Jedro

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v prostoru, kjer se je odvijala službena zabava, nosil nenabito pištolo, neposredno po izhodu iz zgradbe, po zaključku službene zabave, pa je vstavil v pištolo nabojnik in pred zgradbo nabito pištolo usmeril v zrak ter sprožil tri strele, s čimer je ogrozil življenje ljudi, s tem pa izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 (povzročitev splošne nevarnosti). Prav tako je pravilno ugotovilo, da med praznjenjem prireditvenega prostora ni spoštoval navodil varnostne službe glede izpraznitve prireditvenega prostora in je z varnostniki neprimerno komuniciral. Na podlagi teh ugotovitev je pravilno zaključilo, da sta za izredno odpoved podana utemeljena razloga po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik v pritožbi vztraja pri tem, da njegovega ravnanja ni mogoče šteti kot neizpolnjevanje delovnih obveznosti, ker ga je storil na javnem kraju, izven kraja pod oblastjo toženke in izven delovnega časa. Pritožbeno sodišče te navedbe zavrača, saj soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je šlo za dogodek v zvezi z delovnim procesom pri toženi stranki. Med strankama ni bilo sporno, da je službeno novoletno zabavo organizirala in plačala toženka, namenjena je bila zaposlenim in pogodbenim partnerjem toženke. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje se je tožnik v spornem času in kraju dogodka nahajal izključno zaradi svoje vključenosti v delovni proces pri toženi stranki in je bil torej tudi na tem dogodku, ki je bil v zvezi z delovnim procesom pri toženi stranki, dolžan spoštovati vse obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi nadalje pravilno pojasnilo, da ob navedenem, tožnika ne razbremenjuje dejstvo, da je do streljanja prišlo med praznjenjem prireditvenega prostora in na javni površini, ki se nahaja neposredno ob stavbi, kjer se je nahajalo še cca 100 ljudi, zaposlenih in pogodbenih sodelavcev toženke. Če je torej ravnanje storjeno v okviru dogodka, ki ga organizira delodajalec in na katerem sodelujejo zaposleni pri delodajalcu ter njegovi pogodbeni partnerji, je treba skleniti, da gre za dogodek, povezan z delom in delovnim razmerjem med tožnikom in toženko, s tem pa tudi za kršitve, povezane z delom.

Ob ugotovljeni kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je glede na vse okoliščine in interese obeh strank pogodbe o zaposlitvi, izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Na podlagi izpovedi prič je pravilno ugotovilo, da so bili tako udeleženci zabave, kot tudi ostali zaposleni, ki so za dogodek izvedeli kasneje, po dogodku prestrašeni, zgroženi, niso se počutili varne v tožnikovi bližini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2023 nezakonita ter da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 28. 12. 2023, temveč traja še naprej; zavrnilo je reintegracijski in reparacijski zahtevek ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da naj bi se tožnik na službeni zabavi kontinuirano neprimerno vedel in da naj bi bilo v času spornega dogodka na zabavi udeleženih še veliko ljudi. Tožnik tudi ni žalil varnostnikov in ni nasprotoval navodilom varnostne službe. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je navkljub izpovedi A. A. in tožnika njune navedbe o številu udeležencev prezrlo in sledilo le izpovedbi varnostnika B. B. Ne drži, da so bili delavci zaradi tožnikovega ravnanja tako prestrašeni, da ne bi bilo možno nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Priči tožene stranke sta o tem neresnično izpovedovali, obe priči sta vodilna delavca in je razumljivo, da sta izpovedovala v korist delodajalca, njuni izpovedi nista verodostojni. V preteklosti so bili številni delavci obravnavani zaradi prepovedanih dejanj, pa niso prejeli izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik pištole ni prinesel zato, da bi komu storil kaj žalega. Dejanje obžaluje, zato meni, da bi bilo z njim mogoče nadaljevati delovno razmerje. Vztraja, da njegovo ravnanje ne predstavlja kršitve delovnopravnih obveznosti. Gre za prekršek, ki je bil storjen pred stavbo, v kateri se je odvijala službena zabava in ni povezan z delodajalcem ali z delovnim procesom. Trikratno zaporedno streljanje v zrak se je pripetilo v času po koncu službene zabave in izven prostora, kjer se je zabava odvijala. Tožnikovo ravnanje ni imelo konkretnega razloga ali namena, saj ni bilo v nikogar usmerjeno, prav tako ni bilo v povezavi z njegovim delom pri delodajalcu, kot to napačno zaključuje sodišče, temveč je šlo za njegovo povsem osebno dejanje. Tudi iz sodne prakse izhajajo podobni zaključki, kar je prvostopenjsko sodišče spregledalo (Pdp 880/2017, Pdp 73/2018). Prvostopenjsko sodišče tožniku nepravilno očita tudi kršitev 35. člena ZDR-1, čeprav mu delodajalec tovrstnih kršitev v izredni odpovedi ni očital. Nepravilen je zaključek, da je odpoved ustrezno obrazložena. Delodajalec tudi ni obrazložil, zakaj meni, da ima tožnikovo dejanje znake kaznivega dejanja iz 314. člena KZ-1, prav tako ni utemeljil oblike krivde. Tožnik je bil zaradi alkohola in drugih substanc neprišteven. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi obeh strank. Ugotovitev, da naj bi se delavec kontinuirano neprimerno vedel, je v nasprotju z vsebino izredne odpovedi, v kateri se tožniku očita le eno dejanje- streljanje, kot izhaja iz jedra odpovedi. Ostali očitki v odpovedi niso konkretizirani, zato je očitno, da so bili za delodajalca postranskega pomena. Sodišče je s tem, ko je utemeljevalo, da se je delavec kontinuirano neprimerno vedel, preseglo vsebino odpovedi. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Svojo odločitev je z dejanskimi in pravnimi razlogi, ki niso med seboj v nasprotju, ustrezno obrazložilo, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Odzvalo se je na vse bistvene trditve in pravna naziranja tožnika, čigar pravica do izjave posledično ni bila kršena. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga na več mestih uveljavlja tožnik v pritožbi, je zato neutemeljen.

6. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta očitek je na mestu le takrat, kadar je podano relevantno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnih nasprotij pritožba ne uspe prikazati, niti jih ni zaznalo pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je namreč korektno povzelo vse izpovedbe zaslišanih, kot tudi vsebino prebranih listin. Dejansko se pritožba v tem delu ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma dokazno oceno, vendar pa tudi ta kršitev po presoji pritožbenega sodišča ni podana, saj prvostopenjska dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP.

7. Pritožba neutemeljeno navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi obeh strank, neutemeljene pa so tudi navedbe, da se sodišče ni opredelilo do bistvenih tožnikovih navedb. Če sodišče pojasni, zakaj je verjelo posamezni stranki ali priči, to ustrezno in prepričljivo obrazloži, ni mogoče trditi, da je s tem, ko se ni izrecno izreklo, zakaj ne verjame drugačni izpovedi druge stranke ali priče, kršilo določbe postopka. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi jasno in prepričljivo pojasnilo, zakaj je sledilo posameznim izpovedbam, pa tudi, zakaj v izpovedi ni sledilo tožniku. Nadalje je pojasnilo, zakaj dogodek šteje za povezan z delom, ne glede na kraj in lokacijo dogodka. Povsem jasno in v zadostni meri pa je v točki 8 in 9 obrazložilo tudi, zakaj meni, da odpoved zadošča potrebni stopnji obrazloženosti.

8. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v prostoru, kjer se je odvijala službena zabava, nosil nenabito pištolo, neposredno po izhodu iz zgradbe, po zaključku službene zabave, pa je vstavil v pištolo nabojnik in pred zgradbo nabito pištolo usmeril v zrak ter sprožil tri strele, s čimer je ogrozil življenje ljudi, s tem pa izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 314. člena Kazenskega zakonika- KZ-1 (povzročitev splošne nevarnosti). Prav tako je pravilno ugotovilo, da med praznjenjem prireditvenega prostora ni spoštoval navodil varnostne službe glede izpraznitve prireditvenega prostora in je z varnostniki neprimerno komuniciral. Na podlagi teh ugotovitev je pravilno zaključilo, da sta za izredno odpoved podana utemeljena razloga po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

9. Ne drži pritožbena navedba, da je toženka tožniku v izredni odpovedi očitala zgolj eno dejanje (streljanje), ker zgolj slednje izhaja iz izreka (jedra) odpovedi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v izredni odpovedi tožniku očitala več kršitev, in sicer tako neupoštevanje navodil varnostne službe (večkrat je bil opozorjen, da zapusti prireditveni prostor), uporabo neprimerne komunikacije v razmerju do varnostne službe (toženka je tožniku očitala, da je varnostnike žalil in jim oteževal delo) ter dejstvo, da je na službeno zabavo prinesel strelno orožje in ga uporabil. Vse navedeno povsem evidentno izhaja iz vsebine izredne odpovedi, ki jo je potrebno upoštevati kot celoto, na takšen način pa jo je pravilno preizkusilo tudi sodišče prve stopnje. Zakon določa le, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi izražena v pisni obliki, v njej pa mora biti naveden in obrazložen dejanski odpovedni razlog (prvi in drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Te pogoje podana odpoved izpolnjuje. Ni zato bistveno, kje v odpovedi je posamezen odpovedni razlog naveden.

10. Kot pojasnjeno, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved ustrezno obrazložena, saj je toženka v izredni odpovedi natančno opisala izvršitvena ravnanja tožnika, ki jih je štela kot kršitev njegovih pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter jih vsebinsko in časovno konkretizirala. V izredni odpovedi so opisana neprimerna ravnanja tožnika napram varnostnikom, prav tako iz nje izhaja, da je imel tožnik na novoletni zabavi s seboj orožje, ki ga je okoli 2. ure uporabil tako, da je trikrat ustrelil v zrak. Iz vsebine odpovedi je prav tako razvidno, zakaj delodajalec meni, da ima tožnikovo ravnanje znake kaznivega dejanja iz 314. člena KZ-1, prav tako, zakaj meni, da je tožnik ravnanje izvršil naklepoma oziroma najmanj v krivdni obliki hude malomarnosti. Nasprotna pritožbena zatrjevanja tako niso utemeljena.

11. Tožnik v pritožbi ne nasprotuje dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je v prostoru, kjer se je odvijala službena zabava nosil nenabito pištolo, ter da je neposredno po izhodu iz zgradbe po zaključku službene zabave, nabojnik vstavil v pištolo in pred zgradbo nabito pištolo usmeril v zrak ter sprožil tri strele. Tožnik v pritožbi vztraja pri tem, da njegovega ravnanja ni mogoče šteti kot neizpolnjevanje delovnih obveznosti, ker ga je storil na javnem kraju, izven kraja pod oblastjo toženke in izven delovnega časa. Pritožbeno sodišče te navedbe zavrača, saj soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je šlo za dogodek v zvezi z delovnim procesom pri toženi stranki. Med strankama ni bilo sporno, da je službeno novoletno zabavo organizirala in plačala toženka, namenjena je bila zaposlenim in pogodbenim partnerjem toženke. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje se je tožnik v spornem času in kraju dogodka nahajal izključno zaradi svoje vključenosti v delovni proces pri toženi stranki in je bil torej tudi na tem dogodku, ki je bil v zvezi z delovnim procesom pri toženi stranki, dolžan spoštovati vse obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi nadalje pravilno pojasnilo, da ob navedenem, tožnika ne razbremenjuje dejstvo, da je do streljanja prišlo med praznjenjem prireditvenega prostora in na javni površini, ki se nahaja neposredno ob stavbi, kjer se je nahajalo še cca 100 ljudi, zaposlenih in pogodbenih sodelavcev toženke. Če je torej ravnanje storjeno v okviru dogodka, ki ga organizira delodajalec in na katerem sodelujejo zaposleni pri delodajalcu ter njegovi pogodbeni partnerji, je treba skleniti, da gre za dogodek, povezan z delom in delovnim razmerjem med tožnikom in toženko, s tem pa tudi za kršitve, povezane z delom. Sodna praksa pritožbenega sodišča, ki jo izpostavlja tožnik, (Pdp 880/2017, Pdp 73/2018), pa potrjuje ravno to, da je delavcem možno očitati tudi ravnanja, storjena izven kraja delovnega mesta in delovnega časa, saj dolžnosti in delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec in opustitev katerih povzroči kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti, niso strogo vezane le na delovni proces oziroma delo v organiziranem delovnem procesu.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo varnostnika B. B. O tem, koliko ljudi se je v spornem trenutku nahajalo v C. in zunaj dvorane je lahko prepričljivo izpovedal le slednji. A. A. je namreč ocenil število oseb na zabavi okoli polnoči, vendar v času streljanja na zabavi ni bil več prisoten, tožnik pa je sam večkrat poudaril, da je bil pod vplivom alkohola in drugih substanc. Povsem logično je zato sodišče prve stopnje glede ocene števila prisotnih udeležencev zabave v trenutku spornega dogodka sledilo priči B. B. in ne tožniku, ki je zatrjeval, da je bilo tam le nekaj ljudi. Sicer pa tudi v primeru, da bi bilo tam le nekaj ljudi, to ne zmanjšuje relevantnosti tožnikovega ravnanja, saj je s streljanjem v zrak nedvomno povzročil nevarnost za življenje vseh zunaj prisotnih.

13. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik s streljanjem v zrak pred zgradbo, kjer je bila službena zabava, ogrozil življenje ljudi in s tem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 314. člena KZ-1. Pri tem ni bistveno, da tožnikovo dejanje ni imelo nikakršnega razloga ali namena, ker ni bilo v nikogar usmerjeno, kot to izpostavlja pritožba. Bistveno je, da strel v zrak lahko povzroči resne poškodbe in ogrozi življenje ljudi, saj ni možno predvideti, kje bo izstreljena krogla pristala.

14. V času dogajanja je bil tožnik prišteven, saj nasprotnega ni dokazal. Njegove z ničemer utemeljene pritožbene navedbe o tem, da se ni zavedal, kaj počne, zato ne morejo biti upoštevne. Tožnik, ki je imel veljavno dovoljenje za posest orožja, je vedel, da ga lahko uporabi le v lovišču ali strelišču in nikakor pod vplivom alkohola ali drugih substanc. Slednjega zavestno ni upošteval, prav tako se je glede na opravljeno usposabljanje zavedal, da takšno streljanje predstavlja neposredno nevarnost za življenje ljudi. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno presodilo, da so izpolnjeni prav vsi znaki očitanega kaznivega dejanja, vključno z zahtevano obliko krivde.

15. Ker je podan že odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (tožnikovo ravnanje, ki je bilo v zvezi z delovnim razmerjem pri delodajalcu, ima vse znake kaznivega dejanja), niti ni relevantno, ali je podan tudi razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj za zakonitost izredne odpovedi zadošča, da je podan eden od razlogov, ki jih zakon našteva v prvem odstavku 110. člena ZDR-1. Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje navedenega večera izredno odpoved utemeljuje tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 16. Iz dokaznega postopka povsem jasno izhaja, da tožnik, poleg tega, da je na zabavo prinesel strelno orožje in ga tudi uporabil, ni upošteval navodil varnostne službe, saj ni želel zapustiti prireditvenega prostora oziroma ga je zapustil šele po večkratnih opozorilih varnostnikov in da je uporabljal neprimerno komunikacijo, saj je varnostniku govoril: "jebem ti mater, kaj mi boš ti govoril". V dokaznem postopku so se tako tudi očitki iz izredne odpovedi o neupoštevanju navodil varnostnikov in uporabi neprimerne komunikacije izkazali za resnične. Navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje glede na dejstvo, da je bil tožnik v času dogodka vinjen, povsem utemeljeno oprlo na izpoved varnostnika B. B. 17. Sodišče prve stopnje je pri presoji ali je podana tudi kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 tako utemeljeno upoštevalo celotno dogajanje spornega večera, ko je tožnik v relativno kratkem času, t.j. nekaj minut, storil več kršitev in na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je to celokupno ravnanje tožnika, ki ga je pravilno opredelilo kot najmanj hudo malomarno, potrebno šteti kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da se je tožnik na službeni zabavi kontinuirano neprimerno vedel, kot to zavajajoče navaja pritožba, temveč je ugotovilo, da je tožnik v kratkem času storil več kršitev in je torej pri presoji kršitve po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 upoštevalo skupek teh ravnanj. Sodišče je v dokaznem postopku preizkusilo zgolj očitke iz odpovedi in njene vsebine tako ni preseglo. Pravilno je zaključilo, da je tožnik s svojimi ravnanji kršil 34., 35., in 37. člen ZDR-1. Ne glede na dejstvo, da toženka v izredni odpovedi ni izrecno navedla, da je tožnik kršil tudi določbo 35. člena ZDR-1, pa je iz opisa njegovega ravnanja v izredni odpovedi to povsem jasno razvidno, saj je toženka v odpovedi zapisala, da je tožnik na službeno zabavo prinesel orožje in ga tudi uporabil, kar pa je ravnanje, ki je povsem evidentno v nasprotju s spoštovanjem predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu. Sodišče tudi sicer na pravno kvalifikacijo ravnanja v odpovedi ni vezano.

18. Ob ugotovljeni kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je glede na vse okoliščine in interese obeh strank pogodbe o zaposlitvi, izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Na podlagi izpovedi prič A. A. in D. D. je pravilno ugotovilo, da so bili tako udeleženci zabave, kot tudi ostali zaposleni, ki so za dogodek izvedeli kasneje, po dogodku prestrašeni, zgroženi, niso se počutili varne v tožnikovi bližini. Tožnik v pritožbi s tem v zvezi neutemeljeno izpodbija verodostojnost priče A. A. in D. D., zaposlenima pri toženi stranki, z navedbami o njuni odvisnosti od tožene stranke. Zgolj na podlagi navedene okoliščine tema pričama ni mogoče odreči verodostojnosti. Izpovedi prič so, tako kot drugi izvedeni dokazi, podvržene dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njuni izpovedi pa sta v zvezi z vprašanjem reakcije zaposlenih na tožnikovo ravnanje in izgube zaupanja tožene stranke v tožnika v bistvenem enaki in prepričljivi.

19. Kdaj in s kakšnim namenom je tožnik prinesel orožje na službeno zabavo ni bistveno, je pa dejstvo, da že slednje pri ljudeh vzbuja strah. To, da je tožnik orožje tudi uporabil, s čimer je ogrozil varnost zaposlenih, pa logično utemeljuje popolno izgubo zaupanja delodajalca vanj ter izključuje kakršno koli možnost nadaljevanja delovnega razmerja. Tožnikovo ravnanje je med zaposlenimi povzročilo utemeljen strah, zato bi tožnikova nadaljnja prisotnost na delovnem mestu škodovala interesom delodajalca. Zaradi navedenega se je sodišče prve stopnje utemeljeno strinjalo s toženko, da je vanj izgubila zaupanje. V nepravu ni enakosti, zato se tožnik na neenako obravnavo ne more sklicevati, če so drugi delavci tudi kršili svoje obveznosti, pa je toženka zoper njih ukrepala mileje. Tudi dejstvo, da tožnik dejanje obžaluje, ne more pretehtati nad resnostjo obravnavane kršitve. Sporno ravnanje namreč predstavlja bistveno odstopanje od načel in ravnanj, ki se zahtevajo od vsakega delavca, saj je bilo povsem v nasprotju z obveznostjo zagotavljanja zahtevane varnosti in zdravja na delu ali v zvezi z delom.

20. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21. Tožnik zaradi neuspeha s pritožbo sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).