Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je fakulteta C., kjer je tožnik opravljal delo, kot članica tožene stranke v juniju 2020 spremenila študijski program in ukinila določene predmete, katerih nosilec je bil tožnik, zaradi česar je prenehala potreba po tožnikovem delu po zadnji pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za polni delovni čas. Ugotovilo je, da tožena stranka po spremenjenem študijskem programu glede na tožnikovo habilitacijo ni več mogla zagotoviti dovolj predmetov oziroma ur pedagoške obveznosti za tožnika za polni delovni čas. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da je podan utemeljen poslovni razlog po določbi 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2020; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 1. 2021 in še vedno traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2018 in pripadajočega aneksa z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo z vpisom v matično evidenco pri ZPIZ ter od prenehanja delovnega razmerja do ponovne vrnitve na delo obračunati vsakomesečni znesek bruto plače, ki bi ga prejel, če bi delal, od bruto zneska te plače odvesti davke in prispevke in mu izračunati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila vsa leta tožnikove zaposlitve habilitacija s področja ekonomije ustrezna za predavanje predmetov na področju turizma. Da bi dokazal, da bi lahko še naprej predaval te predmete, je predlagal postavitev izvedenca. V nobenem aktu univerze ni definirano, s kakšno habilitacijo lahko izvajalec izvaja študijske predmete. V odpovedi je navedeno, da je bil oblikovan nov študijski program, kar pa ne drži, saj je prišlo le do prenove študijskih programov. V obrazložitvi odpovedi manjka pojasnilo, ali je tožnika mogoče zaposliti drugje oziroma pod spremenjenimi pogoji. Gre za obveznost, določeno v Kadrovskem priročniku tožene stranke. Prerazporeditev tožnika je bila možna, in sicer na fakulteto A. v B, kjer so predavatelji s svojimi pedagoškimi obveznostmi preobremenjeni, kar dokazuje v pritožbi predložena listina. Sodišče prve stopnje ni zahtevalo dodatnih dokazov in dejanskega stanja v tem delu ni ugotovilo popolno in pravilno, tožena stranka pa ni predložila nobenih dokazov, da je to obveznost izpolnila. Dopisi, da te možnosti ni, brez obrazložitve in navedbe prič, tega še ne dokazujejo. Tožena stranka ni preverila, ali je možno tožnika dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, in tožnika tudi ni obvestila, da je dodatna habilitacija potrebna, kar dokazuje v pritožbi predloženo elektronsko sporočilo. Tožnik je ta postopek naknadno sprožil in v njem pridobil tri pozitivna mnenja, ki jih prilaga k pritožbi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi nima žiga fakultete in univerze ter ni parafirana s strani rektorja, zato se postavlja vprašanje, ali jo je dekan fakultete C. podal kot fizična oseba ali kot pooblaščenec rektorja. Izpostavlja izpoved rektorja, da odpovedi ni videl in pregledal. Navaja, da bi morala biti odpoved podana iz razloga nesposobnosti, ker tožnik nima ustrezne habilitacije, kot je izpovedal tudi rektor tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je mnenja, da je poslovni razlog pravi razlog za odpoved, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi D. D., da je šlo za mobing in za prvi tak primer v 30-letni praksi. Sodišče prve stopnje bi moralo imenovati izvedenca, s katerim bi se ugotavljalo, ali je tožena stranka študijske programe spremenila ali ne. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Navaja, da izvedenec ne bi mogel odgovoriti na vprašanje, kam sodi področje turizma. Odpoved je obrazložena in iz nje izhaja, da je šlo za spremembo študijskih programov. Ker sprememba ni bila navidezna, je podan utemeljen poslovni razlog. Tožnik je bil kot član senata članice in kot pedagog obveščen o prihajajoči spremembi študijskih programov. Obveznost dokvalifikacije tožnika po zakonu ne obstoji več. Rektor tožene stranke je dekanu članice izdal pooblastilo za podajo odpovedi, postopek odpovedi je bil pravilno izpeljan, odpoved tudi nima nobene formalne pomanjkljivosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v omenjeni določbi ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo do vseh pravno pomembnih navedb tožnika, med drugim tudi do ugovora, da tožena stranka tožniku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala iz pravilnega razloga. Obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu in na splošno vsebuje vse razloge o odločnih dejstvih, ki med seboj ali z izrekom sodbe niso v nasprotju. Glede na navedeno ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje angažirati izvedenca za ugotavljanje, ali bi tožnik s habilitacijo s področja ekonomija lahko predeval predmete s področja turizma. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal postavitev izvedenca s področja turistično – ekonomske stroke, in sicer za ugotavljanje primerjave vsebine predmetov, ne pa za ugotavljanje v pritožbi izpostavljenega dejstva. Izvedba navedenega dokaza ni bila potrebna niti za ugotavljanje primerjave vsebine predmetov in s tem za ugotavljanje, ali je tožena stranka v resnici spremenila študijske programe ali pa jih je samo preimenovala. Ker za ugotovitev tega dejstva ni potrebno znanje, s katerim bi razpolagal le predlagani izvedenec, sodišče prve stopnje tega dokaza pravilno ni izvedlo in je (morebitno) spremembo študijskih programov pravilno ugotavljalo z drugimi dokazi: listinami, iz katerih izhaja vsebina študijskih predmetov (B8 – B13), poročilom o izvedbi notranje programske evalvacije (B6) ter pričami E. E., F. F. in G. G., ki so vedeli izpovedati o razlogih, načinu in postopku spremembe študijskih programov. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedim prič, ki so tožniku v škodo, ni pa upoštevalo izpovedi, ki so mu v korist, pri čemer tožnik v pritožbi posebej izpostavlja izpoved priče D. D. Sodišče prve stopnje je v sodbi korektno povzelo bistveno vsebino izpovedi tožnika in prič ter drugih izvedenih dokazov ter se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Izrecno se je opredelilo tudi do dokazne vrednosti izpovedi D. D. in preverljivo pojasnilo, zakaj njegovi izpovedi ni sledilo. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP tako ni podana.

9. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožniku podana in vročena 30. 9. 2020. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 19. 12. 2018 za delovno mesto visokošolski učitelj v nazivu docent na Katedri za gostinstvo, turizem in hotelirstvo s krajem opravljanja dela na sedežu tožene stranke in/oziroma na fakulteti C. v H. in njenih akreditiranih dislociranih enotah. Tožniku je bila hkrati z izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponujena nova pogodba o zaposlitvi za krajši delovni čas v obsegu 18 ur na teden oziroma 45 % polnega delovnega časa. Tožnik novo ponujene pogodbe o zaposlitvi ni sprejel, zato mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je fakulteta C., kjer je tožnik opravljal delo, kot članica tožene stranke v juniju 2020 spremenila študijski program in ukinila določene predmete, katerih nosilec je bil tožnik,1 zaradi česar je prenehala potreba po tožnikovem delu po zadnji pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za polni delovni čas. Ugotovilo je, da tožena stranka po spremenjenem študijskem programu glede na tožnikovo habilitacijo ni več mogla zagotoviti dovolj predmetov oziroma ur pedagoške obveznosti za tožnika za polni delovni čas. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da je podan utemeljen poslovni razlog po določbi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

11. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje in v nadaljevanju presoja za odločitev bistvene pritožbene navedbe. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ker na njej ni žiga tožene stranke. Žig nadomešča označbo firme gospodarske družbe in ni nujna sestavina podpisa zastopnika pravne osebe oziroma od njega pooblaščene osebe.2 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podpisana s strani dekana fakultete C. E. E., ki ga je rektor tožene stranke G. G. pooblastil za izpeljavo postopka in podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je skladno s prvim odstavkom 20. člena ZDR-1. Ker je bila odpoved dana po pooblaščeni osebi, ni bistveno, da rektor tožene stranke kot njen zakoniti zastopnik odpovedi ni videl in je ni pregledal, na kar neutemeljeno opozarja tožnik v pritožbi. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da izpodbijana odpoved iz formalnih razlogov ni nezakonita.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je izpodbijana odpoved premalo obrazložena in da bi morala tožena stranka že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisati, ali je preverila možnost zaposlitve tožnika pri drugih enotah univerze oziroma pod spremenjenimi pogoji. Delodajalec mora v skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved, kar je tožena stranka tudi storila. Drugih obveznosti, kar se tiče same vsebine odpovedi, pa tožena stranka ni imela.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, ker bi tožena stranka kršila obveznosti iz 287. člena Kadrovskega priročnika tožene stranke. Tožena stranka je po pravilni presoji sodišča prve stopnje s predloženim elektronskim sporočilom vsem članicam tožene stranke (B2) in izpovedjo priče E. E. dokazala, da je preverila, ali je tožnika mogoče zaposliti pri drugih članicah tožene stranke. Tožnik v pritožbi meni, da predložene listine ne zadostujejo za dokaz navedenega dejstva, kar ne drži, poleg tega je tožena stranka to dejstvo dokazala tudi z izpovedjo priče, glede katere tožnik v pritožbi ne izpostavlja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na njeno neverodostojnost. Pritožbi tožnik prilaga nov dokaz, in sicer osnutek Načrta izvedbe pedagoškega dela v študijskem letu 2021/2022 na fakulteti A. z dne 16. 6. 2021 (A29), s katerim dokazuje, da bi ga tožena stranka lahko razporedila na to fakulteto. Ob tem navaja, da tega dokaza ni mogel predložiti že prej, ker nima dostopa do teh dokumentov, kar pa ni opravičljiv razlog za kasnejšo predložitev dokaza v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP. Tožnik bi lahko že v postopku pred sodiščem prve stopnje sodišču predlagal, naj to listino zahteva od tožene stranke po določbi 227. člena ZPP, vendar tega ni storil. 14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen z načrtovano spremembo študijskih programov, zato bi lahko sprožil postopek pridobivanja dodatne habilitacije, ki bi mu omogočala predavanja po spremenjenem študijskem programu. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi ga morala tožena stranka izrecno obvestiti o načrtovani spremembi študijskih programov, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik obveščen kot član senata članice tožene stranke, prav tako so bili pri fakulteti organizirane delavnice in posvetovanja v zvezi s tem. Tožnik v pritožbi prilaga nov dokaz - elektronska sporočila z dne 18. 11. 2019 in z dne 21. 6. 2019 (oboje pod A31), glede katerih pa ne pove, zakaj ju ni mogel predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato ju ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prav tako ni mogoče upoštevati novega dokaza - dopisa z dne 12. 1. 2022 (A30) - saj je nastal po izdaji prvostopenjske sodbe.

15. Tožnik neutemeljeno vztraja na stališču, da mu tožena stranka odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala iz pravega razloga. Ker je bil razlog za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi v prenehanju potreb po opravljanju tožnikovega dela za polni delovni čas zaradi spremembe študijskih programov, to predstavlja razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delodajalca, torej poslovni razlog in ne razlog nesposobnosti. Drugačno mnenje priče F. F., na katero opozarja tožnik v pritožbi, na pravilnost te pravne presoje sodišča prve stopnje ne vpliva.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni šlo za popolno ukinitev prejšnjega študijskega programa in vzpostavitev novega študijskega programa, ki bi potreboval akreditacijo pri Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS), temveč za primer spremembe študijskih programov, ki ga je tožena stranka izpeljala v skladu z določbami 32. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl.). Zato sodišče prve stopnje pravilno ni pozivalo tožene stranke, naj predloži vlogo za akreditacijo novega študijskega programa pri agenciji. Dejstvo, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi na enem mestu (pomotoma) zapisala, da gre za nov študijski program, ne vpliva na njeno veljavnost in utemeljenost. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se nekateri študijski predmeti niso ukinili, ampak so se le preimenovali, saj iz dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja nasprotno, tožnik pa v pritožbi ne navede konkretnih razlogov za utemeljitev te pritožbene navedbe. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v pravilnost v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja.

17. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je bila vsa leta zaposlitve tožnika njegova habilitacija s področja ekonomije ustrezna tudi za predavanje predmetov s področja turizma. Iz dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik habilitacijo s področja mednarodne ekonomije in poslovanja in da ta habilitacija pa ni omogočala, da bi tožnik predaval nekatere predmete po spremenjenem študijskem programu. Čeprav je bilo tako v preteklosti, kot zatrjuje v pritožbi, to še ne pomeni, da mu je bila tožena stranka dolžna to tudi vnaprej zagotavljati. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da ustrezna habilitacija ni pogoj za izvajanje študijskih predmetov, saj to izrecno izhaja iz prvega odstavka 181. člena Statuta tožene stranke (Ur. l. RS, št. 29/2017 in nasl.) ter iz izpovedi prič E. E. in G. G. 18. Sodišče prve stopnje se pri presoji zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno ni oprlo na izpoved D. D., da gre za mobing in za prvi tak primer v njegovi 30-letni praksi. Takšna subjektivna izpoved priče ne more vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

19. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Predmeti I., J. in K. 2 Prim. Pdp 693/2021.