Jedro

Drveči nakladalni voziček, naložen s 400 kg tovora, po oceni pritožbenega sodišča predstavlja nevarno stvar, saj razvoj velike hitrosti v kombinaciji z njegovo težo pomeni povečano nevarnost za nastanek škode. Vendar pa konkretni voziček ne bo predstavljal nevarne stvari v primerih majhnega naklona vozne površine, ki že po izkustvenih pravilih izključuje možnost razvoja velike hitrosti in posledično tudi nevarnosti za ljudi. V konkretnem primeru torej predstavlja ključno pravno relevantno dejstvo za presojo nevarnosti s tovorom naloženega nakladalnega vozička ugotavljanje naklona površine, po kateri se je voziček pomikal proti oškodovancu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo 41.896,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2010 dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da povrne toženki pravdne stroške v višini 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo odločanje. Navedb glede škodnega dogodka ni spreminjal. Do škodnega dogodka je prišlo pri nakladanju paketov, revij in časopisov. Način škodnega dogodka je potrdil, ki je izpovedal, da je nakladalni voziček drvel proti njemu, nakar ga je zadržal oziroma odrinil, vse to pa se je dogajalo pri nalaganju revij in časopisov iz transportnega vozička v avtomobile. V tožbi je navajal le okolje, kjer je do škodnega dogodka prišlo, kasneje pa je te navedbe konkretiziral. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da premikajoči se nakladalni voziček z bremenom 400 kg ne predstavlja nevarne stvari. Svoje ugotovitve je sodišče podkrepilo tudi z izjavo priče M. H. čeprav niti iz zaslišanja niti iz izjave te priče ni možno ničesar zaključiti. M. H. je vseskozi trdil, da se ničesar ne spomni. Sicer pa je bistveno, da je navedena priča potrdila, da so nakladalni vozički naloženi s 400 in tudi več kilogrami tovora in da rampa predstavlja klančino, po kateri se lahko nakladalni voziček samodejno premika. Izjava priče M. H. je bila podana in zapisana za potrebe te pravde in je neverodostojna. Tožnik je nasprotoval vpogledu v CD posnetek, ki ga je predložila toženka. Iz posnetka namreč ni jasno kdaj in kje je bil posnet ter v kakšnih okoliščinah. Sodišče ogleda CD posnetka ni izvedlo na glavni obravnavi, na kateri morajo imeti možnost sodelovati vse stranke v postopku. Zaradi navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Že v tožbi je navedel posamezne kategorije nepremoženjske škode s sklicevanjem na obsežno zdravstveno dokumentacijo in izvedeniška mnenja. Ravno tako pa je prepričljivo opredelil trajne posledice. Podal je pripombe na izvedeniško mnenje sodnega izvedenca dr. E. S. in predlagal njegovo ponovno zaslišanje v zvezi z ugotovitvijo, da je opisana poškodba imela za posledico le 50 odstotkov nastale škode, sodnica pa mu na ponovnem zaslišanju v zvezi s tem ni dovolila vprašanj. Izvedenca je sodnica spraševala le v zvezi z zastaranjem zahtevka, čeprav njegovega zaslišanja v tej smeri ni nihče predlagal. Dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim škodnim dogodkom je bilo pravnomočno ugotovljeno s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 110/2010 in je sodišče nanj vezano. Navedena sodba predstavlja dokaz v skladu z 224. členom ZPP, ki bi ga moralo sodišče vpogledati in izvesti na glavni obravnavi ter se do njega opredeliti.

3. Toženka ni podala odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik svoje trditve o nastanku škodnega dogodka spreminjal in da mu načina nastanka škodnega dogodka ni uspelo dokazati. Zaključilo je, da drveči voziček ali pa nalaganje časopisov v takšen voziček ne predstavlja nevarne dejavnosti. Po pregledu CD posnetka in izpovedbi priče M. H. je ugotovilo, da v konkretnem primeru naklon ni bil velik, da so bila tla ravna, polni vozički pa se skorajda niso mogli premikati. Obenem je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, ker tožnik ni določno in pravilno opredelil vseh oblik škode v skladu s sodno prakso in Obligacijskim zakonikom (v nadaljevanju OZ).

6. V primeru objektivne odgovornosti mora oškodovanec dokazovati, da gre za nevarno stvar in da mu je nastala pravno priznana škoda(1). Pritožba utemeljeno opozarja, da trditvena podlaga tožnika ni pomanjkljiva in da je dovolj jasno opisan in konkretiziran način nastanka škodnega dogodka. Tožnik je v tožbi trdil, da si je pri nakladanju blaga iz priročnega transportnega vozička poškodoval zapestje desne roke. V prvi pripravljalni vlogi je navedel, da je po manjši klančini proti njemu zdrvel nakladalni voziček, ki ga je zadržal ali odrinil, ker mu je pretila nevarnost, da ga bo voziček z naloženim bremenom približno 400 kg stisnil ob rampo. Nepremoženjsko škodo je opisal in jo s predloženo dokumentacijo tudi utemeljeval. Tožnik je torej navajal in dokazoval, da je v zatrjevanem škodnem dogodku utrpel škodo v zvezi z nevarno stvarjo. Ker bi iz zatrjevanih dejstev, če bodo dokazana, lahko izhajala zatrjevana pravna posledica toženkine odškodninske odgovornosti(2), tožbeni zahtevek ni nesklepčen.

7. Ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče pri ponovnem zaslišanju izvedenca medicinske stroke tožniku ni dopustilo določenih vprašanj. Tožnikov odvetnik je prvo vprašanje podal v obliki ponovnega opisa škodnega dogodka, zato ga je sodišče utemeljeno prekinilo ter pozvalo naj poda konkretno vprašanje. Na ponovno vprašanje tožnika(3), je izvedenec odgovoril, da pri zdravem zapestju tožnikova poškodba ne bi mogla nastati. Kasneje tožnik ni več podajal vprašanj in je na koncu zaslišanja tudi povedal, da nima več vprašanj (zapisnik o opravljeni glavni obravnavi z dne 28. 5. 2014). Sodišče je izvedenca lahko spraševalo tudi v zvezi z ugotavljanjem pravno relevantnih dejstev glede zastaranja, saj je toženka podala ugovor zastaranja.

8. Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim škodnim dogodkom, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 110/2010. Toženka v zadevi I Cp 110/2010 ni bila stranka postopka, sodba pa lahko v okoliščinah konkretnega primera veže le tiste osebe, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, imele možnost sodelovati(4).Sodišče pa tudi ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je v navedeno sodbo vpogledalo in tudi obrazložilo, zakaj tožnikovemu pravnemu naziranju ne sledi.

9. Drugi odstavek 131. člena OZ določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Pri nevarni stvari je možnost nastanka škode vnaprej vključena v njeno uporabo(5) in predstavlja pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem primeru posebej pojasniti(6). Drveči nakladalni voziček, naložen s 400 kg tovora, po oceni pritožbenega sodišča predstavlja nevarno stvar, saj razvoj velike hitrosti v kombinaciji z njegovo težo pomeni povečano nevarnost za nastanek škode. Vendar pa konkretni voziček ne bo predstavljal nevarne stvari v primerih majhnega naklona vozne površine, ki že po izkustvenih pravilih izključuje možnost razvoja velike hitrosti in posledično tudi nevarnosti za ljudi. V konkretnem primeru torej predstavlja ključno pravno relevantno dejstvo za presojo nevarnosti s tovorom naloženega nakladalnega vozička ugotavljanje naklona površine, po kateri se je voziček pomikal proti oškodovancu. To okoliščino pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo na podlagi izpovedbe priče M. H. in CD posnetka, ki ga je predložila toženka.

10. Pritožbena navedba, da pisna izjava M. H. ni verodostojna, ker je bila zapisana za potrebe te pravde, ni utemeljena. Sodišče je navedeno pričo tudi neposredno zaslišalo na glavni obravnavi, kjer je bila tožniku zagotovljena pravica do izjave. Ni pa izvedlo dokaza z vpogledom CD posnetka, tako da tožnik ni imel možnosti izjaviti se o njim. Pritožba torej utemeljeno opozarja, da sodišče ogleda posnetka ni izvedlo na glavni obravnavi, kjer bi tožnik imel možnost sodelovati v postopku. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje pa predstavlja kršitev tožnikove pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pravdnim strankam mora biti namreč v skladu z 22. členom Ustave RS v dokaznem postopku zagotovljena enakopravnost, ki med drugim pomeni, da ima stranka pravico biti prisotna ob izvajanju dokazov ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja(7).

11. Zaradi kršitve tožnikove pravice do izjave je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (354. člen ZPP). Sodišče bo moralo izvesti dokaz z ogledom CD posnetka na glavni obravnavi in tožniku dopustiti, da se o dokazovanju izjavi. Šele po skrbni in natančni dokazni oceni tako CD posnetka, kot tudi izpovedbe priče M. H., v zvezi z ugotavljanjem naklona vozne površine nakladalnega vozička, bo lahko presodilo, ali s tovorom naložen nakladalni voziček v okoliščinah konkretnega primera predstavlja nevarno stvar. Argumenti sodišča pa morajo biti logično prepričljivi in preverljivi. V ponovnem postopku po oceni pritožbenega sodišča ni ogrožen učinkovit potek sojenja, zato ni sledilo tožnikovemu predlogu za vrnitev zadeve v ponovno sojenje drugemu sodniku.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

(1) Dr. Mateja Končina-Peternel, Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pojem nevarne stvari in nevarne dejavnosti, Podjetje in delo, 1999, št. 6., str. 1298. (2) Mag. Nina Betetto, Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Podjetje in delo, 2009, št. 6-7, str. 1638-1648. (3) Konkretno vprašam, ali je pri taki poškodbi, ki je bila ugotovljena z dvema izvedeniškima mnenjema in ki je tudi dokazano, ker je bila poškodba pri delu prijavljena, ali je mogoče, da taka poškodba nastane?

(4) Odločba Up 39/95 z dne 16. 1. 1997. (5) II Ips 197/97. (6) VIII Ips 217/2011. (7) Sklep Up 12/97 z dne 25. 3. 1999.