Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas nadomeščanje začasno odsotnega delavca (zaradi porodniškega dopusta). Tožena stranka je namreč s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto muzejski tehnik, kar pomeni, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi in opravljal delo na drugem delovnem mestu, kot začasno odsotna delavka, ki je opravljala delo vodje finančno računovodske službe. Gre za dve popolnoma različni delovni mesti, pri čemer tožnik tudi ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu vodja finančno računovodske službe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo delovno razmerje med pravdnima strankama sklenjeno za določen čas v nasprotju z zakonom in da se posledično šteje, da je tožnik pri toženi stranki sklenil delovno razmerje za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ima tožnik s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje in s tem pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto muzejski tehnik za nedoločen čas od 16. 4. 2013 dalje (I. točka izreka sodbe); da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena dne 16. 4. 2013 za delovno mesto muzejski tehnik, nezakonita v II. točki v delu, kjer določa, da je sklenjena za določen čas enega leta, to je do 16. 4. 2014 (II. točka izreka sodbe); da tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala dne 16. 4. 2014, ter mu pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas še traja (III. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, na delovno mesto muzejski tehnik, mu za čas od nezakonite odjave iz zavarovanja, to je od dne 16. 4. 2014 dalje do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom doslej dospele bruto razlike mesečnih plač za plačni razred 24, v skupnem znesku 4.764,49 EUR, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom razlike doslej dospelih mesečnih neto plač v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka, ji vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za ves čas od prenehanja prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost, to je vključno od 17. 10. 2014 dalje, ter ga prijaviti v zdravstveno in ostala socialna zavarovanja (IV. točka izreka sodbe). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za obračun bruto mesečne razlike med že obračunanimi in izplačanimi prejemki na podlagi pogodb civilnega prava in prejemki iz delovnega razmerja za delovno mesto muzejski tehnik za obdobje od 6. 5. 2009 do 15. 4. 2013 v skupnem bruto znesku 14.643,14 EUR, plačilom prispevkov ali razlik prispevkov za socialno zavarovanje ter akontacijo dohodnine in izplačilom neto zneskov v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (V. točka izreka sodbe). S sklepom je zavrglo tožbo v delu ugotovitve, da ima tožnik s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje in s tem pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto muzejski tehnik za nedoločen čas od 3. 1. 2005 do 15. 4. 2013 in da je tožena stranka dolžna tožnika v tem obdobju prijaviti v matično evidenco zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter obvezna socialna zavarovanja (VI. točka izreka sklepa) in v delu, da je tožena stranka dolžna tožniku izročiti in ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto muzejski tehnik (VII. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 129,94 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (VIII. točka izreka sodbe).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper I. do IV. in VIII. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi sklenila s tožnikom zato, ker je z dnem 9. 4. 2013 na porodniški dopust odšla delavka tožene stranke, ki je bila zaposlena na delovnem mestu vodja finančno računovodske službe. Tožena stranka je tako za obdobje porodniškega dopusta te delavke dobila možnost, da skladno z določbo 2. alineje četrtega odstavka 183. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 s spremembami) zaposli delavca. Tožnik takim navedbam ni nasprotoval, res pa je zatrjeval nezakonitost take pogodbe o zaposlitvi v smislu omejitev iz 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tako drži ugotovitev sodišča, da pri tem vsebinsko ni šlo za nadomeščanje delavca skladno z določbo 2. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1 in je v tem smislu bila taka pogodba o zaposlitvi lahko nezakonita. Vendar pa sodišče v izpodbijani sodbi ni zavzelo pravilnega materialnopravnega stališča glede učinka določb ZUJF. Upoštevajoč določbo prvega in drugega odstavka 183. člena ZUJF je bistveno zgolj to, da tožena stranka soglasja ni pridobila, kar pomeni, da pogodba ni mogla biti sklenjena za nedoločen čas. Potrebno je namreč upoštevati, da če ne gre za nobeno izmed izjem iz četrtega odstavka ZUJF in soglasje v zvezi z njo ni bilo pridobljeno, potem je bila le-ta evidentno sklenjena v nasprotju z ZUJF, posledica kršitve kogentnega predpisa pa je lahko le ničnost in s tem zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče v obrazložitvi sicer navede, da gre v konkretnem primeru za transformacijo že sklenjene pogodbe o zaposlitvi na podlagi ZDR-1 in ne za novo zaposlovanje, ki bi terjalo postopanje po ZUJF, vendar pa je tak zaključek napačen. Pri tem tudi morebitne kršitve določb 54. člena ZDR-1 v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti tako, da se z njimi izniči učinek ZUJF, katerega namen je omejitev zaposlitve pri proračunskih uporabnikih. Glede na to, da je bila pogodba sklenjena v času veljavnosti ZUJF, transformacija le-te v nobenem primeru ne more sanirati nastalega položaja. Upoštevati je potrebno, da je v konkretnem postopku tožena stranka s sklenitvijo pogodbe za določen čas dejansko izboljšala položaj tožnika, ki je na njeni podlagi vstopil v delovno razmerje in je s tem v okviru možnega (ZUJF) popravil prejšnje stanje in položaj tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. ZDR-1 izhaja iz načela, da je sklepanje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas pravilo (prvi odstavek 12. člena). V sistemu delovnih razmerij je namreč tudi upoštevajoč mednarodne dokumente(1) vzpostavljeno pravilo zaposlovanja za nedoločen čas. Zaposlovanja za določen čas se dopušča, kadar ga narekujejo predvsem objektivni pogoji, npr. potek določenega obdobja, dokončanja določene naloge ali nastop določenega dogodka. Iz Konvencijo MOD št. 158 izhaja zahteva državam podpisnicam, da je treba predvideti ustrezno varstvo pred sklepanjem pogodb o zaposlitvi za določen čas.

7. Sklenitev pogodbe za določen čas je torej izjema, dopušča se le v primerih, ko so vnaprej določeni v zakonu ali pri manjših delodajalcih tudi v kolektivni pogodbi (54. člen ZDR-1). Zakonitost pogodbe o zaposlitvi je vezana na zakonitost razloga, ki je naveden v pogodbi. Sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas je tako omejeno na taksativno naštete primere v prvem odstavku 54. člena ZDR-1. 8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - da je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 16. 4. 2013 do 16. 4. 2014, ki ne vsebuje razloga za sklenitev pogodbe za določen čas (pavšalno se sklicuje na veljavna določila ZDR, iz katerih ni mogoče razbrati zakonskega razloga za sklenitev za določen čas); - da je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odstotne delavke A.A., ki je bila zaposlena na delovnem mestu vodja finančno računovodske službe in je dne 9. 4. 2013 odšla na porodniški dopust (torej razlog nadomeščanja začasno odsotnega delavca iz 2. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1); - da je tožena stranka sklenila s tožnikom pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto muzejski tehnik v muzejskem oddelku in to delo tudi dejansko opravljal; - da tožnik ni nadomeščal delavke, ki je odšla na porodniški dopust (ki je opravljala delo vodje finančno računovodske službe), temveč je opravljal delo muzejskega tehnika v muzejskem oddelku, za kar je tudi sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

9. Glede na to, da tožena stranka razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas v pogodbi o zaposlitvi izrecno ni navedla, je sodišče prve stopnje pravilno preizkusilo razlog, ki ga je delodajalec dokazoval v sodnem postopku. Tožena stranka je zatrjevala, da je bil razlog nadomeščanje začasno odsotnega delavca (2. alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1). Vendar je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi sklenila s tožnikom za delovno mesto muzejski tehnik, kar pomeni, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi in opravljal delo na drugem delovnem mestu, kot začasno odsotna delavka. Tožnik je torej opravljal delo muzejskega tehnika, medtem ko je tožena stranka zatrjevala, da je s tožnikom lahko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke - vodje finančno računovodske službe, ki je odšla na porodniški dopust. Gre torej za dve popolnoma različni delovni mesti, pri čemer tožnik sploh ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu vodja finančno računovodske službe. Tako iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih potrjujejo tudi izrecne navedbe tožene stranke izhaja, da zatrjevan razlog ni bil dejanski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. To pa pomeni, da je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bilo delovno razmerje med pravdnima strankama sklenjeno za določen čas v nasprotju z zakonom in da se posledično šteje, da je tožnik pri toženi stranki sklenil delovno razmerje za nedoločen čas (56. člen ZDR-1). Glede na takšno dejansko ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, tako reintegracijskemu kot reparacijskemu zahtevku.

10. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo 183. člena ZUJF, na podlagi katerega lahko uporabnik proračuna brez pridobitve soglasja zaposli javnega uslužbenca le, če gre za nadomestno zaposlitev za določen čas zaradi dalj časa začasno odsotnih javnih uslužbencev, ko odsotni javni uslužbenec prejme nadomestilo plače iz sredstev, ki jih ne zagotavlja uporabnik proračuna. Ko se presoja zakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, določba 183. člena ZUJF ni nad določbami ZDR-1 (ki taksativno določajo izjeme, omejitve sklepanja in posledice nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas), kot zmotno meni pritožba. V konkretnem primeru ni šlo za nadomeščanje začasno odsotne delavke po 2. alineji 54. člena ZDR-1, temveč je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za povsem drugo delovno mesto kot odsotna javna uslužbenka. Torej je šlo za nezakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato nastopijo posledice po določbi 56. člena ZDR-1, kar pomeni, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

11. Pritožba graja tudi odločitev v delu, v katerem je sodišče odločilo o stroških postopka. Kadar gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v konkretnem primeru za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, ni mogoče posebej upoštevati uspeha z zahtevkom, za kakšno obdobje je tožnik uspel z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja. Tožnik je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 3. 5. 2005 dalje na podlagi avtorskih pogodb, vendar je tožbo vložil prepozno. Sodišče pa ugodilo njegovemu zahtevku za obstoj delovnega razmerja od 16. 4. 2013 dalje, zato je ocenilo, da je tožnik uspel le z 1/5 svojega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je tožnik uspel le do 1/5, saj je z zahtevkom za ugotovitev, da je bilo delovno razmerje med pravdnima strankama sklenjeno za določen čas v nasprotju z zakonom in se posledično šteje, da je pri toženi stranki tožnik sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, v celoti uspel, ne glede na to, da sodišče ni ugotovilo trajanja delovnega razmerja že od leta 2005 dalje. Tožnik bi bil tako upravičen do povrnitve celotnih stroškov postopka na prvi stopnji in ne le v višini 1/5 kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Ker se je pritožila le tožena stranka, pritožbeno sodišče pa ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen ZPP), pritožbeno sodišče v to odločitev ni moglo poseči. 12. Ker niso podani razlogi, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, odgovor tožnika na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

(1) Konvencijo št. 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, Ur. l. SFRJ, št. 4/84, mednarodne pogodbe, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, št. 54/92, mednarodne pogodbe, št. 15/92, Direktivo 91-383/EEC - začasno delo, Direktivo 1999/70/EC za delo za določen čas.