Jedro

Sodišče upošteva tudi načelo avtonomnosti toženke, zlasti ker gre pri obravnavanem razlogu za dodelitev zaprošenega statusa za izjemni razlog, določen s Poslovnikom komisije toženke. Ta ima tako pri presoji, ali je podan razlog izjemno težkih življenjskih ali socialnih razmer, tudi po mnenju sodišča določeno polje proste presoje glede na primerljive primere odločanja v praksi in bi lahko utemeljila tudi zavrnitev tožničine prošnje, če bi obrazložila razloge, zaradi katerih konkretnih okoliščin, ki jih je uveljavljala tožnica, ne šteje za izjemne življenjske ali socialne razmere, ter pri tem dovolj konkretizirano pojasnila tudi svojo prakso pri odločanju na podlagi tega kriterija, s čimer bi utemeljila, da sprejeta odločitev ni arbitrarna. Ker pa takšne obrazložitve toženka ni podala, njene odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je odločba Komisije za prošnje in pritožbe v prijavnem postopku Univerze v Mariboru št. 443-MK/62624-1-2059 z dne 26. 6. 2013, v zvezi z odločbo Komisije za pritožbe študentov Univerze v Mariboru št. O 140/2013-526 NP z dne 20. 8. 2013, nezakonita.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo z dne 26. 6. 2013 je Komisija za prošnje in pritožbe v prijavnem postopku Univerze v Mariboru (v nadaljevanju UM), v skladu s svojim dne 12. 6. 2013 sprejetim sklepom, odločila, da se prošnji tožnice za dodelitev statusa kandidata s posebnimi potrebami v prijavno-sprejemnem postopku za vpis v prvi letnik dodiplomskega študija v študijskem letu 2013/2014 ne ugodi. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica zaprosila za dodelitev navedenega statusa na osnovi težkih življenjskih razmer, in sicer se je v prošnji sklicevala na zdravstveno stanje svojega očeta v času, ko je obiskovala 4. letnik srednje šole oziroma opravljala maturo, kar je razvidno iz prošnji priloženega zdravniškega specialističnega potrdila Nevrološke klinike UKC Ljubljana z dne 4. 6. 2012 in zdravniškega potrdila Zdravstvenega doma Kočevje z dne 3. 6. 2012. V skladu z 31. členom Pravilnika o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v visokem šolstvu (v nadaljevanju Pravilnik) se status kandidata s posebnimi potrebami dodeli kandidatom, ki prošnji priložijo listine, ki dokazujejo motnje v telesnem in duševnem razvoju, invalidnost ali kronično bolezen ali posledice akutne bolezni, ki med prijavno-sprejemnim postopkom še trajajo in so imele vpliv na uspeh v obdobju, ki se upošteva za sprejem (3. ali 4. letnik srednje šole ali zaključek srednje šole). Ta status se lahko dodeli tudi kandidatom, ki z listinami dokazujejo status vrhunskega športnika, ki se upošteva za sprejem. Komisija za prošnje in pritožbe v prijavnem postopku na UM pa lahko v skladu s svojim Poslovnikom izjemoma odobri zadevni status tudi na osnovi težkih življenjskih razmer, vendar je v konkretnem primeru po pregledu celotne dokumentacije presodila, da prošnja kandidatke in dokazila niso ustrezna, saj zdravniško specialistično potrdilo navaja, da je dogodek verjetno vplival na opravljanje mature, zato prošnji ni ugodila.

2. Komisija za pritožbe študentov UM je z odločbo z dne 20. 8. 2013 zavrnila tožničino pritožbo zoper odločitev prvostopenjske komisije z dne 12. 6. 2013 in potrdila njeno odločbo z dne 26. 6. 2013. V obrazložitvi odločitve je povzela pritožbene navedbe ter sledila odločitvi in razlogom prvostopenjske komisije, pri čemer se je sklicevala še na določila VIII. točke Razpisa za vpis na dodiplomske študijske programe v študijskem letu 2013/2014 (v nadaljevanju Razpis). Po pregledu celotne dokumentacije je tudi drugostopenjska komisija zaključila, da iz zdravniškega specialističnega potrdila, ki ga je predložila tožnica, izhaja, da je nenaden dogodek verjetno vplival na opravljanje mature, zato prošnji priložena dokazila niso ustrezna.

3. Tožnica je po prejemu odločbe z dne 20. 8. 2013, sledeč tam danemu pravnemu pouku, vložila tožbo v upravnem sporu. Navedla je, da je bila vsa leta v osnovni šoli in gimnaziji zelo dobra učenka, tudi zadnji letnik gimnazije je opravila z odličnim uspehom, na maturi pa ji ni šlo najbolje, saj je prav v tem času nenadoma hudo zbolel njen oče, ki je utrpel hudo obliko možganske kapi. Zavrnitev njene prošnje je neutemeljena, saj se komisiji toženke sklicujeta le na v zdravniškem potrdilu zapisano besedo „verjetno“, ne pa na okoliščine, v katerih se je tožnica znašla v času mature. Očetova nenadna možganska kap je bila zanjo huda življenjska prelomnica. Ker je v tem času skrbela še za mladoletnega brata, saj je mama obiskovala očeta, katerega življenje je viselo na nitki, tožnica pa se je učila in pisala maturo, takrat ni imela časa, da bi iskala strokovno pomoč pri psihiatru, ki bi podal mnenje o njenem zdravstvenem stanju. Tožbi je priložila dodatno zdravniško potrdilo z dne 20. 9. 2013 specialistke družinske medicine A.A., ki je zdravnica celotne družine in je seznanjena s celotnim stanjem bolezni in okoliščin, pred časom bolezni, med njo in po njej. Po pozivu sodišča, naj tožbo dopolni z izpodbijanim upravnim aktom, je tožnica poleg odločbe o pritožbi z dne 20. 8. 2013 predložila tudi odločbo o zavrnitvi njene prošnje z dne 26. 6. 2013. 4. Toženka je sodišču predložila spise zadeve in podala odgovor na tožbo. Opozarja, da tožnica v tožbi ni navedla razlogov, iz katerih toži, in ne predlagala, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost, zato bi moralo sodišče v skladu s prvim odstavkom 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) od nje najprej zahtevati popravo tožbe. Glede na tožbene navedbe pa smiselno izpodbija upravni akt iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava oziroma nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnica kriterijev za dodelitev statusa kandidata s posebnimi potrebami, določenih v Razpisu v skladu s Pravilnikom, ni izpolnjevala. V skladu s 5. alinejo poglavja 2.1.2. Poslovnika pa lahko komisija odobri status kandidata s posebnimi potrebami tudi na osnovi izjemno težkih življenjskih ali socialnih razmer. Kot ustrezna listina, ki dokazuje utemeljeno stanje, se na podlagi poglavja 2.1.3. Poslovnika med drugim šteje zdravniško potrdilo zdravnika specialista; o ustreznosti listin, ki dokazujejo težke življenjske in socialne razmere, pa odloči komisija na osnovi vsebine prošnje kandidata. Težke življenjske razmere morajo biti vsekakor dokazane s stopnjo gotovosti in ne samo verjetnosti. Iz prošnji priloženega zdravniškega potrdila specialista nevrologije pa izhaja, da je bil dogodek (bolezen tožničinega očeta) nenaden, kar je verjetno vplivalo na njeno opravljanje mature. Tožnica ni predložila ustrezne listine ustreznega specialista, prav tako ni dokazala težkih življenjskih razmer. Po mnenju toženke bi bila ustrezna listina za težke življenjske razmere v konkretnem primeru zdravniško potrdilo specialista psihologa ali psihiatra, iz katerega bi moralo nedvomno izhajati, da je bilo zaradi očetove bolezni tožničino duševno stanje tako spremenjeno, da je imelo vpliv na njen maturitetni uspeh. Tožbi priloženo zdravniško potrdilo pa v skladu s tretjim odstavkom 20. člena in 52. členom ZUS-1 ni upoštevno, tudi sicer pa iz tega potrdila ne izhajajo dejstva, ki bi lahko spremenila odločitev. Po navedenem toženka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja predlaganih dokazov na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 6. Tožba je utemeljena.

7. Glede na navedbe toženke o nepopolnosti tožbe sodišče uvodoma pojasnjuje, da je od tožnice zahtevalo odpravo tistih pomanjkljivosti laično vložene tožbe, ki so bile takšne narave, da zaradi njih zadeve sicer ne bi bilo mogoče obravnavati (drugi odstavek 31. člena ZUS-1), to je predložitev izpodbijanega upravnega akta. Ko je tožnica tej zahtevi zadostila, pa ni dvoma, da je predmet izpodbijanja in s tem presoje v tem upravnem sporu odločitev toženke o zavrnitvi tožničine prošnje za dodelitev statusa kandidatke s posebnimi potrebami v prijavno-sprejemnem postopku za vpis v prvi letnik dodiplomskega študija v študijskem letu 2013/2014, ki je obrazložena v odločbi z dne 26. 6. 2013 in nato ob odločanju o pritožbi še v odločbi z dne 20. 8. 2013. 8. Kot je razvidno iz predloženih spisov zadeve, je tožnica v svoji prošnji navedla, da je v letu 2010 zbolel njen oče, ki je 22. 4. 2010 doživel hudo možgansko kap. Po operaciji je bil več kot mesec dni v komi in prav v tem času je tožnica opravljala maturo, na kateri je bila sicer uspešna, za vpis na študij medicine pa ji je zmanjkala ena točka. Oče je bil v bolnišnici, na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana vse do začetka septembra, ko je odšel na URI SOČA, od novembra 2010 pa je bil v domači negi. Bil je nepokreten in je potreboval 24-urno nego, vendar so se kasneje prilagodili in zato tožnica meni, da bi lahko uresničila prvotno željo po študiju medicine. Prošnji je priložila zdravniško specialistično potrdilo Nevrološke klinike UKC Ljubljana z dne 4. 6. 2012, ki ga je podpisal specialist nevrologije dr. B.B., in zdravniško potrdilo Zdravstvenega doma Kočevje, konkretno specialistke družinske medicine A.A. z dne 3. 6. 2012. 9. Neposredno pravno podlago za odločitev o navedeni prošnji, kar med strankama ni sporno, pomeni določba Poslovnika Komisije za prošnje in pritožbe v prijavnem postopku UM, po katerih se status kandidata s posebnimi potrebami dodeli tudi kandidatom, ki s pisnimi dokumenti izkazujejo izjemno težke življenjske ali socialne razmere (5. alineja člena 2.1.2. z naslovom „Dodelitev statusa kandidata s posebnimi potrebami“). Da ostalih pogojev za dodelitev tega statusa glede na ostale določbe navedenega člena Poslovnika ter določbe Razpisa in Pravilnika, kot so motnje v telesnem in duševnem razvoju, invalidnost, kronična bolezen ali posledice akutne bolezni, ki v času prijavno-sprejemnega postopka še trajajo in so imele vpliv na uspeh v obdobju, ki se upošteva za sprejem, rojstvo otroka v navedenem obdobju ali status dijaka, ki se vzporedno izobražuje, tožnica ne izpolnjuje, med strankama ni sporno. Kot sledi iz člena 2.1.1. Poslovnika, komisija o dodelitvi statusa odloča na osnovi individualne prošnje in ustreznih dokazil. Ustrezne listine, ki dokazujejo stanja iz člena 2.1.2. Poslovnika, so naštete v naslednjem členu (2.1.3.) Poslovnika. Pri tem je v zvezi z razlogom izjemno težkih življenjskih ali socialnih razmer določeno, da o ustreznosti listin, ki dokazujejo takšne razmere, odloči komisija na osnovi vsebine prošnje kandidata. Takšna določba je logična glede na širok spekter možnih situacij, ki so lahko zajete s tem razlogom. Ne pomeni pa ta določba, da je toženka pri svojem odločanju pravno nevezana. Čeprav ima določeno polje proste presoje pri odločanju, mora argumentirano utemeljiti, ali so pri kandidatu podane izjemno težke življenjske oziroma socialne razmere ali ne in v tej zvezi predložene listine pri tem celostno presoditi.

10. Tudi pri odločanju o prošnji, kot je bila podana v obravnavanem primeru, je namreč treba slediti temeljnim postopkovnim zahtevam, ki izhajajo iz določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), med katerimi je tudi zahteva po ustrezni obrazložitvi odločbe. Ta mora vsebovati vse bistvene elemente, določene v prvem odstavku 214. člena ZUP. To pomeni, da mora obsegati razložitev zahtevka stranke in njene navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in konkretno navedene dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za celostno presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku stranke. Z odgovorom na tožbo obrazložitve odločbe ni mogoče dopolnjevati oziroma nadomestiti. Če namreč že obrazložitev odločbe nima ustrezne vsebine, stranka nima možnosti, da bi v sodnem postopku učinkovito izpodbijala sprejeto odločitev in njene razloge, kar pomeni kršitev njene pravice iz 22. člena Ustave RS; pa tudi sodišče v takšnem primeru zakonitosti odločitve ne more preizkusiti.

11. Glede na povedano bi toženka ob odločanju o tožničini prošnji morala presoditi, ali je dejanske okoliščine, ki jih je uveljavljala in s predloženimi dokazili izkazala tožnica, mogoče opredeliti kot izjemno težke življenjske ali socialne razmere ali ne. To presojo bi morala toženka argumentirano obrazložiti in se ob tem izreči glede pomena oziroma vpliva v prošnji navedenih konkretnih okoliščin, pri tem pa tudi celostno presoditi prošnji priložena dokazila. Namesto takšne obrazložitve pa je toženka v izdani odločbi o tožničini prošnji in nato tudi pri dopolnitvi njenih razlogov ob obravnavanju tožničine pritožbe navedla le, da iz zdravniškega potrdila Nevrološke klinike oziroma specialista nevrologa izhaja, da je nenaden dogodek (le) verjetno vplival na tožničino opravljanje mature, in da zato predložena dokazila niso ustrezna. Pri tem je spregledala nadaljnjo navedbo v tem zdravniškem potrdilu, da je bilo zaradi akutno nastale težke bolezni v družini psihološko stanje tožnice začasno spremenjeno, kar je vplivalo na njene psihofizične sposobnosti, in tudi navedbo v zdravniškem potrdilu družinske zdravnice, ki je bilo priloženo že prošnji, da se je tožnica glede na opisane okoliščine težko osredotočila na maturitetni izpit. Po mnenju toženke bi bila ustrezna listina zdravniško potrdilo specialista psihologa ali psihiatra, iz katerega bi brez dvoma izhajalo, da je bilo zaradi očetove bolezni duševno stanje tožnice tako spremenjeno, da je imelo vpliv na njen maturitetni uspeh. Vendar pa to stališče, vsaj glede na predložene spise zadeve, toženka prvič poda šele v odgovoru na tožbo in torej prepozno, da bi s tem lahko sanirala pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane odločitve. Poleg tega je tožnica v tožbi pojasnila, da oziroma zakaj ni tedaj iskala pomoči takšnega specialista, do tega pa se toženka ne izreče. Dokazi, ki jih je v upravnem postopku predložila tožnica, so brez dvoma in očitno zadostni za to, da bi toženka napravila ustrezno dokazno oceno in uporabila določbo iz Poslovnika in ne bi smela od tožnice zahtevati dokaza, ki bi z vso (znanstveno) gotovostjo potrdil vpliv dogodka na tožnico in njene sposobnosti opravljanja mature. Za samo odločitev je namreč bistvena presoja toženke, ali je v prošnji opisano situacijo mogoče opredeliti kot izjemno težke življenjske ali socialne razmere, in to bi morala toženka ob celostni presoji prošnji priloženih dokazil obrazložiti v odločbi.

12. Povedano ne pomeni, da bi toženka prošnji tožnice morala brez nadaljnjega ugoditi. Že po naravi stvari je glede na omejeno število vpisnih mest pravica tožnice do vpisa na želeni študij in s tem njena pravica do izobrazbe in šolanja omejena s pravicami drugih kandidatov (drugi odstavek 57. člena v zvezi z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS). Sodišče v zadevi upošteva tudi načelo avtonomnosti toženke (58. člen Ustave RS), zlasti ker gre pri obravnavanem razlogu za dodelitev zaprošenega statusa za izjemni razlog, določen s Poslovnikom komisije toženke. Ta ima tako pri presoji, ali je podan razlog izjemno težkih življenjskih ali socialnih razmer, tudi po mnenju sodišča določeno polje proste presoje glede na primerljive primere odločanja v praksi in bi lahko utemeljila tudi zavrnitev tožničine prošnje, če bi obrazložila razloge, zaradi katerih konkretnih okoliščin, ki jih je uveljavljala tožnica, ne šteje za izjemne življenjske ali socialne razmere, ter pri tem dovolj konkretizirano pojasnila tudi svojo prakso pri odločanju na podlagi tega kriterija, s čimer bi utemeljila, da sprejeta odločitev ni arbitrarna.

13. Ker pa takšne obrazložitve toženka ni podala, njene odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Izpodbijana odločba je zato nezakonita, kar praviloma terja odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek v smislu določb prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru pa sodišče ni ravnalo tako, ker se izpodbijana odločba nanaša na prijavno-sprejemni postopek za vpis v prvi letnik dodiplomskega študija za konkretno študijsko leto 2013/2014 in jo je zato treba šteti za izvršeno, hkrati pa bi v primeru odprave odločbe in morebitne ugoditve tožničini prošnji v ponovnem postopku lahko bilo poseženo v pridobljene pravice morebitnih drugih kandidatov za isto vpisno mesto. Poleg tega tožnica odprave akta tudi ni zahtevala. Zato je sodišče ob uporabi določb drugega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe, in tožnici na ta način zagotovilo sodno varstvo njenih pravic.