Jedro

V okviru 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 se presoja le tiste očitke zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na odločilna dejstva, o katerih nista zavzela stališča niti prekrškovni organ niti sodišče.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba glede prekrška po sedmem odstavku 115. člena Zakona o varnosti cestnega prometa razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču v novo odločanje, glede prekrška po drugem odstavku 40. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih pa se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v tem delu plačilni nalog Postaje prometne policije Ljubljana odpravi in se postopek o prekršku ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku glede prekrška po drugem odstavku 40. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Postaja prometne policije Ljubljana je I.V. kot odgovorni osebi družbe V.d.o.o. izdala plačilni nalog št. 84000694 z dne 29.7.2007 zaradi prekrškov po sedmem odstavku 115. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in drugem odstavku 40. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD), ker je voznik vlečnega vozila, s pripetim polpriklopnim vozilom, B.Š., zaposlen pri omenjeni družbi, vozil po avtomobilski cesti A1 izven naselja V. iz smeri Ljubljane proti Logatcu v času Odredbe o omejitvi prometa, tahograf pa je bil pregledan pred več kot dvema letoma. Prekrškovni organ je storilcu prekrškov I.V. naložil plačilo enotne globe v višini 717,29 EUR. Storilec je zoper omenjeni plačilni nalog PPP Ljubljana vložil zahtevo za sodno varstvo, katero je Okrajno sodišče na Vrhniki z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo plačilni nalog PPP Ljubljana, storilcu pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča na Vrhniki je vrhovni državni tožilec F.M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz 8. točke 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in 1. točke 156. člena ZP-1 ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo glede prekrška po sedmem odstavku 115. člena ZVCP-1 razveljavi in pošlje zadevo sodišču v novo odločanje, glede prekrška po drugem odstavku 40. člena ZDCOPMD pa spremeni tako, da v tem delu plačilni nalog PPP Ljubljana razveljavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku poslalo I.V., ki je izjavil, da se strinja z navedbami v zahtevi.

B-I.

4. Vrhovni državni tožilec je v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s prekrškom po sedmem odstavku 115. člena ZVCP-1 navedel, da je sodišče kršilo 22. člen Ustave in s tem storilo kršitev iz 8. točke 155. člena ZP-1. Izpodbijana sodba namreč nima razlogov o temelju odgovornosti I.V. kot odgovorni osebi družbe V.d.o.o., saj ne vsebuje nobene navedbe o tem, kako in s čim je V. opustil dolžno nadzorstvo iz drugega odstavka 15. člena ZP-1, zaradi česar je prišlo do omenjenega prekrška. Zgolj sklicevanje na neposredno ugotovitev policista ne zadošča, saj je treba odgovornost odgovorne osebe v sodbi konkretizirati. Kljub temu, da je vlagatelj zahteve za sodno varstvo v njej navedel argumente in predložil dokaze, da je storil vse, kar je bilo mogoče v zvezi z dolžnim nadzorstvom voznikov, pa sodišče njegove odgovornosti niti ni ugotavljalo. Sodišče bi moralo te okoliščine, ki so pravno relevantne in se nanašajo na odločilna dejstva, od katerih je odvisna odgovornost odgovorne osebe za storjeni prekršek, preučiti in se v sodbi do njih opredeliti.

5. Vrhovno sodišče je glede obsega presoje in obrazložitve sodbe, izdane v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo, v sodbi IV Ips 30/2007 z dne 20.9.2007 že obrazložilo, da je sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 167. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena tega zakona dolžno oceniti relevantne navedbe zahteve. Če tega ne stori, je podana (relativno) bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. V tej sodbi (in tudi v sodbah IV Ips 106/2008 z dne 16.1.2009 ter IV Ips 94/2008 z dne 19.5.2009) je Vrhovno sodišče razlikovalo med položajem, ko sodišče v sodbi o zahtevi za sodno varstvo ne presodi vseh navedb zahteve, in položajem, ko "sodba nima razlogov", ki ga (poleg ostalih) kot absolutno bistveno kršitev določb postopka določa 8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1. Po teh stališčih se v okviru 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 presoja le tiste očitke zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na odločilna dejstva, o katerih nista zavzela stališča niti prekrškovni organ niti sodišče. 6. Zatrjevanje vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj je bil I.V. spoznan za odgovornega storitve obravnavanega prekrška kot odgovorna oseba in v kateri izvršitveni obliki iz drugega odstavka 15. člena ZP-1, je Vrhovno sodišče glede na navedeno štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 167. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je I.V. v zahtevi za sodno varstvo navedel, da za očitana prekrška ne more odgovarjati kot odgovorna oseba pravne osebe V.d.o.o., saj je storil vse, da do prekrškov ne bi prišlo, in ni opustil dolžnega nadzorstva. V ta namen je voznika Š. izrecno opozoril, da sme na pot šele, ko bo prenehala veljati Odredba o omejitvi prometa na cestah v RS, voznik pa je svojevoljno odšel na pot že prej. Nadalje je V. v zahtevi za sodno varstvo navedel, da je izdal notranji akt – Pravilnik o izvajanju notranje kontrole, s katerim je bil seznanjen tudi voznik Š. in v katerem je predpisano, da mora voznik spoštovati vse odredbe in prepovedi, ki zadevajo prepoved posamezne vrste motornih vozil, zlasti pa odredbo o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji. Voznik Š. se je udeležil tudi usposabljanja in izpopolnjevanja voznikov, ki ga je organizirala družba V.d.o.o., vsem voznikom je bila izročena brošura z razlagami v zvezi z njihovim delom, z okrožnico pa seznanijo voznike o spremembah zakonodaje, ki se nanaša na njihovo delo. Voznik tako ni upošteval ne ustnih navodil, ne notranjih aktov družbe V.d.o.o., V. pa kot odgovorna oseba omenjene družbe tudi sam večkrat izvaja nadzor nad tem, ali vozniki upoštevajo veljavne predpise s področja omejitve prometa za posamezne vrste motornih vozil. 7. Po določbi prvega odstavka 15. člena ZP-1 odgovorna oseba odgovarja za prekršek, ki ga stori pri opravljanju poslov, za katere je pooblaščena pri pravni osebi, samostojnem podjetniku posamezniku oziroma posamezniku, ki samostojno opravlja dejavnost, pri državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti. Odgovorna oseba odgovarja za prekršek, če je bil storjen z njenim dejanjem ali z opustitvijo dolžnega nadzorstva (drugi odstavek 15. člena ZP-1). Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da je I.V. kot odgovorna oseba družbe V.d.o.o., odgovoren za prekršek po sedmem odstavku 115. člena ZVCP-1, čeprav je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedbe glede (ne)opustitve dolžnega nadzorstva dovolj konkretno problematiziral ter jih podprl s priloženimi listinami. Sodišče njegovih trditev niti ni preizkušalo, ampak jih je le zavrnilo s posplošeno obrazložitvijo, da V. ni navedel relevantnih dejstev in predložil dokazov in da sodišče ob tem, da je policist kršitev neposredno zaznal, ugotovilo enako dejansko stanje kot prekrškovni organ. Očitek zahteve za varstvo zakonitosti o bistveni kršitvi določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 167. člena ZP-1je v delu glede prekrška po sedmem odstavku 115. člena ZVCP-1 utemeljen, zaradi česar je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo odločanje.

B-II.

8. Glede prekrška po drugem odstavku 40. člena ZDCOPMD je vrhovni državni tožilec navedel, da je sodišče zmotno odločilo, da je bil storjen prekršek in s tem zagrešilo kršitev iz 1. točke 156. člena ZP-1. Okoliščina, da je vozilo družbe V.d.o.o., 29.7.2007 imelo med opremo tahograf, ki je bil zadnjikrat pregledan 10.3.2005, torej pred več kot dvema letoma, ne pomeni prekrška. Po Uredbi Sveta (EGS) 3821/85 z dne 20.12.1985 (v nadaljevanju Uredba) se tahografi občasno pregledujejo vsaki dve leti, vendar opustitev te obveznosti ni inkriminirana kot prekršek. Slednji je storjen, če tahograf ne deluje brezhibno, sploh pa je z drugim odstavkom 40. člena ZDCOPMD inkriminirano kot prekršek povsem drugo ravnanje.

9. Prekrškovni organ je v plačilnem nalogu v abstraktnem opisu prekrška navedel, da je I.V. storil prekršek po drugem v zvezi s prvim odstavkom 40. člena ZDCOPMD, v konkretnem opisu prekrška pa je prekrškovni organ navedel „Š.B. ....“. Po vloženi zahtevi za sodno varstvo je prekrškovni organ v opisu dejanskega stanja pojasnil, da je bilo „pri kontroli tahografa ugotovljeno z nalepke, da je bil tahograf nazadnje pregledan 10.3.2005, pri čemer je v 12. členu Uredbe 3821/85 jasno zapisano, da se morajo tahografi pregledovati najkasneje po dveh letih, kateri pa do trenutka kontrole ni bil“. Okrajno sodišče na Vrhniki je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, v obrazložitvi pa navedlo, da „morajo biti tahografi po 12. členu uredbe 3821 pregledani najkasneje po dveh letih, tahograf v vozilu družbe V.d.o.o., je bil nazadnje pregledan 10.3.2005, torej bi moral biti pregledan najkasneje 10.5.2007“.

10. Po določbi drugega odstavka 40. člena ZDCOPMD se z globo 300 do 600 EUR kaznuje (tudi) odgovorna oseba pravne osebe, ki ravna v nasprotju s 13., 14., razen drugega odstavka 14. člena, 15. in 16. členom Uredbe 3821/85/EGS ali z 10. členom AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/EGS ali če izvaja naloge delavnice brez veljavne odobritve Direkcije. Členi od 13 do 16 Uredbe se nanašajo na uporabo opreme, in sicer po določbi 13. člena Uredbe voznik in delodajalec zagotavljata pravilno delovanje in ustrezno uporabo tahografa in vozniške kartice, določbe 14. in 15. člena se nanašajo na tahografske vložke in vozniške kartice, v 16. členu Uredbe pa je predpisano ravnanje delodajalca in voznika v primeru okvare in nepravilnega delovanja tahografa ter poškodbe vozniške kartice. Po pregledu omenjenih členov Uredbe je moč zaključiti, da v njih ni določbe o tem, da je potrebno tahografe pregledati najmanj vsaki dve leti. Prekrškovni organ (v opisu dejanskega stanja po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti) in sodišče (v obrazložitvi sodbe) se sklicujeta na kršitev 12. člena Uredbe, vendar I.V. zaradi kršitve te določbe niti ni bil izdan plačilni nalog, prav tako mu glede te kršitve ni bila dana možnost, da se o njej izjavi. Poleg tega tudi iz določbe 12. člena Uredbe, ki sicer ureja (tudi) vgradnjo in nadzor tahografa, ni razvidna dolžnost opraviti kontrolo tahografa najmanj vsaki dve leti. Opravljanje kontrolnih pregledov tahografa je urejeno zgolj v določbah prvega odstavka 3.(a) točke VI. poglavja Priloge I Uredbe, po kateri se občasni kontrolni pregledi tahografov, vgrajenih v vozila, izvajajo najmanj vsaki dve leti in se lahko izvedejo ob tehničnem pregledu vozil, in 4. točke VI. poglavja Priloge I B Uredbe, po kateri se redne kontrole v vozilu nameščene opreme opravljajo po vsakem popravilu ali po vsaki spremembi značilnega koeficienta vozila ali efektivnega obsega avtoplaščev ali po tem, ko napaka UTC časa opreme preseže 20 minut, ali po spremembi registrske številke vozila, ali najpozneje dve leti (24 mesecev) po zadnji kontroli. Vendar se te določbe po oceni Vrhovnega sodišča nanašajo na izvajalce kontrolnih pregledov, ne pa na delodajalce in voznike, kar izhaja iz nadaljnjega besedila omenjenih določb iz priloge Uredbe, v katerih je urejeno, kaj vključujejo kontrolni pregledi (pravilnost delovanja, opremljenost z znakom za odobritev tipa, ki ga mora imeti tahograf, namestitev napisne ploščice tahografa, nepoškodovanost pečatov, dejanski obseg pnevmatik, kalibracija).

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne iz plačilnega naloga PPP Ljubljana ne iz izpodbijane sodbe ni določno razvidno, kateri prekršek naj bi storil I.V., saj je v plačilnem nalogu navedena kršitev drugega odstavka 40. člena ZDCOPMD, ki je lahko storjena s kršitvijo določb 13. do 16. člena Uredbe, razen drugega odstavka 14. člena Uredbe, sodišče pa je v obrazložitvi navedlo, da je I.V. kršil 12. člen Uredbe, čeprav je kršitev tega člena Uredbe določena kot prekršek v 39. členu in ne 40. členu ZDCOPMD. Ne glede na to, ali je sodišče štelo, da je I.V. storil prekršek po 12. členu Uredbe ali pa katerega od prekrškov iz 13. do 16. člena Uredbe, razen drugega odstavka 14. člena Uredbe, je moč ugotoviti, da navedene določbe Uredbe za delodajalce in voznike ne predpisujejo dvoletnega roka, v katerem mora biti opravljen kontrolni pregled tahografa. Tako gre pritrditi stališču vložnika zahteve, da ravnanja I.V. kot odgovorne osebe, ki naj ne bi poskrbel, da je bil tahograf v vlečnem vozilu družbe V.d.o.o. pregledan v roku dveh let, po določbi drugega odstavka 40. člena ZDCOPMD ni moč opredeliti kot prekršek. Z izpodbijano sodbo je bila storjena kršitev materialnih določb zakona, in sicer glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je začet postopek o prekršku, prekršek (1. točka 156. člena ZP-1).

12. Glede na povedano je Vrhovno sodišče tudi v tem delu ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti ter spremenilo izpodbijano sodbo tako, da se plačilni nalog PPP Ljubljana odpravi ter postopek o prekršku zoper I.V. kot odgovorno osebo zaradi prekrška po drugem odstavku 40. člena ZDCOPMD ustavi. Ker je bil postopek o prekršku ustavljen, stroški postopka o prekršku v tem delu na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1 bremenijo proračun.