Jedro

Pri določanju preživnine ne gre zgolj za računsko operacijo, ki naj bi se na koncu izšla z matematično popolnim izidom, pač pa za vrednotenje vrste in višine potreb otroka ter zmožnosti staršev in je zato končna višina vseh ugotovljenih potreb lahko le njihova ocena, tako da v pritožbi izpostavljena razlika v višini 6,00 EUR ne more v ničemer vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je rezultat vrednostne in ne numerične operacije, ter ustreza trenutnim zmožnostim obeh toženčevih staršev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na znižanje preživnine tako, da je tožnik namesto dosedanje preživnine v znesku 230,00 EUR, določene s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. P 464/2009 z dne 20.4.2011 in valorizirane na podlagi vsakokratnega obvestila o preživnini CSD Novo mesto, dolžan tožencu od izdaje izpodbijane sodbe dalje mesečno plačevati po 190,00 EUR, in sicer do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, in sicer v znesku, ki je določen z izpodbijano sodbo, do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov, od tedaj pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS in obvestilu CSD, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega obroka preživnine dalje do plačila. Tožeči stranki je v plačilo naložilo še pravdne stroške tožene stranke v znesku 132,40 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka petnajstdnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

2. Proti navedeni sodbi se po svoji zakoniti zastopnici pravočasno pritožuje tožena stranka. Meni, da rojstvo otroka v obravnavanem primeru ne pomeni okoliščine, ki utemeljuje znižanje preživnine, saj so se tudi potrebe preživninskega upravičenca – toženca od izdaje prejšnje sodbe močno povečale, zlasti zaradi povečanih stroškov v zvezi s šolanjem v osnovni šoli, pa tudi sicer je toženec starejši in so se njegove potrebe v vseh ozirih, tako glede prehrane, oblačil in obutve ter izvenšolskih aktivnosti, močno povečale, pri čemer sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožene stranke o višini posameznih stroškov. Tako je prvostopenjsko sodišče za stroške ob začetku šolskega leta priznalo le 240,00 EUR oziroma 20,00 EUR mesečno, čeprav je toženčeva mati zatrjevala, da je v ta namen porabila 700,00 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje za prehrano izven šole priznalo 100,00 EUR mesečno, kar je enak znesek kot v prejšnji sodbi, izdani pred tremi leti, čeprav so se otrokove prehranske potrebe povečale, saj je tri leta starejši in je zato podatek toženčeve matere o stroških prehrane izven šole v višini 130,00 EUR realen. Nadalje je sodišče prve stopnje stroške bivanja na naslovu Š., kjer bivata le toženec in njegova mati, delilo na tri dele, čeprav je toženčeva mati povedala, da v hiši živita samo ona in toženec, ne pa tudi njen oče, zato bi znesek 280,00 EUR, kot ga je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ugotovilo, bilo potrebno deliti na dva dela. Tudi če bi bila pravilna ugotovitev, da celotni stroški toženčevega preživljanja znašajo 484,00 EUR mesečno oziroma po odštetju otroškega dodatka v višini 48,00 EUR 430,00 EUR, je odločitev o znižanju preživnine nepravilna. Prav tako tudi ne gre za znesek 430,00 EUR, pač pa pri pravilnem odštevanju za znesek 436,00 EUR. Med tem ko bi tožnik k temu znesku prispeval le 190,00 EUR, bi morala toženčeva mati prispevati 246,00 EUR, poleg tega pa še vsakodnevno skrbeti za otroka, mu kuhati, prati ter ga vzgajati. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in mu naloži v plačilo vse stroške prvostopnega in pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je v skladu z določbo 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR – Ur. l. SRS, št. 15/1976 in naslednji) pravilno odločilo o znižanju preživnine. Pritožbeno sodišče zato sprejema razloge prvostopenjske sodbe in se nanje sklicuje, v zvezi s pritožbo pa še dodaja:

5. Sodišče prve stopnje je strošek nakupa šolskih potrebščin v višini 700,00 EUR, ki ga je navedla toženčeva mati, pravilno ocenilo kot pretiran, saj toženec obiskuje šele drugi razred osnovne šole, za kar šolske potrebščine tudi po vedenju pritožbenega sodišča ne morejo biti tako drage, prav tako pa tožena stranka ni z ničemer izkazala zatrjevane višine omenjenega izdatka. Pritožbeno sodišče zato sprejema oceno sodišča prve stopnje, da je za nakup šolskih potrebščin toženca primeren izdatek v višini 240,00 EUR letno oziroma 20,00 EUR mesečno, kar je za to izobraževalno obdobje in premoženjske zmožnosti toženčeve zakonite zastopnice tudi realno. Enako velja glede stroška toženčeve prehrane izven šole, ki ga je sodišče prve stopnje glede na toženčevo starost in njegovo razvojno obdobje pravilno ocenilo na 100,00 EUR mesečno.

6. Pritožbeno sodišče nadalje tudi ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni moč slediti navedbam toženčeve zakonite zastopnice glede delitve kolektivnih stroškov, za kar je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tudi tehtne in prepričljive razloge. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je namreč skrajno neverjetno, da k skupnim režijskim stroškom ne bi nič prispeval oče toženčeve matere, v čigar hiši živita toženec in njegova mati, še zlasti glede na njene nizke osebne dohodke, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče znesek kolektivnih stroškov utemeljeno delilo med tri osebe.

7. Glede pritožbenih navedb o nepravilnem odštevanju zneska otroškega dodatka od ugotovljenega zneska celotnih stroškov toženčevega preživljanja pa pritožbeno sodišče poudarja, da pri določanju preživnine ne gre zgolj za računsko operacijo, ki naj bi se na koncu izšla z matematično popolnim izidom, pač pa za vrednotenje vrste in višine potreb otroka ter zmožnosti staršev in je zato končna višina vseh ugotovljenih potreb lahko le njihova ocena, tako da v pritožbi izpostavljena razlika v višini 6,00 EUR ne more v ničemer vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je rezultat vrednostne in ne numerične operacije (sodba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 642/2012 z dne 14.3.2012), ter ustreza trenutnim zmožnostim obeh toženčevih staršev.

8. Ker niso bili podani pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče skladno s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

9. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.