Jedro

Z izpodbijanim aktom o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje je bilo odločeno le o vprašanju v zvezi s postopkom, zaradi česar takšnega akta v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tržni inšpektorat RS, Območna enota Maribor, je dne 27. 7. 2011 izdal sklep, s katerim je predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila tožeči stranki v inšpekcijskem postopku dne 7. 1. 2011 izdana odločba o prepovedi dajanja v promet in umik iz prometa neskladnih proizvodov, in sicer osebnih računalnikov blagovne znamke X. Ta odločba je postala pravnomočna dne 5. 2. 2011. Tožeča stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje okoliščin, zaradi katerih ni mogla pravočasno vložiti pritožbe, ni verjetno izkazala, zato je bilo treba njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrniti.

Ministrstvo za gospodarstvo je s svojo odločbo št. 0211-86/2011-4-KE z dne 14. 10. 2011 pod 1. točko izreka sklep Tržnega inšpektorata RS, OE Maribor, z dne 27. 7. 2011 odpravilo in pod 2. točko izreka predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo. V svoji obrazložitvi navaja, da je iz spisovne dokumentacije postopka na prvi stopnji razvidno, da je bila odločba z dne 7. 1. 2011 tožeči stranki vročena dne 20. 1. 2011 in se je rok za vložitev pritožbe zoper navedeno odločbo iztekel 5. 2. 2011. Tožeča stranka je predlog za vrnitev v prejšnje stanje priporočeno po pošti poslala dne 9. 5. 2011, to je po poteku 3-mesečnega objektivnega roka, zaradi česar je bilo treba njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot prepozen zavreči. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper odločitev drugostopenjskega upravnega organa, ker se z njegovo odločitvijo ne strinja. Navaja, da iz napadene odločbe izhaja, da naj bi prvostopenjska odločba postala pravnomočna dne 5. 2. 2011, predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa naj bi bil vložen dne 9. 5. 2011, torej po preteku 3-mesečnega objektivnega roka za uveljavitev vrnitve v prejšnje stanje, kar pa ne drži. Sporni predlog s pritožbo je namreč priporočeno po pošti poslala dne 5. 3. 2011, vendar se je pošiljka vrnila s pripisom pošte, da je naslovnik na navedenem naslovu neznan. Zato je takoj po vrnitvi pošiljke vlogo, ki jo je priporočeno po pošti poslala dne 5. 3. 2011, vložila neposredno na naslovu prvostopenjskega organa. Zato ji ni jasno, kako je drugostopenjski organ prišel do zaključka, da je bila vloga za vrnitev v prejšnje stanje s pravnim sredstvom zoper prvostopenjsko odločbo vložena šele 9. 5. 2011. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da v zadevi razpiše glavno obravnavo in po izvedenih ponujenih dokazih razsodi tako, da se njeni tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarstvo z dne 14. 10. 2011, v zvezi z odločbo Tržnega inšpektorata z dne 27. 7. 2011, odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni dovoljena.

Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena). Dokončni upravni akt je tisti, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena). Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Iz navedenih določb ZUS-1 izhaja, da upravni spor ni dopusten zoper dokončne sklepe, ki jih organi izdajajo zaradi vodenja postopka, s katerim pa ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke.

V obravnavanem primeru je tožena stranka, ob reševanju pritožbe na podlagi 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), s svojo odločbo odpravila sklep prvostopenjskega organa in predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrgla. To pa po presoji sodišča pomeni, da z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v pravni položaj tožeče stranke. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka le zavrgla predlog za vrnitev v prejšnje stanje in z izpodbijano odločbo ni odločila o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih tožeče stranke. Z izpodbijano odločbo je torej bilo odločeno le o vprašanju v zvezi s postopkom in z izpodbijano odločbo še ni bilo odločeno o sami stvari, saj še ni bilo odločeno o pritožbi zoper odločbo z dne 7. 1. 2011. Ker tako z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v pravni položaj tožeče stranke, si zato tožeča stranka svojega pravnega položaja ne more izboljšati. To pomeni, da odločba tožene stranke ni akt v smislu zgoraj navedenega 2. člena ZUS-1 in torej ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Izpodbijani sklep pa tudi ni sklep, ki bi se po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi 4. točke 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).