Jedro

Ugotavljanje očetovstva ne more biti obravnavano kot predhodno vprašanje, ampak je za to vselej potrebno vložiti samostojno tožbo

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe odločilo, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) zahtevala: 1. ugotovitev, da je dedič celotne zapuščine po pokojnem Š. K. in 2. izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na nepremičninah pokojnika v deležu, ki ustreza njegovemu nujnemu dednemu deležu. Tožniku je v II. točki izreka naložilo plačilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Kot že v postopku na prvi stopnji poudarja, da je njegov pravi biološki oče Š. K. st., s katerim je njegova mati v kritičnem času imela tesnejše kontakte. Po njegovem prepričanju bi moralo sodišče vprašanje očetovstva v konkretnem primeru obravnavati kot predhodno vprašanje in šele zatem odločiti o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tozadevno se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 58/2010 z dne 11. 3. 2010, s katerim je sodišče enkrat že odločalo v zadevi in podalo napotila za ponovno sojenje. Sodišče zavezujočih navodil instančnega sodišča ni upoštevalo in tudi v novem sojenju ni dopustilo dokazov, ki jih je tožnik predlagal v smeri ugotovitve očetovstva. Sodišče je v ponovljenem sojenju „zavrženje tožbe“ zgolj nadomestilo z „zavrnitvijo tožbenega zahtevka“, kar je po prepričanju pritožbe napačno, saj je sodišče pri svoji odločitvi tudi tokrat izhajalo iz procesnih predpostavk in zakonskih prekluzivnih rokov. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je ponovila že v postopku pred sodiščem prve stopnje izražena stališča in se zavzela za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba - tako v formalnem kot materialnem pogledu - brezhibna in da ne vsebuje napak oziroma kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in svojo odločitev tudi skrbno ter prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe (glej 4. in 5. stran izpodbijane sodbe) in glede na izrecne pritožbene očitke le še dodaja, kot sledi iz nadaljevanja obrazložitve.

6. Rdeča nit pritožbenih izvajanj je, da bi sodišče prve stopnje moralo vprašanje očetovstva, od česar je usodno odvisna odločitev o vseh delih tožbenega zahtevka, reševati kot predhodno vprašanje in ne kot glavno stvar. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je takšno pravno stališče zmotno. Prav ima sodišče prve stopnje, ko je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da ugotavljanje očetovstva ne more biti obravnavano kot predhodno vprašanje, ampak je za to vselej potrebno vložiti samostojno tožbo (sedmi odstavek na 4. strani izpodbijane sodbe). Takšno je enotno stališče tako v pravni teoriji kot sodni praksi. Gre namreč za občutljivo in za vse vpletene udeležence sila pomembno vprašanje osebnega statusa, ki mora prav zato biti rešeno z meritorno sodno odločbo in učniki erga omnes, kar pri predhodnih vprašanjih ne gre. Pravila o predpisanem postopku v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) so iz tega razloga kogentna, kar pomeni, da se tovrstna statusnopravna razmerja lahko oblikujejo le v tem postopku, roki za vložitev tožbe pa so prekluzivni (92. člen ZZZDR).(1) Sklicevanje pritožbe zgolj na stališče Višjega sodišča v Mariboru, ki ga je slednje izrazilo v sklepu I Cp 58/2010 z dne 11. 3. 2010, se v tem pogledu izkaže za neutemeljeno, pa tudi sicer je ugotoviti, da materialnopravna stališča instančnih sodišč sama po sebi niso pravno zavezujoča.(2)

7. Neodvisno od pravkar navedenega je tožbeni zahtevek bilo potrebno zavrniti tudi iz drugih razlogov, ki jih nazorno pojasnjuje sodišče prve stopnje – glej 4. in 5. stran izpodbijane sodbe. Tožnik bi bil moral najprej izpodbijati očetovstvo J. V., ki je kot njegov oče vpisan v matičen register in bi (ob morebitnem uspehu z izpodbojno tožbo) šele zatem lahko zahteval, da se ugotovi, da je sin tretje osebe. Za vložitev dediščinske tožbe, kot jo v obravnavani zadevi vlaga tožnik, pa je tudi sicer zamujen enoletni subjektivni rok iz 141. člena Zakona o dedovanju (ZD), ki je prekluzivne narave. Tožnik je namreč po lastnih navedbah od samega pokojnega Š. K. st. že v letu 1998 izvedel, kdo je domnevno njegov pravi oče in s tem za svojo dedno pravico po tej osebi (I. točka na 1. strani tožbe).

8. Pritožbeno sodišče končno še pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni ravnalo napak, ko je tožbeni zahtevek „zavrnilo“ in ne „zavrglo“. Sodišče namreč pri svoji odločitvi ni izhajalo zgolj iz procesnih predpostavk (273. in 274. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP), kot to zatrjuje pritožba, ampak je dopustnost tožbenega zahtevka obravnavalo tudi v luči predpisov materialnega prava (ZZZDR in ZD) in se je v tem smislu že spustilo v vsebinsko (materialno) razsojanje v zadevi.(3)

9. ZPP v tretjem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče po pregledu in preučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi, kot je že bilo obrazloženo, tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Opirajoč se na vse povedano, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške v pritožbenem postopku (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke ni dodatno prispeval k razrešitvi zadeve, saj je tožena stranka v njem samo ponovila trditve in pravna stališča, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji (155. člen ZPP). Sodišče druge stopnje zato priglašenih stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki ni priznalo in jih je slednja dolžna nositi sama.

Op. št. (1) Prim. z: L. Ude, N. Betetto et alt.: Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, 1. knjiga, str. 138. Identično je stališče sodne prakse – glej npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1670/99 z dne 23. 11. 2000. Op. št. (2) Posamezni judikati instančnih sodišč v slovenskem pravnem redu ne predstavljajo formalnega pravnega vira. Moč njihovega vpliva na sodniško odločanje je v pozitivni korelaciji z naslednjimi dejavniki: tehtnost in prepričljivost razlogov (argumentov), ki stojijo v ozadju posameznega stališča, usklajenost posameznega stališča s sicer ustaljeno sodno prakso, prevladujoče mnenje pravne doktrine. Prim. z: ibidem, 3. knjiga, str. 500 – 503. op. št. (3) V zvezi z zamudo prekluzivnega roka za vložitev tožbe, kar je prav tako eden izmed nosilnih razlogov izpodbijane sodbe, je pojasniti, da sodna praksa v tovrstnih primerih sprejema različne odločitve – tako sodbe o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtveka kot sklepe o zavrženju tožbe. Prim. z: ibidem, 2. knjiga, str. 555 – 556.