Jedro

Tožnik je v socialnem sporu uveljavljal ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za 180 dni, priznano pa mu je bilo le 6 dni za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni. V pravdi je uspel v višini 3,33 %, zato je upravičen le do povračila 3,33 % stroškov postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu, II. točka izreka glede stroškov postopka, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločbo toženca št. ... z dne 4. 6. 2012 odpravilo, odločbo št. ... z dne 9. 5. 2012 pa odpravilo v delu, kjer je odločeno, da je tožnik od dne 12. 5. 2012 dalje zmožen za delo. Ugotovilo je, da je tožnik od 12. 5. 2012 dalje do 17. 5. 2012 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni in sklenilo, da se tožba v delu, kjer tožnik zahteva ugotovitev, da je od 18. 5. 2012 do 12. 11. 2012 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni zavrglo (I. točka) ter z II. točka sklepa odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v višini 14,88 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obresti.

Zoper II. točko sklepa glede stroškov postopka, je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v točki II spremeni tako, da tožniku prizna priglašene stroške postopka v deležu 51,65 % z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila oziroma podrejeno, izpodbijani sklep v točki II razveljavi in ga vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da bi prvostopno sodišče pri odločitvi o stroških postopka moralo uporabiti iste kriterije, kot pri odškodninskih sporih, to je posebej po temelju in posebej po višini, kot v zadevi Pdp 200/2007. Določilo 2. odstavka 154. člena ZPP kot dodatno merilo za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov, predpisuje upoštevanje vseh okoliščin primera. Prav to dodatno merilo omogoča sodišču prve stopnje, da sprejme odločitev o pravdnih stroških, ki ni zgolj rezultat matematične operacije, ampak razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Kot izhaja iz sodne odločbe je tožnik v celoti uspel s točko I tožbenega zahtevka, to je po temelju, saj je sodišče odločilo, da se odločba tožene stranke z dne 4. 6. 2012 odpravi in da se odpravi odločba z dne 9. 5. 2012 v delu, v katerem je odločeno, da je tožnik od dne 12. 5. 2012 dalje zmožen za delo. Glede na navedeno je tožnik uspel po temelju 100 % ter v višini 3,33 % oziroma skupaj 51,65 %. Prvostopno sodišče ni ugodilo zahtevku tožnika po točki II. v delu, ki se nanaša na ugotovitev dela zmožnosti po 17. 5. 2012 dalje zgolj iz formalnih razlogov, to je iz razloga, ker je bil po tem datumu ponovno v bolniškem staležu in ni podal pritožbene odločitve imenovanega zdravnika, nakar je sodišče vezano. Po mnenju prvostopnega sodišča bi sicer bil tožnik po izpovedi dr. A.A. upravičen do bolniškega staleža za 4 urni delovnik do 16. 9. 2012. Tudi sicer je tožnik v vsakem primeru tudi po matematičnem izračunu uspel z več kot polovico svojega zahtevka, saj je v celoti uspel s I. točko svojega zahtevka (50 %) in v višini 3,33 % z II. točko zahtevka, ponovno skupaj torej 51,65 %, zaradi česar je odločitev prvostopnega sodišča tudi v tem primeru napačna. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo in uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 4. 6. 2012 ter prvostopne odločbe št. ... z dne 9. 5. 2012 v delu, v katerem je toženec odločil, da je tožnik od 12. 5. 2012 zmožen za delo. Tožnik je namreč s tožbo uveljavljal, da se izpodbijani odločbi odpravita v delu, v katerem je toženec odločil, da je tožnik od 12. 5. 2012 zmožen za delo in predlagal, da se ugotovi, da je bil 12. 5. 2012 in 12. 11. 2012 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času zaradi bolezni.

Sodišče prve stopnje je razčiščevalo dejansko stanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka, glede začasne nezmožnosti za delo za skrajšani delovni čas od 12. 5. 2012 dalje, ni pa posebej ugotavljalo drugih dejstev v zvezi s tem, ali sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, zato tudi v tej smeri niso nastali posebni in dodatni stroški.

V odškodninskih pravdah se je izoblikovala metoda, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank, določen po temelju in višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. V socialnih sporih, v katerih se skladno s 63. členom v zvezi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb v smislu pravilne uporabe materialnega in procesnega prava in torej pravilne odločitve in postopanja v predsodnem postopku, predstavlja odločba in odločitev o posamezni pravici, neločljivo celoto in dodatno izvajanje dokazov, kot pri odškodnini po temelju in višini, posebej glede pravilnosti in zakonitosti odločb in uveljavljeni pravici, ni potrebno in se tudi ne izvajajo, posledično pa ne nastanejo posebni in dodatni stroški. V socialnih sporih glede na opisano ter specifičnost postopka, metoda določanja stroškov kot pri odškodninah, zato ni sprejemljiva.

Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča, pravilno izhajalo iz tožnikovega tožbenega zahtevka glede uveljavljene začasne nezmožnosti za delo in utemeljeno prišlo do zaključka, da je tožnik, ki je uveljavljal ugotovitev začasne nezmožnosti za delo 180 dni, priznano pa mu je bilo le 6 dni za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni, v pravdi uspel v višini 3,33 %, kar predstavlja od priglašenih stroškov 14,88 EUR. Stroški priznani in odmerjeni v takšni višini so tožniku priznani skladno z določbo 154. in 155. člena ZPP.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep glede stroškov postopka v 2. točki izreka pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.