Jedro

Zakonodajalec je v 4. alineji tretjega odstavka 10. člena ZDru-1 posebej opredelil izjemo, ki dopušča oziroma omogoča odstop od siceršnje obvezne uporabe slovenskega jezika, in sicer če gre v poimenovanju društva oziroma zveze za tuje besede, ki označujejo dejavnost društva oziroma zveze ter zanje slovenski jezik nima ustreznega izraza.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 215-878/2011-12 z dne 15. 2. 2012 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 215-21/2012/7 (134/21) z dne 20. 7. 2012 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil o zahtevi tožnika z dne 18. 7. 2011 za registracijo spremembe imena, naslova sedeža in temeljnega akta tako, da je z izrekom pod točko 1 zahtevi za vpis spremembe naslova sedeža v Register društev Upravne enote Ljubljana (v nadaljevanju: Register), kjer je tožnik že vpisan, ugodil in vpisal spremembo naslova sedeža na novem naslovu ..., z izrekom pod točko 2 pa je zavrnil zahtevo za registracijo spremembe imena in temeljnega akta in z izrekom pod točko 3 še odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži vpisa spremembe v Register društev, z izrekom pod točko 4 pa, da stroški v tem postopku niso nastali. Pri odločitvi se je oprl na določila 4. člena, 5. člena, 10. člena, 17. člena, 19. člena in 20. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju: ZDru-1) ter 1. odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).

2. V obrazložitvi med drugim navaja, da so glede spremembe naslova sedeža k vlogi za registracijo spremembe naslova sedeža priložene vse zahtevane listine za registracijo navedene spremembe in so s tem izpolnjeni vsi pogoji za registracijo spremembe naslova sedeža, medtem ko glede spremembe imena in temeljnega akta navaja, da ime tožeče stranke ni usklajeno z Zakonom o društvih, saj označba imena, ki nakazuje na dejavnost društva, ni v slovenščini in zato ni skladna z določbami ZDru-1, iz katerega „nesporno izhaja, da mora biti označba, ki nakazuje na dejavnost društva, v slovenščini“. Prvostopni organ poudarja, da si je v postopku pridobil pisno mnenje Ministrstva za kulturo z dne 26. 9. 2011 v zvezi z vprašanjem, ali ima beseda „cheerleading“ v slovenskem jeziku ustrezen izraz, ki ga je v odgovor posredoval tudi tožniku. Ministrstvo za kulturo je v svojem odgovoru za izraz cheerleading navedlo nekaj predlogov, ki so izpričano prisotni v slovenskem jeziku, in sicer: plesno-navijaški, akrobatsko-navijaški, plesni in navijaški, plesno-akrobatski. Tožnik pa je navedeno mnenje označil za delno nepravilno, ker da odraža nepoznavanje področja športa, češ da zgolj izraz cheerleading dovolj natančno in določno opredeli dejavnost tožeče stranke, ker beseda cheerleading označuje specifično športno panogo, ki nima primernega prevoda v slovenskem jeziku in že sama po sebi enoznačno, enostavno in dovolj določno opiše dejavnost, ki se nanaša na celotno športno panogo cheerleading, za katero ne obstaja nobena slovenska primerna beseda oziroma besedna zveza, ki bi lahko pomensko celotno opisala to športno panogo, izvirajočo iz Združenih držav Amerike, pri kateri gre za izvajanje vnaprej določenih gibalnih elementov (akrobatika, ples, dvig oseb, gradnja človeških piramid, ...) ter bi njena označba s pridevnikom „navijaška“ vnašala pomensko zmedo. Ker iz predloga Ministrstva za kulturo izhaja, da za besedo „cheerleading“ obstajajo izrazi, ki so izpričano prisotni v slovenskem jeziku, zato ime „Cheerleading zveza Slovenije“ ni usklajeno z določbami ZDru-1 in ne izpolnjuje pogojev za registracijo, saj v označbi imena izraz „cheerleading“ nakazuje dejavnost, ki ni v slovenščini, kljub temu, da je sam po sebi izraz „zveza“ skladen z določbami ZDru-1. 3. Zoper odločitev prvostopnega organa je tožnik vložil pritožbo, ki jo je drugostopni organ zavrnil na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP po ugotovitvi, da je prvostopni organ pravilno in zakonito registriral zgolj spremembo naslova sedeža tožnika ter zavrnil registracijo spremembe temeljnega akta in imena ter vse navedbe tožnika, ki se nanašajo na besedo „cheerleading“ v njegovem imenu. Ob sklicevanju na 3. odstavek 10. člena ZDru-1 drugostopni organ meni, da je izraz, ki označuje dejavnost društva, lahko v tujem jeziku zgolj v primeru, če slovenski jezik nima izraza, ki bi povsem natančno opredeljeval dejavnost društva. Prvostopni organ je za ugotovitev tega dejstva že pred sprejemom svoje odločitve zaprosil Ministrstvo za kulturo za podatek, ali ima beseda „cheerleading“ ustrezen izraz v slovenskem jeziku ter prejel predloge, ki so izpričano prisotni v slovenskem jeziku in lahko nadomestijo izraz „cheerleading“ s slovenskimi izrazi: plesno-navijaški, akrobatsko-navijaški, plesni in navijaški. Organ druge stopnje še navaja, da je za dodatno strokovno mnenje sam zaprosil še Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (v nadaljevanju: MIZKŠ) ter pridobil mnenje Direktorata za šport, ki navaja, da bi bilo potrebno izraz „cheerleading“ ustrezno posloveniti, in sicer v skladu z navedenimi predlogi Ministrstva za kulturo, pri čemer naj se izbere tiste izraze v slovenskem jeziku, ki najbolj ustrezno opisujejo omenjeno dejavnost. Drugostopni organ meni, da ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da za športno panogo „cheerleading“ ne obstaja slovenska beseda ali besedna zveza, niti omenjenega izraza ni mogoče primerjati z izrazi „curling“ ali „twirling“, oziroma z izpostavljenimi imeni nekaterih drugih društev, ki imajo v svojem imenu izraz v tujem jeziku, češ da se vsako ime društva oziroma posamezen izraz v imenu društva presoja posamično. Poleg tega je uporaba posameznih izrazov v tujem jeziku odvisna tudi od datuma registracije društva, oziroma spremembe imena društva, oziroma od dejstva, koliko je neka športna panoga že uveljavljena v slovenskem prostoru. Nadalje ob sklicevanju na 2. odstavek 164. člena ZUP drugostopni organ zavrača pritožbeno navedbo, da v upravnem postopku ni bila uporabljena izvedba dokaza z izvedencem, češ da se v upravnem postopku kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedenci in oglede. Temu je prvostopni organ zadostil s tem, ko je zaprosil za mnenje Ministrstvo za kulturo, pritožbeni organ pa je naknadno dodatno pridobil še mnenje Direktorata za šport. Ker mora biti temeljni akt društva v celoti skladen z določili ZDru-1 in pravnim redom Republike Slovenije v pogledu vsebine, načina sprejema, opredelitve posameznih vprašanj, ki jih ureja in vseh načel, ki opredeljujejo društvo kot posebno pravno organizacijsko obliko ali se nanašajo na članstvo, ga zato upravni organ ne more potrditi, dokler ni v celoti usklajen, zato že zaradi navedenega drugostopni organ ocenjuje, da ostale pritožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

4. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Izpostavlja, da je ves čas tekom upravnega postopka uveljavljal stališče, da za športno panogo z imenom „cheerleading“ ne obstaja slovenska beseda ali besedna zveza, ki bi lahko dovolj natančno in popolno opisala omenjeno dejavnost oziroma športno panogo. V tožbi vztraja, da besede in besedne zveze, ki jih je predlagalo Ministrstvo za kulturo, torej plesno-navijaški, akrobatsko-navijaški, plesni in navijaški ter plesno-akrobatski niso primerne za poimenovanje športne panoge „cheerleading“, ker predstavljajo določene druge pojme ter zadevne športne panoge ne poimenujejo celostno in dovolj natančno, kar primerja s poimenovanjem športne panoge atletika, ki je prav tako ni mogoče poimenovati zgolj z imeni posamičnih disciplin oziroma aktivnosti, kot na primer tekaško-skakalno-metalno športne panoge. Toženi stranki očita napačno uporabo materialnega prava in posledične kršitve tožnikove pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, češ da praksa odločanja upravnih organov v tožnikovemu enakih primerih dopušča poimenovanje dejavnosti z besedami, kot so na primer „curling“, „twirling“ in „curling“ ter našteva še nadaljnje primere poimenovanja športnih panog, ki ne uporabljajo slovenskega poimenovanja svojih dejavnosti, kot so: baseball, softball, rugby, twist, go, capoeira, inline hokey, beach volley, na katerih obstajajo tudi društva in zveze s podobnimi imeni, kar se lahko preveri v javni bazi podatkov Poslovnega registra Slovenije, in sicer: Baseball zveza Slovenije, Agility club Slovenija, Airsoft klub Ptuj, Beach Volley klub Koper, Board klub Winterstick, Bowling zveza Slovenije, Boxing club Tači Celje, Bridge zveza Slovenije, Mažoretna in twirling zveza Slovenije, Culing zveza Slovenije. Slednja je bila vpisana v Register dne 25. 3. 2010, poleg nje pa še 7 društev, ki v imenu prav tako uporabljajo besedo „curling“, kar izkazuje pravilno uporabo določil ZDru-1, vendar jih je drugače tolmačil v tožnikovem primeru, saj bi za izraz „curling“ lahko uporabil slovensko besedno zvezo „balinanje na ledu“, ki se v slovenskem jezikovnem prostoru večkrat pojavlja kot slovenska sopomenka, kar je razvidno iz številnih objav v medijih in na svetovnem spletu, za kar tožnik v dokazne namene v tožbi našteva njihove spletne naslove, češ da v kolikor so upravni organi dovolili uporabo imena „curling“ v imenih drugih društev in uporabo imena „Curling zveza Slovenije“, bi morali enako dovoliti tožniku uporabo imena „Cheerleading zveza Slovenije“, sicer gre v nasprotnem primeru za kršenje ustavnega načela enakosti pred zakonom.

5. Nadalje v tožbi tožnik oporeka dejanskemu stanju, ki ga je ugotovil upravni organ prve stopnje, potrdil pa pritožbeni organ, ki sta oba napačno ocenila mnenje Ministrstva za kulturo (v nadaljevanju: Mnenje), češ da v njem ni nikjer opredeljeno, da bi beseda „cheerleading“ bila neustrezna, pač pa predstavlja le ponesrečen poskus iskanja slovenske ustreznice, sicer pa so v njem podana tri stališča v prid uporabi besede „cheerleading“: 1. sam izraz „cheerleading“ je prisoten v slovenskih besedilih; 2. razmerja med različnimi tipi izvajanja in imeni zanje glede na informacije s spleta niso popolnoma jasne; 3. uporabi naj se ime, ki najbolj predstavlja dejavnost, ki jo zveza (sedaj tožnik) opravlja. V kolikor bi upravni organ sledil Mnenju, bi moral dopustiti predlagano spremembo imena, saj iz njega izhaja tudi, da naj se uporabi ime, ki najbolj predstavlja dejavnost, ki jo tožnik opravlja, vendar je upravni organ Mnenju sledil zgolj v delu, ki navaja, da za izraz „cheerleading“ obstajajo slovenske ustreznice. Tožnik se s tem ne strinja, saj meni, da Mnenje ni podkrepljeno z relevantnimi argumenti oziroma gre za primere besedil iz korpusov in slovarjev brez navedenih virov, tako da temelji na obstoju in poimenovanju drugih pravnih oseb ter na informacijah s spletnih strani, ki niso relevantne, saj ni mogoče primerjati uvrščenosti ustreznic v sam kontekst besedila, objavljenega na spletu. Ker na spletu, kot je splošno znano, vsakdo lahko objavlja marsikaj, tožnik kot neprimerno označuje strokovno oceno, ki gradi izključno na podlagi takšnih informacij, ki jih ni mogoče preveriti.

6. Tožnik posebej izpostavlja, da tekom pritožbenega postopka on ni bil seznanjen z naknadno pridobljenim strokovnim mnenjem MIZKŠ, da bi bilo potrebno izraz „cheerleading“ ustrezno posloveniti in se o tem mnenju ni mogel izjaviti, kar predstavlja kršitev načela zaslišanja stranke iz 1. in 2. odstavka 9. člena ZUP, čeprav je bilo očitno pomembno za odločitev pritožbenega organa, saj ga je izpostavil v svoji obrazložitvi.

7. Tožnik dodatno v tožbi še navaja, da je športna panoga cheerleading tako poimenovana tudi v drugih jezikih in da gre za mednarodno usklajenost tega poimenovanja, saj se prav ta izraz uporablja v imenih nacionalnih športnih zvez, za kar v dokazne namene predlaga v nadaljevanju naštete spletne naslove hrvaške, švedske, finske, nemške, švicarske in avstrijske nacionalne zveze, češ da je ta izraz pridobil že določeno mednarodno prepoznavnost in nikjer nima ustreznega prevoda v različne nacionalne jezike in tudi ne v slovenščini. Toženi stranki očita napačno uporabo materialnega prava, ki tožniku preprečuje uporabo besede „cheerleading“ kot označbo dejavnosti, medtem ko jo druge države EU svojim pravnim osebam dovoljujejo, kar za tožnika predstavlja kršitev zakonodaje EU. Sicer pa tožnik vztraja, da le izraz „cheerleading“ dovolj natančno, popolno in določno opredeli dejavnost, ki jo izvaja in da ni nobene slovenske ustreznice, ki je ni točno navedel niti prvostopni organ v izpodbijani odločbi, pač pa je zgolj ugibal različne možnosti, izhajajoč iz Mnenja, ne da bi popolno raziskal dejansko stanje, kar bi moral storiti, glede na to, da se tožnik z Mnenjem ni strinjal ter izpostavil drugačno stališče. Zato tožnik meni, da bi moral upravni organ izvesti tudi druge dokaze z zaslišanjem bodisi drugih strokovnjakov oziroma izvedencev, bodisi z izvedbo analize športne panoge in strokovnih ugotovitev razlikovanja le-te do drugih športnih panog in njihovih poimenovanj. Prvostopnemu organu očita napačno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev načela materialne resnice iz 8. člena ZUP zlasti tudi zato, ker se sploh ni niti opredelil do s strani tožnika posredovane pisne analize uporabe besede „cheerleading“, češ da tudi s tem ni ugotovil resničnega dejanskega stanja oziroma vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev.

8. V tožbenem predlogu tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, da odobri zahtevo tožeče stranke za registracijo spremembe imena in temu ustrezno spremembo temeljnega akta ter da toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude plačila pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem ocenjuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, navedbe tožene stranke pa neutemeljene iz razlogov, ki so navedeni že v drugostopni odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je predmet spora dokončna odločba prvostopnega organa o zahtevi tožnika z dne 18. 7. 2011 za registracijo spremembe njegovega naslova sedeža ter imena in temeljnega akta, ki jo je potrdil drugostopni organ s tem, da je zavrnil tožnikovo pritožbo in vse pritožbene ugovore, ki jih tožnik ponavlja spet v tožbi. Med strankama ni sporno, da je tožnik po svojem pravnem statusu pravna oseba zasebnega prava, in sicer zveza društev v smislu določil 1. in 2. odstavka 16. člena ZDru-1, prav tako tudi ne, da se določbe ZDru-1 smiselno uporabljajo tudi za zveze društev (1. odstavek 7. člena ZDru-1). Sporno pa med strankama ostaja vprašanje, ali so v tem primeru (zahteve za registracijo spremembe tožnikovega imena iz dosedanjega „Športna cheerleading zveza Slovenije“ v novo „Cheerleading zveza Slovenije“) izpolnjeni zakonski pogoji za zahtevani vpis te spremembe (imena in temeljnega akta) v Register društev po določbah ZDru-1. 12. ZDru-1 v 1. odstavku 10. člena zapoveduje, da mora biti ime društva v slovenščini; če ima društvo sedež na območju, kjer živita narodni skupnosti, je ime društva v obeh uradnih jezikih; ime se mora tudi razlikovati od imen drugih društev in ne sme biti zavajajoče ali žaljivo. Nadalje v 2. odstavku 10. člena ZDru-1 zapoveduje, da mora biti v imenu društva označba, ki nakazuje na dejavnost društva. Na podlagi 3. odstavka 10. člena ZDru-1 pa ima lahko ime društva dodatne sestavine imena, za katere izjemoma ne velja pravna norma iz 1. odstavka 10. člena, ki se nanaša na obvezno uporabo slovenskega jezika, in sicer zgolj v taksativno naštetih primerih po določilih 1. do 6. alineje 3. odstavka 10. člena ZDru-1. 13. Zakonodajalec je med izjemami v določilih 1. do 6. alineje 3. odstavka 10. člena ZDru-1 v 4. alineji posebej opredelil izjemo, ki dopušča in omogoča izjemoma odstop od siceršnje obvezne uporabe slovenskega jezika, če gre v poimenovanju društva oziroma zveze za tuje besede, ki označujejo dejavnost društva oziroma zveze in zanje slovenski jezik nima ustreznega izraza. Na to izjemo se sklicuje tožnik v tožbi, enako kot se je pred tem ves čas med upravnim postopkom na prvi stopnji upravnega odločanja, kot tudi v pritožbi. Zato je za odločitev v konkretnem primeru ključen odgovor na vprašanje, ali v slovenščini obstaja označba imena, ki nakazuje dejavnost tožnika (ali pa je ni). Prav to dejansko vprašanje, ki je za odločitev v tem primeru bistvenega pomena, pa ostaja med strankama sporno.

14. Prvostopni organ utemeljuje svojo zavrnilno odločitev zgolj s tem, da si je pridobil mnenje Ministrstva za kulturo, ki je za izraz “cheerleading“ navedlo nekaj predlogov izrazov v slovenskem jeziku, in sicer „plesno-navijaški“, „akrobatsko navijaški“, „plesni in navijaški“ ter „plesno akrobatski“. Ni pa se prvostopni organ opredelil do tožnikovega dokaznega predloga za postavitev izvedenca v tem smislu, da bi argumentirano obrazloženo s svojimi razlogi pojasnil, zakaj ne sledi temu tožnikovemu dokaznemu predlogu, četudi po presoji sodišča navedeni dokazni predlog ni že sam po sebi očitno neutemeljen ali nepotreben. Prav tako pa se prvostopni organ ni obrazloženo opredelil do tožnikove argumentacije glede poimenovanja svoje športne panoge „cheerleading“ v primerjavi s poimenovanji več drugih primerljivih športnih panog, kot so „curling“ ter „twirling“ itd. (ki jo ponavlja spet v tožbi sklicujoč se na ustavno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave). Razen tega navedene tožnikove argumentacije v zvezi s poimenovanjem športne panoge „cheerleading“ prvostopni organ ni dodatno posredoval Ministrstvu za kulturo in ni poskušal pridobiti dopolnitve mnenja Ministrstva za kulturo v tej zvezi, prav tako tudi ne mnenja katerekoli relevantne nevladne organizacije, kot je na primer Olimpijski komite Slovenije ali Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani itd. Kljub temu pa je prav mnenje Ministrstva za kulturo prvostopni organ uporabil kot dokaz za to, da za označbo imena športne panoge „cheerleading“ v slovenščini obstaja slovenski izraz, ki označuje dejavnost (zveze) tožnika in na tej podlagi zaključil, da novo ime tožnika (Cheerleading zveza Slovenije) ni usklajeno z določbami ZDru-1. Ta zaključek prvostopnega organa pa je, glede na navedene pomanjkljivosti v poteku ugotovitvenega postopka, kar se tiče izvajanja dokazov oziroma dokaznega bremena, po presoji sodišča najmanj preuranjen. To še zlasti velja glede na to, da se prvostopni organ pri svoji odločitvi ni jasno in določno opredelil, kateri izmed 4-ih izrazov, ki jih primeroma navaja citirano mnenje Ministrstva za kulturo je sopomenka izrazu „cheerleading“, na kar utemeljeno opozarja tožnik v tožbi, saj se tudi pritožbeni organ do tega očitka tožnika ni opredelil oziroma se o tem ni eksplicitno izrekel, pač pa si je pred sprejemom odločitve o tožnikovi pritožbi dodatno pridobil še mnenje MIZKŠ, ki pa se prav tako ni opredelilo do vprašanja, kateri je tisti izraz v slovenščini, ki je pojmovno oziroma pomensko ustrezna jezikovna sopomenka izrazu „cheerleading“ pri opredelitvi te športne panoge in ki ga tudi ni posredoval v vednost tožniku, da bi se s tem mnenjem MIZKŠ lahko seznanil ter se o njem izrekel ali predložil temu mnenju nasprotne dokaze, kar vse vzbuja dodaten dvom v pravilnost odločitve upravnih organov prve in druge stopnje.

15. Sodišče glede na vse navedeno meni, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Prvostopni organ bo moral v ponovljenem postopku pritegniti predstavnika Ministrstva za kulturo, da poda dopolnitev svojega mnenja in svoje stališče do argumentacije tožnika. Po potrebi pa bo prvostopni organ moral pridobiti še mnenje Olimpijskega komiteja Slovenije in Fakultete za šport Univerze v Ljubljani in, če bo potrebno, opraviti tudi dokaz z izvedencem, kar je ne nazadnje že predlagal sam tožnik, a neuspešno, ter z vsemi pridobljenimi mnenji seznaniti tožnika in mu na učinkovit način dati možnost sodelovanja kot stranka v postopku, da se o vsakem od njih in tudi o uspehu celotnega dokaznega postopka izreče, preden bo prvostopni organ o stvari ponovno odločil. Sodišče je odločilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se do preostalih tožbenih navedb dodatno ni posebej opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, pač pa je odločilo na seji sodnega senata brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, podatkov v listinah upravnega spisa in izpodbijanega dokončnega upravnega akta presodilo, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi določil 1. odstavka 64. člena ZUS-1 (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2:

16. Tožnik je zahteval tudi povračilo stroškov tega postopka, vendar jih ni opredelil. Izrek o stroških temelji na določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče, če tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu ( v nadaljevanju: Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/07 in nadaljnji). Ker je tožnik zahteval v tožbi tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo ter je izpodbijani upravni akt odpravilo, je tudi odločilo, da mora tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 tožniku povrniti stroške postopka v ustrezni višini na podlagi 3. člena Pravilnika, po katerem je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek upoštevajoč, da je bila zadeva rešena na seji in da tožnika v postopku ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Ker pa je s tožbo uspel, bo s strani sodišča tožnik dobil vrnjen plačani znesek sodnih taks po uradni dolžnosti (opomba 6.1 c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).