Jedro

Že samo dejstvo, da je prvo toženka izdala (denacionalizacijsko) odločbo z dne 6. 4. 1993, s katero je bila predmetna nepremičnina vrnjena v last tožnici, ne pušča nobenega dvoma glede njenega zavedanja (in posledične slabovernosti) v času sklepanja predmetne menjalne pogodbe z drugo toženko (to je dne 2. 11. 2009), da ni lastnica parcele.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdne stranke same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 5.5.2015: - ugotovilo, da je menjalna pogodba z dne 2.11.2009, ki sta jo sklenili prvo in drugo toženka, nična (I. točka izreka), - ugotovilo, da je lastnica nepremičnine št. 1 k. o. X (ID znak 000) do celote tožnica (II. točka izreka), - zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več, to je vpis lastninske pravice na nepremičnini št. 1 k. o. X (ID znak 000) do celote (1/1) v njeno korist po uradni dolžnosti na podlagi sodbe (III. točka izreka), - odločilo, da sta dolžni prvo in drugo toženka tožnici v roku 15 dni solidarno povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.823,00 EUR (IV. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožnica tretje toženki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.967,50 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo so se pritožile tožnica ter prvo in drugo toženka.

3. Tožnica se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper V. točko izreka izpodbijane sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tretje toženka sama krije svoje stroške postopka oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da je tretje toženko s tožbo zajela zgolj podrejeno. Sklicuje se na določbo 192. člena ZPP in poudarja, da je tožba zoper eventuelnega sospornika vložena zgolj pogojno. Zato bi bilo potrebno njen tretji podrejeni tožbeni zahtevek procesno-pravno obravnavani pogojno, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Slednje je zagrešilo procesno napako, ko je tožbo istočasno vročilo vsem trem toženkam (torej tudi tretji podrejeno toženi stranki). V 17. točki obrazložitve je sodišče pojasnilo, da odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP in da naj tožnica v razmerju do tretje (podrejeno) tožene stranke ne bi uspela z zahtevkom, o katerem pa sploh še ni odločilo. Do obravnavanja tretjega podrejenega tožbenega zahtevka zoper tretjo podrejeno toženo stranko namreč niti ni prišlo. Zato situacija iz prvega odstavka 154. člena ZPP tudi ni nastala.

4. Toženke na pritožbo niso odgovorile.

5. Prvo toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa da tožbeni zahtevek samo zavrne. Obrazložitev sodišča, da je že predložena denacionalizacijska odločba zadosten argument, da se ji očita slaba vera glede lastništva nepremičnine, ne prepriča. Delitev pristojnosti med lokalno skupnostjo in državo naj bi bila izvedena s 1.1.1995 na podlagi Zakona o upravi (pritožba se sklicuje tudi na kasneje sprejeti Zakon o prevzemu državnih funkcij). V skladu s tem je reševanje denacionalizacijskih zahtevkov prešlo na upravne enote. To v konkretnem primeru pomeni, da je pristojnost za reševanje predmetne denacionalizacijske odločbe, njena izvršitev (vpis v zemljiško knjigo), prešlo na Upravno enoto X (to je tretje toženko). Zato je bila prva toženka glede vpisa odločbe v zemljiško knjigo razbremenjena vsakršne odgovornosti. Tekom postopka je navajala, da za samo odločbo ni vedela do predmetne pravde oziroma ko se je tožnica pred vložitvijo tožbe nanjo obrnila z lastninsko-pravnim zahtevkom. Ob tem, da so se prav v obdobju izdaje denacionalizacijske odločbe vršile reorganizacijske spremembe na državni in lokalni ravni, ni moč sklepati, da je prvo toženka vedela, da je bila takšna odločba dejansko izdana. Dobra vera kolektivnih organov kot tudi pravnih oseb se namreč presoja po dobri veri njenih zakonitih zastopnikov in drugih oseb. Pritožba se sklicuje na 46. člen SPZ, ki naj bi ga sodišče v celoti spregledalo. Sodišče ni navedlo, da bi bil njen takratni zakoniti zastopnik (bivši župan) A. A. nedobroveren niti da bi bila nedobroverna njen takratni direktor B. B. oziroma morebitni vodja oddelka za okolje in prostor. Sodišče dokaznega postopka v smeri dokazovanja nedobrovernosti prvo toženke ni vodilo. Prav tako ni zaslišalo niti zakonitega zastopnika drugo toženke, kar bi ovrglo vsako senco dvoma v dobrovernost prvo in drugo tožene stranke. Zgolj zaslišanje C. C. pa grajanega manjka ne more nadomestiti. Podana naj bi bila kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pritožba poudarja, da se dobra vera domneva (sklicuje se na 9. člen SPZ), kar pomeni, da bi tožnica morala dokazati nedobrovernost toženk. Sodišče naj bi tudi v tem oziru preseglo tožbeno podlago in se ni izreklo o zatrjevani nedobrovernosti prvo toženke na podlagi kršitev določil 14. člena ZSKZG. Prav tako je preseglo tožbeni zahtevek tudi v zvezi z zatrjevano podlago o ničnosti. Pritožba se sklicuje na 52. člen oziroma 103. člen ZOR in poudarja, da nobena od predpisanih predpostavk za ničnost s strani tožnice ni izkazana. Slednja tega tudi ni navedla. Sodišče pa je v nasprotju s trditveno podlago v tožbi odločilo, da je pogodba nična zaradi nemoralnosti prvo toženke. Tožnica je namreč ves čas trdila, da je pogodba sklenjena v nasprotju z določili ZSPDPO, a je sodišče takšno stališče zavrnilo. Prav tako je v celoti prezrlo odgovornost tretje toženke, ki je bila v tem, da denacionalizacijsko odločbo vpiše v zemljiško knjigo, pa tega vse od leta 1995 do danes ni storila. Poleg tega sta upravna enota in DURS podala soglasje k sporni menjalni pogodbi.

6. Drugo toženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek (s stroškovno posledico) zavrne, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje o njeni slabovernosti, ker naj bi bila lastnica več nepremičnin (in ostale okoliščine, na katere se v zvezi s tem sodišče sklicuje). Res je drugo toženka gospodarska pravna oseba, ki se ukvarja s kmetovanjem. To pa pomeni, da je njena dejavnost kmetovanje in ne opravljanje pravnih poslov v zvezi s prometom nepremičnin. Ti posli so povsem nekaj drugega. Njeno gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči pomeni gospodarjenje v dejanskem smislu (ne pa na trgu nepremičnin). Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala na področju sklepanja menjalne pogodbe ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, glede bistvenih okoliščin sam s seboj v nasprotju. Nejasna oziroma neobrazložena je zahteva, da naj bi bilo očitno, da ima neka tretja oseba določene pravice na tem zemljišču. Pritožba se sklicuje na negativno publiciteto načela oziroma drugi odstavek 6. člena ZZK-1. V skladu z njim gre v njeno korist sklepati, da za pravico, ki jo zatrjuje tožnica, ni vedela. Tudi morebitna obligacijska pravna razmerja pri zakupu nepremičnine niso mogla preseči stvarnih razmerij, kot so bila razvidna iz zemljiške knjige. Po načelu zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ oziroma 8. člena ZZK-1) sama zato, ker je zaupala v podatke zemljiške knjige, škodljivih posledic ne sme trpeti. Sodišče prve stopnje je nanjo neutemeljeno prevalilo dokazno breme oziroma domnevo dobrovernosti. Prav tako je spregledalo določbo drugega odstavka 8. člena ZZK-1. Kljub temu da zato ni bilo nobenih ovir, tožnica svoje zatrjevane lastninske pravice v zemljiško knjigo ni predlagala skoraj 20 let. Zato mora nositi tudi škodljive posledice takšne opustitve. Pritožba opozarja na arbitrarne zaključke sodišča. Ti naj bi bili podani brez trditvene podlage tožnice, in sicer da naj bi bilo ravnanje prvo in drugo toženke nemoralno, ker naj bi bili obe pogodbeni stranki slaboverni, posledično pa predmetna menjalna pogodba nična. Sodišče ni upoštevalo določb 2. oz. 7. člena ZPP in je tožničino trditveno podlago preseglo. Prav tako jima neutemeljeno očita, da sta za obstoj določenih pravic tretjih oseb na predmetni nepremičnini vedeli in da sta jih enostavno prezrli. Na katere dokaze oziroma katere argumente sodišče opira take trditve, iz izpodbijane sodbe ni razvidno.

7. Tožnica je v odgovoru na pritožbi prvo in druge tožene stranke predlagala njuno zavrnitev.

8. Pritožbe niso utemeljene.

V zvezi s prvo toženkino pritožbo:

9. Kot v 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, že samo dejstvo, da je prvo toženka izdala (denacionalizacijsko) odločbo z dne 6.4.1993, s katero je bila predmetna nepremičnina vrnjena v last tožnici, ne pušča nobenega dvoma glede njenega zavedanja (in posledične slabovernosti) v času sklepanja predmetne menjalne pogodbe z drugo toženko (to je dne 2.11.2009), da ni lastnica parcele št. 1 k. o. X. Ker so v razmerju do te (edino pomembne) okoliščine vprašanja, kdo je bil kasneje (po 1.1.1995) zadolžen za vpis(1) takšne odločbe v zemljiško knjigo in kakšna je odgovornost tretje toženke, da do vpisa ni prišlo, nerelevantna, je takšno tudi pritožbeno pojasnjevanje, kako naj bi v tem oziru (kasneje) prišlo do spremembe pristojnosti. Povsem enako velja za pritožbeno razlago (ob sklicevanju na 46. člen SPZ(2)), kako se presoja dobra vera presoja dobra vera kolektivnih organov (pravnih oseb) in slabovernost katerih fizičnih oseb (predstavnikov) bi moralo sodišče prve stopnje v tem oziru ugotavljati (ter v zvezi s tem izvajati dokaze/zaslišanja). To navajanje (in z njim povezani očitki) je v prvi vrsti tudi sicer neupoštevno, saj predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP(3)). Prvo toženka namreč ustreznih (to je pravočasnih in konkretnih) trditev in dokazov (ki jih omenja sedaj v pritožbi) v postopku na prvi stopnji ni podala (predlagala).(4)

10. Pritožnica pravilno ugotavlja, da se dobra vera domneva (9. člen SPZ). Ne upošteva pa vsebine 9. in 10 točke obrazložitve izpodbijane sodbe, v okviru katere je sodišče prve stopnje podalo prepričljive razloge, zakaj je bila dobra vera (tudi) glede nje izpodbita.(5) Navajanje, da naj bi sodišče prve stopnje, ker se ni izreklo o njeni zatrjevani nedobrovernosti na podlagi kršitev določil 14. člena ZSKZ,(6) „tudi“ v tem oziru preseglo tožbeno podlago, je ne le nekonkretizirano (nejasno), ampak v vsakem primeru neutemeljeno. Ali je razen tistega, ki ga je (upoštevaje tožničine trditve) ugotovilo sodišče prve stopnje, obstajal še kakšen drug razlog za obstoj prvo toženkine slabovernosti (pa se do njega morebiti ni opredelilo), ni pomembno. Prav tako ne drži, da je glede razloga za ničnost tožničine trditve preseglo. Slabovernost prvo in drugo toženke ob sklepanju menjalne pogodbe (kot je bila v postopku izkazana/ugotovljena(7) in ki utemeljuje pravni zaključek o nasprotovanju pogodbe moralnim načelom v smislu 86. člena OZ(8) in posledični ničnosti(9)) je tožnica jasno (konkretno) zatrjevala že v tožbi.(10) V zvezi z drugo toženkino pritožbo:

11. Poleg tega, da je drugo toženkino pritožbeno pojasnjevanje, češ da se ukvarja zgolj z „dejanskim“ gospodarjenjem s kmetijskimi zemljišči (in da v zvezi z njimi pravnih poslov ne opravlja), samo po sebi neprepričljivo, je bolj pomembna okoliščina, da je za oceno skrbnosti njenega ravnanja(11) ob sklepanju predmetne menjalne pogodbe povsem nepomembno, ali se jo presoja po kriteriju, ki velja za „dobrega gospodarstvenika“(12) ali zgolj „navadnega“(13) udeleženca v pravno-poslovnih razmerjih. Njeno ravnanje (oziroma pravilno opustitev), kot to v okviru 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe opisuje sodišče prve stopnje, očitno odstopa (tudi) od tiste skrbnosti, ki se pričakuje od navadnega (to je neprofesionalnega) udeleženca obligacijskih razmerij. V zvezi s tem velja (zgolj) pripomniti, da je za presojo (ne)dobrovernosti osebe, ki se (kot to v konkretnem primeru počne drugo toženka) sklicuje na stanje v zemljiški knjigi, nebistveno, ali je vedela, da to ne ustreza resničnemu stanju, ali pa je bila v tem oziru „zgolj“ v neopravičljivi zmoti.(14) Nobena od obeh situacij namreč njenega morebitnega sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo oziroma publicitetno načelo ne dopušča.(15)

12. Sodišče prve stopnje je v okviru 10. točke (v nasprotju s tem, kar očita pritožba) jasno/konkretno in prepričljivo izpostavilo tiste dejanske okoliščine, zaradi katerih obstoj pravic tretjih na predmetni nepremičnini drugo toženki (enostavno) ni mogel ostati neznan (in ki hkrati utemeljujejo zaključek o obstoju (tudi) njene slabe vere(16)). Pri tem pravice iz zakupnega razmerja, ki naj bi jih imela zakupnica Č.Č. (same za sebe) niso bile bistvene. Pomembno je le, da je njihov obstoj (pravilno obstoj obligacijskega razmerja) nakazoval na obstoj stvarno (lastninsko) pravnih upravičenj tretjega,(17) to je zakupodajalca (v konkretnem primeru tožnice(18)). Zakaj je neutemeljen tudi očitek o prekoračitvi tožničine trditvene podlage v zvezi zaključkom o nemoralnosti(19) ravnanja prvo in drugo toženke, pa je bilo pojasnjeno že v 10. točki obrazložitve predmetne sodbe.

V zvezi s tožničino pritožbo:

13. Če gre za eventualno sosporništvo (192. člen ZPP), se sodišče glede na okoliščine konkretnega primera (samo) odloči,(20) ali bo skupaj z ostalimi obravnavalo tudi zoper eventualnega toženca postavljen zahtevek(21) ali pa bo njihovo obravnavanje „zaporedno.“ V konkretnem primeru se je odločilo, da bo zahtevke obravnavalo skupaj (torej tudi zahtevek zoper tretje toženko, kateri je tožbo vročilo v odgovor(22)), pri čemer pa ni razvidno (niti tega ne zatrjuje v pritožbi), da bi tožnica takšni odločitvi v postopku na prvi stopnji (iz kateregakoli razloga) nasprotovala.(23) V primerih skupnega obravnavanja pa ima eventualno toženi, kljub temu, da je tožnik z zahtevkom zoper predhodno toženega uspel, od njega pravico zahtevati povrnitev nastalih pravdnih stroškov.(24) Ti stroški, ki so bili potrebni, so tudi tretje toženki nastali primarno zaradi dejstva, ker je tožnica s tožbo (pa čeprav subsidiarno/eventualno) zajela tudi njo.(25)

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče vse pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbami pritožnice same trpijo svoje z njihovo vložitvijo nastale stroške. Tožnica pa sama krije tudi svoje stroške nastale z vložitvijo obeh odgovorov na pritožbi prvo in drugo toženke, saj v njima podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o teh pritožbah (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Ki ima, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, tudi sicer zgolj deklaratorno naravo.

Op. št. (2): Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami Op. št. (3): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (4): Brez takšnih potrebnih dejanskih trditev (ugovorov) in v zvezi z njimi podanih dokaznih predlogov pa ni bilo dolžno sodišče prve stopnje v smislu 46. člena SPZ česarkoli presojati.

Op. št. (5): Tožnici je namreč (v nasprotju s pritožničinim zmotnim prepričanjem) to uspelo storiti.

Op. št. (6): Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 10/1993, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (7): Za vprašanje obstoja njune slabovernosti ob sklepanju menjalne pogodbe (kot za odločitev ključne okoliščine) je okoliščina, da naj bi k njej podala soglasje upravna enota in DURS, nepomembna.

Op. št. (8): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (9): Na ugotovitev katere je bil postavljen tožbeni zahtevek.

Op. št.(10): In ne le, da je pogodba v nasprotju z določbami ZSPDPO (Uradni list RS, št. 14/2007).

Op. št. (11): Kot ga opisuje in prepričljivo opredeljuje sodišče prve stopnje.

Op. št. (12): Kakor ga (v smislu drugega odstavka 6. člena OZ) razlaga pritožba.

Op. št. (13): To je nepoklicnega (neprofesionalnega).

Op. št. (14): Kar pomeni, da sicer ni vedela, a bi ob skrbnosti, ki jo je bila dolžna izkazati, to morala vedeti.

Op. št. (15): Glej 6. in 8. člen ZZK-1 (Uradni list RS, št. 58/2003, s kasnejšimi spremembami) oziroma 10. člen SPZ. Tako določba (drugega odstavka) 6. člena ZZK-1 vzpostavlja zgolj domnevo dobrovernosti, ki pa je bila v konkretnem primeru (tudi glede drugo toženke) izpodbita. Navedeno v celoti velja tudi za vsebino drugega odstavka 8. člena ZZK-1, katerega zaradi tožničinega nevpisa v zemljiško knjigo omenja pritožnica. Na ta vidik načela zaupanja v zemljiško knjigo se namreč prav tako lahko sklicuje le dobroverni pridobitelj, kar pa (kot je bilo ugotovljeno) drugo toženka ni bila.

Op. št. (16): Zato njeni očitki, da sodišče prve stopnje v tem oziru ni navedlo razlogov (dokazov), na katere opira svoje zaključke, oziroma da je dokazno breme/domnevo dobrovernosti (neutemeljeno) prevalilo nanjo, nikakor ne držijo.

Op. št. (17): In s tem na drugačno lastninsko-pravno situacijo, kot jo je izkazovala zemljiška knjiga.

Op. št. Oziroma kot je to v okviru prvega odstavka na 8. strani izpodbijane sodbe (10. točka obrazložitve) ponazorilo sodišče prve stopnje „... bi se postavilo nadaljnje vprašanje, zakaj ima ta oseba sklenjen dogovor z župnijo in kakšne pravice ima župnija na predmetni nepremičnini ...“. Očitek o zamenjavi pojmov posesti in pravice ne drži. Op. št. (19): Zaključek o „nemoralnosti“ ravnanja oziroma nasprotovanju pogodbe moralnim načelom je zgolj iz slabovernosti pogodbenih strank izhajajoča pravna posledica.

Op. št. (20): Pavšalnemu pritožbenemu očitku, da je, ko je tožbo istočasno vročilo vsem trem toženkam, sodišče prve stopnje v predmetni zadevi zagrešilo procesno napako, tako ni moč slediti.

Op. št. (21): Glej tudi Nina Betetto, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 2. knjiga (GV Založba in Uradni list RS, 2010), str. 246 – 247. Op. št. (22): Navedba sodišča prve stopnje podana v 17. točki obrazložitve, da zahtevka postavljenega zoper tretje toženko ni obravnavalo (kot to izpostavlja pritožba), zato ni točna. O njem le odločalo ni.

Op. št. (23): To je storila šele sedaj v pritožbi.

Op. št. (24): Gre za stališče zavzeto že v sklepu Vrhovnega sodišča SR Slovenije Sl 568/77 z dne 28.8.1978, Zbirka sodnih odločb, tretja knjiga, Beograd 1978, str. 287 - 288 Op. št. (25): Razlogi za njihov nastanek so torej na tožničini strani (zaradi česar pride v poštev smiselna uporaba 156. člena ZPP).

65.