Jedro

ZV ne vsebuje določb, ki bi določale, da se o izdaji mnenja, ki je sicer podlaga za izdajo vodnogospodarskega soglasja, vodi upravni postopek. Sporno vodnogospodarsko mnenje pa tudi po vsebini ni odločba v smislu ZUP, saj z njim ni bilo odločeno o upravni zadevi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 26. 5. 2004, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju Agencija) z dne 20. 11. 2002. Prvostopni upravni organ je z navedenim sklepom zavrgel pritožbo tožnikov zoper negativno vodnogospodarsko mnenje z dne 2. 8. 2002. Po mnenju tožene stranke gre v obravnavanem primeru za mnenje upravnega organa, s katerim ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi strank in ne za upravni akt, zoper katerega bi stranke imele pravico pritožbe.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Pojasnjuje, da upravni organi lahko glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP uvedejo in vodijo upravne postopke le tedaj, ko je to določeno z zakonom. Ker Zakon o vodah – ZV nima določb, ki bi določale, da se o izdaji mnenja, ki je podlaga za izdajo vodnogospodarskega soglasja, vodi upravni postopek, mnenja ni šteti za upravni akt. Zato tudi zoper mnenje Agencije pritožba ni dovoljena.

3. Tožnika vlagata revizijo (prej pritožbo) zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je sklepanje sodišča, da vodnogospodarskega mnenja ni šteti za upravni akt, napačno in v nasprotju z navedbami tožnikov, ki ves čas zatrjujeta, da gre za upravni akt in je iz tega razloga tudi postopek speljan po ZUP. Sodišče ne pojasni, po kakšnem postopku naj bi agencija izdala vodnogospodarsko soglasje, v kolikor za to ni uporabila določb ZUP. Tako se izpodbijana sodba ne more preizkusiti, saj je v nasprotju sama s seboj, pa tudi z listinami in dokazi. Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da sporno vodnogospodarsko mnenje ni upravni akt in tako zoper njega pritožba ni dovoljena. Po določbi 2. člena ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek). Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek). Predmet presoje v obravnavani zadevi je negativno vodnogospodarsko mnenje, ki ga je izdala Agencija na podlagi prvega odstavka 48. člena ZV. ZV ne vsebuje določb, ki bi določale, da se o izdaji mnenja, ki je sicer podlaga za izdajo vodnogospodarskega soglasja, vodi upravni postopek. Sporno vodnogospodarsko mnenje pa tudi po vsebini ni odločba v smislu ZUP, saj z njim ni bilo odločeno o upravni zadevi. S spornim mnenjem je bilo namreč le ugotovljeno, da se lokacija nameravane gradnje nahaja na poplavnem območju, ki bo tudi v bodoče ohranjeno za razlivanje visokih voda Savinje, in zato predlagano, da se vodnogospodarsko soglasje k nameravani gradnji ne izda. S takšnim mnenjem, ki sam po sebi še ne učinkuje in ne povzroča pravnih posledic, pa ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi s področja upravnega prava. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje in upravnega organa, da mnenja ni šteti za upravni akt, zoper katerega bi stranke imele pravico do pritožbe.

9. Revidenta nasprotujeta tudi dejanskim ugotovitvam upravnega organa, to pa je nedovoljen revizijski razlog. Vrhovno sodišče zato preizkusa izpodbijane sodbe glede ugotovljenega dejanskega stanja ni opravilo.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru ni storilo zatrjevane kršitve določb postopka v upravnem sporu, saj je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, odgovorilo na vse pravno relevantne tožbene ugovore ter se do njih v zadostni meri opredelilo.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

12. Ker revidenta z revizijo nista uspela, sama trpita stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).