Up-339/98

6. 12. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., predstavnik Sindikata KNSS - Neodvisnost, Sindikata mariborske regije iz Maribora, na seji senata dne 6. decembra 2000

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 153/98 z dne 10. 11. 1998 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 130/97-6 z dne 25. 2. 1998 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 381/95 z dne 23. 4. 1997 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je v socialnem sporu, v katerem je ustavni pritožnik nastopal kot tožeča stranka, zavrnilo njegov zahtevek, da mu je tožena stranka ZPIZ Slovenije dolžna izplačati zakonite zamudne obresti od neizplačanih mesečnih zneskov vojaške pokojnine od 1. 11. 1991 do 7. 7. 1994. Sodišče druge stopnje je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje je bila kot nedopustna zavržena. Ustavni pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper vse v izreku navedene odločbe sodišč in zatrjuje kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kršitev načela pravne države, kršitev 26., 33. in 50. člena Ustave ter kršitev določbe 18. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I - UZITUL). Navedbe pritožnika v ustavni pritožbi se v glavnem nanašajo na vsebinsko odločitev o tožbenem zahtevku glede obveznosti plačila obresti zaradi nepravočasnega izplačila vojaške pokojnine. Pritožnik se ne strinja s pravnim stališčem sodišč, da je treba v obravnavanem primeru uporabiti prvi odstavek 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) ter da so pokojnine občasne dajatve, zato od njih ne tečejo zamudne obresti. Pritožnik tudi meni, da gre za posebej utemeljen primer, zato predlaga, naj se o ustavni pritožbi odloči na podlagi tretjega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS), torej kljub temu, da je ustavna pritožba vložena po izteku predpisanega roka.

2.Predmet izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 153/98 je le odločanje o (ne)dopustnosti revizije, ne pa vprašanje (ne)utemeljenosti zahtevka za plačilo obresti od neizplačanih zneskov vojaške pokojnine. Zato se je Ustavno sodišče pri preizkusu tega sklepa omejilo le na presojo, ali so bile pritožniku z odločitvijo Vrhovnega sodišča, da revizijo kot nedopustno zavrže, kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

3.Odločitev, da revizijo kot nedopustno zavrže, je Vrhovno sodišče obrazložilo sledeče: "... si tožeča stranka z opustitvijo postavitve denarnega zahtevka oziroma vsaj označitve vrednosti spornega predmeta, ni zagotovila pravice do revizije, ker niti v tožbi niti do konca pravde ni navedla vrednosti spornega predmeta..." Pritožnik podrobneje ne navaja, zakaj naj bi takšna odločitev Vrhovnega sodišča kršila njegove človekove pravice in svoboščine. Ustavno sodišče je v nekaj primerih sicer že potrdilo, da odločitve sodišč o zavrženju revizije v zvezi z (ne)navedbo vrednosti spornega predmeta lahko posegajo v ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-112/94 z dne 6. 3. 1996, OdlUS V, 71; odločba Ustavnega sodišča št. Up-184/95 z dne 10. 7. 1997, OdlUS VI,184). Iz navedenih odločitev Ustavnega sodišča izhaja, da bi za kršitev te ustavne pravice lahko šlo v primeru, če stranka sploh ne bi imela možnosti, da doseže določitev vrednosti spornega predmeta in si s tem zagotovi možnost revizije, ali če bi v postopku to svojo pravico uveljavljala, pa bi ji jo sodišče odreklo. Vendar je v obravnavanem primeru tožnik imel možnost, da si že s pravočasno navedbo vrednosti spornega predmeta oziroma ustrezno opredelitvijo tožbenega zahtevka, iz katerega je razvidna vrednost spornega predmeta, zagotovi možnost vložitve revizije - te možnosti pa ni izkoristil. Zato z zavrženjem revizije iz tega razloga očitno niso bile kršene človekove pravice in svoboščine, ki jih zatrjuje pritožnik. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 153/98 ni sprejelo.

4.Pritožnikove navedbe v ustavni pritožbi pa se v glavnem nanašajo na meritorno odločitev o neutemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka za plačilo obresti od nepravočasno plačanih zneskov vojaške pokojnine. To je predmet sodb sodišč prve in druge stopnje. Ustavno sodišče se ni moglo spustiti v obravnavo ustavne pritožbe v tem delu, ki izpodbija sodbi prvostopnega in drugostopnega sodišča, saj za to niso izpolnjene procesne predpostavke, ki jih določa ZUstS.

5.V skladu z 51. členom ZUstS je ustavno pritožbo dopustno vložiti šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev. Po stališču Ustavnega sodišča v primeru, ko je nedopustnost revizije posledica ravnanja samega ustavnega pritožnika (npr. opustitev navedbe vrednosti spornega premeta), procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev iz 51. člena ZUstS ni podana in je treba ustavno pritožbo zavreči. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče revizijo kot nedopustno zavrglo iz razloga, ker tožnik (sedanji ustavni pritožnik) ni navedel vrednosti spornega predmeta. Vendar bi se lahko postavilo vprašanje, ali ustavni pritožnik res ni izčrpal vseh pravnih sredstev, če bi se izkazalo, da je bila vrednost spornega predmeta v konkretnem sporu nižja od predpisane meje za dopustnost revizije; v tem primeru nedopustnost revizije ne bi bila posledica ravnanja pritožnika, saj v nobenem primeru ne bi bilo revizije, četudi bi pritožnik navedel vrednost spornega predmeta, in bi bila vsa pravna sredstva že s pritožbo izčrpana. Ustavno sodišče pa se v to vprašanje ni spuščalo, saj ne glede na to, ali je ustavni pritožnik izčrpal vsa pravna sredstva ali ne, ni izpolnjena druga predpostavka za dopustnost ustavne pritožbe zoper sodbo Višjega delovnega sodišča v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča - pravočasnost ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 52. člena je namreč treba ustavno pritožbo vložiti v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je možna ustavna pritožba.

6.Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 381/95 je bila stranki vročena 27. 5. 1997, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 130/97-6 pa ji je bila vročena 26. 5. 1998. Ustavna pritožba, ki je bila vložena dne 14. 12. 1998, je bila vložena po poteku predpisanega šestdesetdnevnega roka. Po tretjem odstavku 52. člena ZUstS lahko v posebno utemeljenih primerih Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena po izteku roka iz prvega odstavka tega člena, kar predlaga tudi ustavni pritožnik. Iz navedb pritožnika, da je izjemna obravnava potrebna zaradi "... spoštovanja načela pravne države v izpodbijanih sodbah...", ne izhaja, da bi šlo za posebno utemeljen primer, saj kršitve načela pravne države (2. člen Ustave) sploh ni mogoče uveljavljati v postopku z ustavno pritožbo, v katerem se Ustavno sodišče omeji le na presojo, ali so bile z izpodbijanim aktom kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik drugih razlogov za izjemno obravnavanje ne navaja. Ker je bila ustavna pritožba vložena po preteku šestdesetdnevnega roka, posebej utemeljeni razlogi za izjemno obravnavanje po izteku roka pa iz pritožnikovih navedb ne izhajajo, je ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 130/97-6 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. 381/95 nedopustna že zato, ker je prepozna, in jo je bilo treba v tem delu zavreči že iz tega razloga.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee prvega odstavka in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan