Jedro

Odmera odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter strah ob poškodbi očesa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 2.524,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6.1.2019 dalje do plačila, v roku 30 dni. V presežku pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.540,52 EUR, v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna stroške pravdnega postopka v znesku 412,88 EUR, na podlagi odločbe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Krškem, namesto tožeči stranki povrniti v korist proračuna RS, v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških pravdnega postopka se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).1 Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožniku prisodi še dodatno odškodnino v znesku 1.300,00 EUR in višje pravdne stroške oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico, da toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške s plačilom v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje. Navaja, da je sodišče nepravilno ovrednotilo njegove telesne bolečine in nelagodnosti v času zdravljenja ter duševne bolečine, ki jih je trpel zaradi strahu. Zato mu je prisodilo prenizko odškodnino. Sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo, da je tožnika ob poškodovanju močno zabolelo, tujek ga je rezal po očesu in so bile bolečine do odstranitve iz očesa zelo močne, kar je ugotovil tudi sodni izvedenec. Bolečine so se po odstranitvi tujka zmanjšale, nato pa stopnjevale, zato je bila potrebna nadaljnja zdravniška pomoč. Tožnik je bil pregledan pri osebni zdravnici in oftalmologu. Tožnik je poleg tega, kot to ugotavlja tudi izvedenec, med zdravljenjem utrpel nevšečnosti, in sicer dajanje Tobrex kapljic v oko 3x dnevno in mazila 3x dnevno, pregled pri osebni zdravnici dne 20.6.2018, 22.6.2018 in 26.6.2018 ter 27.6.2018 pri oftalmologu, nato je bil dne 28.6.2018 ponovno pregledan pri osebni zdravnici. Izvedenec je sicer navedel, da neprijetnosti po tem datumu ni bilo več, ker ni bilo več zapisov glede kapljic ali mazila, vendar pa to ne pomeni, da si tožnik kapljic in mazila v oko ni več dajal. Tožnik je skladno z navodili kapljice in mazilo porabil do konca, kar je potrebno upoštevati. Ker se je pri tožniku pojavil tudi dvojni vid in je bil v zvezi s tem pregledan pri nevrologu dne 12.7.2018, je potrebno kot neprijetnost med zdravljenjem upoštevati tudi ta pregled, saj se takrat ni vedelo, kaj je vzrok pojava dvojnega vida in je bil ta pregled opravljen tudi iz razloga poškodovanja očesa. Poleg tega sodišče ni v zadostni meri upoštevalo drugih tožnikovih neprijetnosti kot so težave pri osebni higieni, opravljanju del doma in prostočasnih aktivnosti. Težave je imel tudi pri spanju, saj se je zaradi bolečin večkrat zbujal in bil zato neprespan. Neprijeten je bil tudi bolniški stalež. Glede na vse navedeno bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti prisoditi vsaj 2.500,00 EUR. Tudi odškodnina iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu je po mnenju tožnika prenizka. Ob samem dogodku se je tožnik močno ustrašil, saj mu je kovinski opilek priletel v desno oko in je takoj začutil močno bolečino, bil je v strahu, da bo izgubil oko oz. vid. Šlo je za zelo močan strah, saj je vid pomemben za normalno življenje – za gibanje, zaznavanje okolice, opravljanje službe, domačih opravil, družinsko življenje... Potem, ko se je primarni strah polegel, se je pri tožniku začel sekundarni strah. Tožnika je skrbelo tudi, kako se bo poškodba sanirala, ali bo z očesom vse v redu, sploh, ko ga je oko dražilo in bilo pordelo. Tožnika je bilo tudi strah, ali je še kaj ostalo v očesu. Obenem je tožnika še posebej skrbelo, ker se mu je pojavil dvojni vid. Izvedenec je sicer navedel, da dvojni vid pri tožniku ni posledica škodnega dogodka, vendar pa tožnik tega takrat ni vedel in ni mogel vedeti, saj se mu je pojavil kmalu po poškodovanju. Zato je pri odmeri odškodnine potrebno upoštevati tudi strah zaradi dvojnega vida. To nadalje potrjuje potek zdravljenja, saj se je tožnik poškodoval 15.6.2019, dvojna slika pa se mu je pojavila po pregledu 22.6.2019, zaradi česar je bil ponovno na pregledu dne 26.6.2018. Da s tožnikom po nesreči ni bilo vse v redu, izhaja tudi iz tega, da je njegov osebni zdravnik po 30 dneh podal predlog imenovanemu zdravniku ZZZS za odobritev nadaljnjega bolniškega staleža. Navsezadnje je ob določanju odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu potrebno upoštevati tudi to, da je bil v času škodnega dogodka tožnik star šele 25 let in je pred njim praktično še celotno življenje in tudi delovna aktivnost. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje tožniku iz naslova prestanega strahu prisoditi vseh zahtevanih 1.200,00 EUR.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je bil leta 2018 zaposlen pri zavarovancu tožene stranke, kjer je opravljal dela v kovinarski delavnici. Dne 15.6.2018 mu je ob brušenju kovinskega obdelovanca s kotno brusilko v desno oko priletel kovinski tujek. Tujek od brušenja se je odbil od kože lica in vstopil mimo zaščitnih očal z zmanjšano hitrostjo v področje desnega očesa. Tujek se je nahajal v očesni veznici oz. veznični vrečki desnega očesa in je bil na oko le rahlo pritrjen. Tujek si je tožnik odstranil sam, približno uro po poškodbi. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo zadoščenje za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 1.500,00 EUR, 900,00 EUR za duševne bolečine zaradi strahu in 124,62 EUR za premoženjsko škodo. Razsodilo je, da tožnik ni upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, saj iz izvedeniškega mnenja izhaja, da so tožnikove omejitve trajale le eno uro poškodbi, pojav dvojnega vida in s tem povezane tožnikove težave pa niso posledica škodnega dogodka.

6. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbo 179. člena OZ ter pri odmeri višine odškodnine upoštevalo iz nje izhajajoči načeli individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pritožba tožeče stranke se tako neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja ter zaradi strahu.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo vse tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti s pomočjo sodnega izvedenca medicinske stroke. Tožnik je doživljal hude bolečine v desnem očesu do odstranitve tujka oz. približno eno uro po poškodbi. Tožnik je doživljal blago draženje desnega očesa najkasneje do pregleda pri osebnem zdravniku dne 26.6.2018. Od pregleda pri oftalmologu dne 27.6.2018 tožnik nima več bolečin ali nelagodnosti, ki bi bile povezane s poškodbo in jih tudi v prihodnje ne bo imel. Tožnikovo življenje s poškodbo ni bilo ogroženo, poškodba pa se po Fischerjevem sistemu razvršča med zelo lahke poškodbe. Vse dejanske ugotovitve glede prestanih telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja je sodišče prve stopnje pravilno pravno ocenilo in tožniku prisodilo primeren znesek odškodnine iz tega naslova, t.j. 1.500,00 EUR. Pri tem so neutemeljene pritožnikove navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi njegov obisk pri nevrologu dne 12.7.2018. Tožnikov obisk nevrologa je bil namreč potreben zaradi pojava dvojnega vida, do katerega pa po ugotovitvah izvedenca ni prišlo kot posledica škodnega dogodka. Iz obrazložitve sodbe prve stopnje je razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi vse preglede tožnika pri osebnem zdravniku, saj je pri tem sledilo mnenju izvedenca medicinske stroke, ki je vse v pritožbi naštete preglede tudi omenil. Nasprotna pritožbena navedba ni utemeljena.

8. Primerna je tudi odškodnina za strah, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik takoj po škodnem dogodku doživljal srednje intenziven primarni strah, vse do odstranitve tujka približno eno uro po poškodbi. Doživljal je tudi sekundarni strah, ki je bil manj intenziven, ker je tožnika oko dražilo le nekaj dni. Za prestani primarni in sekundarni strah je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo odškodnino v višini 900,00 EUR. Sodišče je glede na pravilno ugotovljene dejanske ugotovitve iz tega naslova prisodilo primeren denarni znesek. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da dvojni vid, ki bi lahko pri tožniku povzročil intenziven sekundarni strah, ni posledica škodnega dogodka. Zato so neutemeljene pritožnikove navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi strah, ki ga je tožnik doživljal zaradi pojava dvojnega vida.

9. Vsled navedenega so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno razdelilo pravdne stroške glede na uspeh. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženi stranki, da del stroškov v znesku 412,88 EUR, namesto tožeči stranki, povrne v korist proračuna RS, saj je tožeča stranka za plačilo stroškov izvedenca varstva pri delu pridobila redno brezplačno pravno pomoč.

10. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Zaradi pritožbenega neuspeha tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odst. 154. člena ZPP in prvi odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.