Jedro

Zunajobravnavni senat ni nižje sodišče, sodelovanje v njem, ko odloča o priporu, pa tudi ni opravljanje preiskovalnih dejanj iz 4. točke 39. člena ZKP 1976.

Izrek

Zahteva obsojenega R.A. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Obs. R.A. je bil z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po 7. točki 2. odstavka 46. člena KZ-77 v zvezi z 19. členom KZJ. Izrečena mu je bila kazen 7 let zapora ter varnostni ukrep izgona tujca iz države za dobo 10 let. Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenec dne 31.8.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, vseh bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena (sedaj veljavnega) zakona o kazenskem postopku (ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma, da mu izrečeno kazensko sankcijo omili.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP predlaga zavrnitev obsojenčeve zahteve. Meni, da razlogi, ki jih navaja obsojenec, ne obstajajo. Izpodbijana sodba je zakonita in sodšče tudi ni kršilo določb kazenskega postopka, kot zatrjuje obsojenec.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke 1. odstavka 371. člena v zvezi s 5. točko 39. člena ZKP obsojenec utemeljuje s tem, da mu je kot predsednica senata sodila sodnica M.J.L., ki je sodelovala v isti zadevi pri izdaji odločbe nižjega sodišča, pri čemer se sklicuje na sklepe prvostopnega sodišča. V zvezi s tem vrhovno sodišče ugotavlja, da je imenovana sodnica bila predsednica senata sodišča prve stopnje, ki je izdalo izpodbijano sodbo, pred tem pa je sodelovala v zunajobravnavnem senatu istega sodišča, ki je odločal o podaljšanju pripora zoper obsojenca v preiskavi in po vložitvi obtožnice. Omenjena sodnica torej ni sodelovala pri izdaji odločbe nižjega sodišča, saj zunajobravnavni senat prvostopnega sodišča ni nižje sodišče, sodelovanje v zunajobravnavnem senatu, ko le ta odloča o priporu, pa tudi ni opravljanje preiskovalnih dejanj iz 4. točke 39. člena ZKP. Zato uveljavljana kršitev procesnega zakona ni podana.

Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ti razlogi so povsem jasni in niso med seboj v nasprotju. Sodišče druge stopnje pa je tudi odgovorilo na vse pravno relevantne pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika. Zato, po presoji vrhovnega sodišča, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Obsojenčevo sklicevanje na določbo 3. odstavka 380. člena ZKP, da bi moral predsednik senata sodišča druge stopnje ukreniti, kar je potrebno, da bi obsojenec prišel na obravnavo, je povsem brezpredmetno. V konktretni zadevi sodišče druge stopnje ni opravilo obravnave, temveč je o pritožbi obsojenčevega zagovornika odločilo na seji senata, opravljeni po določbi 371. člena takrat veljavnega zakona o kazenskem postopku (ZKP-77). Obsojenec pa je bil o tej seji pravočasno obveščen, vendar se je ni udeležil. Po določbi 1. odstavka 258. člena ZKP-77 je bilo sodišče dolžno odrediti psihiatrični pregled obsojenca le, če je obsatajal sum, da je zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti njegova prištevnost izključena ali zmanjšana. Pri obsojencu takšen sum ni bil podan, o čemer so v izpodbijani sodbi dani ustrezni razlogi. Zavrnitev dokaznega predloga obrambe za zaslišanje izvedenca psihiatra, zato ne pomeni bistvene kršitve dolčb ZKP.

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2., 3., 5. in 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar jih ni obrazložil, zato jih ni moč preizkusiti.

Kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP obsojenec obrazlaga s tem, da bi sodišče lahko uporabilo določbo o zmanjšani prištevnosti, če bi bil zaslišan izvedenec (psihiater), ki bi lahko ugotovil, da je kaznivo dejanje storil v patološkem afektu oziroma iz maščevanja, kar bi moralo kot znak kaznivega dejanja opredeliti v izreku sodbe. S temi svojimi navedbami obsojenec po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (glede svoje prištevnosti oziroma kazenske odgovornosti), kar ni zakonski razlog za to izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP). Maščevanje kot nagib storitve kaznivega dejanja pa je za storilca obteževalna okoliščina oziroma, če gre za brezobzirno maščevanje celo posebna kvalificirana obilka kaznivega dejajnja umora, tako, da je torej v tem delu obsojenčeva zahteva v njegovo škodo.

Obsojenčeve navedbe, da ni imel namena umoriti oškodovancev in da je streljal le z namenom, da bi preplašil B.L., pomenijo izpodbijanje pravilnosti v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar kot že rečeno ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Prav tako vrhovno sodišče ne more v postopku o tem izrednem pravnem sredstvu presojati, ali je bila obsojencu izrečena prestroga kazen. Po povedanem zatrjevane kršitve zakona niso podane oziroma niso zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato je vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).