Jedro

Sodišče, ki je zaslišalo le eno stranko, druge, ki jo na glavno obravnavo tudi ni vabilo z vabilom za zaslišanje strank (prvi odstavek 268. člena ZPP) pa ne, je tej stranki vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče ugodilo zahtevku tožeče stranke, da se toženec izseli in izprazni podnajemniške prostore stanovanja št. 16 v L. ter jih izroči tožnici v neposredno posest. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 40.000,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge (prvi odstavek 353. člena ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. V pritožbi navaja, da tožnica ni aktivno legitimirana, ker ni lastnica stanovanja, saj je proti njej vložena tožba za razveljavitev prodajne pogodbe; med strankama je bila dne 27.11.1990 sklenjena pisna pogodba o podnajemu; od 27.11.1990 do 8.1.1993 je tožena stranka v celoti uporabljala sporno stanovanje in ga tedaj imela v najemu; toženec se obravnave zaradi dopusta ni mogel udeležiti; čeprav je toženec tudi po uveljavitvi SZ uporabljal stanovanje v celoti, mu tožnica ni predložila v podpis najemne pogodbe; sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih - aktivni legitimaciji, ali pa so ta ugotovljena zmotno; tožencu je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbene ocene, da je prvo sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ni mogoče zavrniti. Ne sicer iz razloga, ker je opravilo glavno obravnavo v njegovi odsotnosti in v navzočnosti pooblaščenca, marveč zato, ker je na glavni obravnavi dne 30.6.1993 zaslišalo kot stranko le tožnico, ne pa tudi toženca, pri čemer iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi ga na glavo obravnavo vabilo z vabilom za zaslišanje strank (264. člen, prvi odstavek 268. člena ZPP), svojo odločtev o neobstoju najemne pogodbe pa je oprlo na tožničino izpovedbo. Sodišče mora vedno zaslišati obe stranki, razen če ne gre za izjeme, ko kateri izmed strank niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje strank ni mogoče oziroma če stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu (265. člena ZPP). Sodbo sodišča prve stopnje je zaradi te kršitve sodišče druge stopnje razveljavilo po določbi prvega odstavka 369. člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče odpraviti navedeno pomanjkljivost in zaslišati obe stranki. Z njunim zaslišanjem, če se bo izkazalo za potrebno, pa tudi z drugimi dokazi, ki jih v pritožbi ponuja toženec, bo lahko določno ugotovilo, ali živi toženec v tožničinem stanovanju brez pravnega naslova. Odgovorilo pa bo lahko tudi na pritožnikov ugovor, da tožnica zaradi tožbe, ki naj bi jo vložila proti tožnici Republika Slovenija, ni aktvino legitimirana.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.