Jedro

Ob pravilni presoji dalj časa trajajočih konfliktov med obdolžencem in zasebno tožilko, česar zagovornik niti ne izpodbija, je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vsebina izjav takšna, da ne dopušča nobenega dvoma, da je izjave napisal obdolženec.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 39732/2019 z dne 13. 9. 2021 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, odločilo pa je, da je dolžan plačati sodno takso ter stroške pooblaščenca zasebne tožilke.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določbe kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega ostavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navajanji, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, tiste, ki jih ima, pa so nejasni oziroma nepopolni. Po njegovem mnenju sodišče prve stopnje ni navedlo zadostnih razlogov, da je ravno obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, saj niti ni ugotavljalo, na kakšen način se je avtor spornih komentarjev prijavil za komentiranje na spletnih straneh D. in E., prav tako pa zasebna tožilka ni pojasnila, zakaj ni takoj po objavi komentarjev od upraviteljev spletnih strani zahtevala, da ji posredujejo podatke o IP naslovih računalnikov, s katerih so bili posredovani sporni komentarji. Nadalje sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj so bile izjave objektivno žaljive do zasebne tožilke, glede na to, da se nekateri izmed njih ne nanašajo neposredno na zasebno tožilko. Takšnim pritožbenim trditvam ni mogoče pritrditi. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju ali v nasprotju z izrekom. Odločilna dejstva so tista dejstva, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja in na katerih temelji obdolženčeva kazenska odgovornost ter predstavljajo dejanski temelj sodbe. Glede teh pa ima izpodbijana sodba ustrezne razloge. Sodišče prve stopnje je namreč jasno, določno in tehtno obrazložilo svoje zaključke, da je obdolženec izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 in da je pri tem ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. V točki 3 obrazložitve je prepričljivo pojasnilo, zakaj ocenjuje, da je sporne komentarje napisal obdolženec, v točki 4 pa, zakaj pomenijo sporne izjave negativno vrednostno sodbo splošnega značaja, naperjene zoper čast in dobro ime zasebne tožilke. Prav tako je skrbno pretehtalo utemeljenost omejitve obdolženčeve pravice do svobode izražanja zaradi spoštovanja pravice do časti in dobrega imena zasebne tožilke. Iz vsebine nadaljnjih pritožbenih navedb v tej smeri pa je ugotoviti, da zagovornik izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, s tem pa ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pač pa pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 373. člena ZKP, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 17. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da je sodišče prve stopnje v škodo obdolženca izpostavilo okoliščino, da obdolženec ni prijavil, da je nekdo zlorabil njegov facebook profil ali ime, medtem ko se do ravnanja zasebne tožilke, ki takoj po objavi spornih komentarjev pri upraviteljih spletnih straneh ni zahtevala podatkov o IP naslovih računalnikov, s katerih so bili posredovani obravnavani komentarji, ni opredelilo, zaradi česar je ravnalo pristransko, kar je vplivalo na pravilno in zakonito odločitev v obravnavani zadevi. Ni mu mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč po resnici in popolnoma ugotovilo pravno pomembna dejstva, torej tista, ki so bistvena za izdajo sodbe. Teh ni preizkušalo in ugotavljalo zgolj enostransko, kot to skuša prikazati pritožnik, pač pa se je opredelilo do vseh, ki so pravno pomembna. Očitana pasivnost zasebne tožilke ni bila predmet postopka, zaradi česar tudi ne more biti podana kršitev drugega odstavka 17. člena ZKP, ki bi naj po zmotnem stališču pritožnika vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč tehtno pojasnilo, na podlagi česa zaključuje, da je obdolženec avtor spornih komentarjev, medtem ko zgolj nerazumna zahteva, da bi naj zasebna tožilka pri upraviteljih spletnih straneh takoj po objavi spornih komentarjev zahtevala podatke o IP naslovih, s katerih so bili posredovani obravnavani komentarji, na vse ugotovljeno ne more vplivati, še zlasti, ker je sodišče prve stopnje avtorstvo izjav z gotovostjo ugotovilo na podlagi drugih dokazov, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. storil v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, pritožbene navedbe zagovornika v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe ne morejo omajati. Z razlogi, ki jih je v sodbi o odločilnih dejstvih navedlo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema.

7. Bistvo pritožbene obrazložitve je v ponavljanju obdolženčevega zagovora, da spornih komentarjev ni napisal obdolženec, ter poudarjanju, da se komentarji nanašajo na zasebno tožilko kot uradno osebo, zaradi česar velja višja toleranca do izjav, prav tako pa izjave niso objektivno žaljive do zasebne tožilke, ker se nekatere izmed njih sploh ne nanašajo neposredno na zasebno tožilko.

8. Navedenim pritožbenim trditvam ni mogoče pritrditi. Za zaključek, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbi zasebne tožilke B. B. ter v listinski dokumentaciji. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj mu ni mogoče pritrditi. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči ter je le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje o kazenski odgovornosti obdolženca.

9. Prepričljivo obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 3 razlogov izpodbijane sodbe, da je avtor žaljivih izjav obdolženec, poskuša pritožnik omajati s ponavljajočimi navedbami v smeri, da je komentarje pod člankoma, objavljenih na spletnih straneh, lahko napisal kdorkoli, ki bi želel škodovati obdolžencu in da prav dejstvo, da so bili komentarji objavljeni z imenom in priimkom ter fotografijo obdolženca, nedvomno kaže na to, da je obdolžencu nekdo želel škodovati. Takšni pomisleki pa pritožbenega sodišča ne prepričajo. Že sodišče prve stopnje je tehtno pojasnilo, zakaj obdolženčevemu zagovoru v tem delu ni mogoče verjeti. Ob pravilni presoji dalj časa trajajočih konfliktov med obdolžencem in zasebno tožilko, česar zagovornik niti ne izpodbija, je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vsebina izjav takšna, da ne dopušča nobenega dvoma, da je izjave napisal obdolženec. Primerjava spornih izjav z izjavami, ki jih je obdolženec v istem časovnem obdobju (4. 5. 2019) objavil na svojem facebook profilu (priloga A2), namreč pokaže, da so po vsebini podobne, saj je obdolženec tudi na svojem (javno dostopnem) facebook profilu komentiral, da je zasebna tožilka namerno „matretirala“ C. C. in da sam vodi silne spore z bivšo policistko ter kdo vse nosi pištolo. Razen tega pa sporne žaljive izjave ter izjave na obdolženčevem facebook profilu vsebujejo enake besede, med drugim tudi besedo „matretirati“, ki je v vseh primerih (tudi v objavi na obdolženčevem facebook profilu) napačno zapisana, saj manjka črka L (pravilno maltretirati). Glede na navedeno sodišče prve stopnje upravičeno ni verjelo zagovoru obdolženca, da ni v njegovi navadi, da bi dajal komentarje na način, kot izhaja iz zasebne tožbe, in da je spore z zasebno tožilko reševal preko uradnih organov, saj pregled javno dostopnega obdolženčevega facebook profila pokaže nasprotno. Sodišče prve stopnje pa je, upoštevaje vse okoliščine, tudi pravilno sklepalo, da bi obdolženec, v kolikor bi kdo s spornimi izjavami zlorabil njegov facebook profil ali ime, reagiral ter dejanje prijavil pristojnim organom, česar pa ni storil, medtem ko njegov zagovor, da je ocenil, da se bo to razčistilo v predmetnem kazenskem postopku, ne vzdrži kritične presoje. Ob takšnih ugotovitvah, ki tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno vodijo do zaključka, da je obdolženec avtor žaljivih izjav, navedenih v izreku izpodbijane sodbe, se kot neutemeljene izkažejo pritožbene trditve, da gre v obravnavani zadevi za obsodbo na podlagi indicev, ki niso dovolj trdni in logično povezani za izdajo obsodilne sodbe. Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno vrednotilo in ocenilo, namreč z gotovostjo vodijo do zaključka, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, medtem ko zgolj dejstvo, da IP naslova računalnika, s katerega so bile napisane sporne izjave, ni bilo mogoče pridobiti, na vse ugotovljeno ne more vplivati. V pritožbi izpostavljena okoliščina, na kakšen način se je avtor spornih komentarjev prijavil za komentiranje, pa ni odločilna in na dokazno oceno sodišča prve stopnje ne vpliva.

10. V nadaljevanju pritožbe zagovornik poskuša prikazati, da sporne izjave niso objektivno žaljive do zasebne tožilke, ker se nekatere izmed njih sploh ne nanašajo na zasebno tožilko, vendar nima prav. Sodišče prve stopnje je vse obdolžencu očitane izjave, ki jih je objavil na spletnih portalih D. in E., pravilno ocenilo ter ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin in konteksta zadeve utemeljeno zaključilo, da jih obdolženec zapisal z namenom ponižanja zasebne tožilke, zaradi česar v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki ureja izključitev protipravnosti v različnih situacijah, v katerih so lahko žaljive izjave upravičene, za kar se z neutemeljenim uveljavljanjem pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona prizadeva zagovornik. Sodišče prve stopnje je več kot upravičeno zaključilo, da je obdolženec z inkriminiranimi besedami prestopil dopustne okvire pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in s tem nedopustno posegel v pravico do časti in dobrega imena zasebne tožilke, torej v eno od osebnostnih pravic, zajamčenih v 35. členu Ustave. Obe navedeni pravici je sodišče prve stopnje napolnilo z ustrezno vsebino, pri čemer je v kombinaciji obdolženčevih izjav (ko je glede zasebne tožilke na v izreku opisan način izjavil, da je psihično motena oseba, da maltretira ljudi, da je njen mož copata, kar vodi v zanemarjenost njegovih otrok, da tako motena oseba ne sme ogrožati druge prebivalce) pravilno prepoznalo izraz podcenjevanja ter izražanje negativne vrednostne sodbe o zasebni tožilki. Obdolženčevo izražanje pa ni bilo usmerjeno v grajo oziroma resno kritiko dela zasebne tožilke v vlogi policistke (_ad rem_), ampak je prešlo na osebno raven in je merilo izključno na njeno osebno žalitev in diskreditacijo (_ad personam_). Takšno izražanje pa ne more uživati neomejenega varstva pravice do svobode izražanja. Za sklep, da so bile izjave podane z namenom zaničevanja, je ključna tudi ugotovitev, da se izjave obdolženca niso nanašale na delo policije na splošno, kot to skuša prikazati pritožnik, pač pa je bila v ospredju žalitev zasebne tožilke, saj je obdolženec v izjavah izpostavil okoliščine iz njenega zasebnega življenja.1 Ozka interpretacija posameznih izjav, kot jo ponudi pritožnik, pa ni na mestu. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj so vse izjave prizadele čast in dobro ime zasebne tožilke. Tudi navedba, da je mož zasebne tožilke copata in da so pastorki zasebne tožilke zanemarjeni, je nedvomno podana z namenom zaničevanja in pomeni negativno sodbo o vrednosti zasebne tožilke. Vse inkriminirane besede predstavljajo negativno sodbo o zasebni tožilki na splošno, kakor tudi o njenih intelektualnih in značajskih lastnostih. Zasebna tožilka je jasno opisala način seznanitve z inkriminiranimi besedami in dovolj določno pojasnila, da se je v posledici besed, ki jih je obdolženec objavil na spletnih portalih, počutila subjektivno razžaljeno, izjave pa so nedvomno tudi takšne, da jih kot žaljive razume povprečni prejemnik sporočila (objektivno žaljive). Neutemeljena so tudi vsa pritožbena prizadevanja, da je obdolženec verjel v resničnost zapisanega, saj (morebitna) resničnost trditev ne izključuje kaznivega dejanja razžalitve.2 Ob obrazloženem in ostalih razlogih sodišča prve stopnje tudi pritožbeno sodišče nedvomno zaključuje, da je obdolženi A. A. z izjavami, objavljenimi na spletnih straneh, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, razžalil zasebno tožilko, pri tem pa je ravnal z direktnim naklepom, zaradi česar ga je sodišče prve stopnje utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. 11. Ker zagovornik tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

12. Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na splošna pravila za odmero kazni je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Pri tem je kot obteževalno okoliščino pravilno upoštevalo obdolženčevo predhodno kaznovanost, medtem ko olajševalnih okoliščin pravilno ni našlo.

13. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa, upoštevaje, da je postopek tekel na zahtevo zasebne tožilke, odmerjena na podlagi tarifne št. 7222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

1 Primerjaj sodbi Ustavnega sodišča RS Up-1019/12-22 z dne 26. 3. 2015 in Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 39962/2011 z dne 4. 4. 2019. 2 Tako Šorli M. in Čeferin R., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta UL, Ljubljana 2019, str. 853.