrdil o brezhibnem delovanju hidrantnih omrežij je natančneje predpisan v Pravilniku o preizkušanju hidrantnih omrežij, ki v 2. členu (smiselno enako kot ZVPoz) določa, da si mora lastnik, uporabnik ali upravljavec stanovanjskih, poslovnih ter industrijskih objektov pred pričetkom uporabe vgrajenega hidrantnega omrežja pridobiti potrdilo o brezhibnem delovanju hidrantnega omrežja za novo vgrajena hidrantna omrežja, za razširitev hidrantnega omrežja in za spremenjeni ali zamenjani del hidrantnega omrežja.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča iz navedenih določb ZVPoz in Pravilnika o preizkušanju hidrantnih omrežij izhaja, da je zavezanec za pridobitev potrdila o brezhibnem delovanju hidratnega omrežja lastnik, uporabnik ali upravljavec stanovanjskih, poslovnih ter industrijskih objektov, ne pa upravljavec vodovodnega omrežja (revidentka), kot to zmotno v razlogih navajajo upravna organa in sodišče prve stopnje. Navedeni organi pridobitev potrdila o brezhibnem delovanju hidrantnega omrežja nalagajo revidentki kot upravljavki javnega vodovoda. Prvostopenjski upravni organ je s tem, ko je pridobitev potrdila naložil revidentki in ob tem kot materialnopravno podlago za svojo odločitev navajal ZVPoz in Pravilnik o preizkušanju hidrantnih omrežij, napačno uporabil materialno pravo. Prav tako je po presoji Vrhovnega sodišča zmotna uporaba določb Pravilnika o oskrbi s pitno vodo (6. točka prvega odstavka 22. člena), na katere se sklicujeta tožena stranka in sodišče prve stopnje, ko pritrjujeta pravilnosti in zakonitosti inšpekcijske odločbe z utemeljevanjem na določbi 6. točke prvega odstavka 22. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo. Ta določa, da mora upravljavec javnega vodovoda na celotnem oskrbovanem območju v okviru izvajanja javne službe oskrbe s pitno vodo zagotoviti vzdrževanje javnega hidrantnega omrežja in hidrantov, priključenih nanj, v skladu s predpisom, ki na področju varstva pred požari ureja obratovanje javnih vodovodov in hidrantnih omrežij. To vzdrževanje pa ne zajema pridobivanja potrdil. Materialnopravno podlago za izdajo potrdila, pridobitev kakršnega je revidentki naložil prvostopenjski organ, pa predstavljajo predpisi s področja varstva pred požarom (ZVPoz in Pravilnik o preizkušanju hidrantnih omrežij), po katerih je zavezanec za pridobitev potrdila o brezhibnem delovanju hidrantnega omrežja lastnik, uporabnik ali upravljavec stanovanjskih, poslovnih ter industrijskih objektov. Širjenje pojma zavezanec za pridobitev predmetnega potrdila na podlagi Pravilnika o oskrbi s pitno vodo, ki revidentki nalaga ustrezno vzdrževanje hidrantnih sistemov, je po presoji Vrhovnega sodišča napačno, zato je bilo v obravnavni zadevi materialno pravo zmotno uporabljeno.

12. Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz razlogov, navedenih v 12. točki te obrazložitve, se Vrhovno sodišče do drugih revizijskih navedb ne opredeljuje.

13. Ker je bilo glede na navedeno v obravnavani zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo (ZVPoz, Pravilnik o preizkušanju hidrantnih omrežij in Pravilnik o oskrbi s pitno vodo), je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo odločbi upravnih organov prve in druge stopnje, ter na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo zadevo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek, v katerem bo moral upravni organ ugotovljene nepravilnosti odpraviti v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča glede zavezanca za pridobitev potrdila o brezhibnem delovanju hidrantnega omrežja.

K II. točki izreka:

14. Stroški revidentke za revizijo se določijo glede na določilo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je bilo treba glede na prvi odstavek 22. člena ZUS-1 smiselno uporabiti. Ta določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in intervenientu povrniti stroške. Revidentka je v obravnavani zadevi v upravnem sporu v celoti uspela. Pri odločanju o povrnitvi stroškov upravnega spora je revizijsko sodišče upoštevalo, da se stroški (pooblaščenca) pred sodiščem prve stopnje revidentki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 priznajo po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/2007), revizijski stroški pa na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008), veljavnega v času vložitve revizije.

15. Revidentkinemu pooblaščencu je revizijsko sodišče priznalo naslednje priglašene stroške po stroškovniku: za sestavo tožbe 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Drugih priglašenih stroškov (posvet s stranko, materialni stroški) mu ni priznalo, saj do njih na podlagi veljavnega pravilnika ni upravičen. Za revizijski postopek gre revidentki na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi in Tarife št. 3300 (nagrada za revizijo) 282,00 EUR ter priglašeni 2 % materialni stroški 5,64 EUR (tarifa št. 6002). Vrhovno sodišče revidentki ni priznalo stroškov konference in pregleda zadeve, saj so ti že zajeti v nagradi za revizijo. Znesek 632,00 EUR se poviša še za priglašeni DDV v višini 126,40 EUR. Revidentka je upravičena še do priglašenih stroškov sodne takse za tožbo v višini 65,68 EUR (Zakon o sodnih taksah – ZST, tar. št. 27), sodne takse za sodbo (tarifna št. 28 ZST) v znesku 82,10 EUR in sodne takse za revizijo v višini 164,00 EUR (Zakon o sodnih taksah – ZST-1, tar. št. 6131) Tožena stranka je tako dolžna revidentki povrniti stroške upravnega spora v skupni višini 1.075,82 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.