Jedro

Tudi v primeru tožb, vloženih na podlagi 302. člena ZFPPIPP, sta za presojo objektivne identitete tožbenega zahtevka upoštevna tako tožbeni predlog kot dejanska podlaga tožbenega zahtevka. Kadar dva tožbena upravičenca vsak v svoji tožbi iz drugega odstavka 302. člena ZFPPIPP tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke utemeljujeta na različni dejanski in pravni podlagi, ni podana litispendenca med obema tožbama.

Izrek

I.Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje:

-spremeni v I. točki izreka tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka in

-razveljavi v III. točki izreka.

II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Relevantno procesno dejansko stanje

1.V postopku osebnega stečaja nad tožnikom A. A. je tožena stranka kot upnik prijavila zavarovano terjatev v višini 626.362,00 EUR, od tega glavnico v višini 550.000,00 EUR, kapitalizirane obresti v višini 75.567,68 EUR, stroške v višini 964,32 EUR ter ločitveno pravico. Zavarovana terjatev in ločitvene pravice temeljijo na neposredno izvršljivem notarskem zapisu SV 243/16 z dvema dodatkoma. Tožena stranka je v istem stečajnem postopku prijavila tudi navadno terjatev v skupni višini 279.375,61 EUR.

2.Stečajna upraviteljica tožnika je prijavljeno zavarovano terjatev tožene stranke prerekala v višini 105.882,35 EUR.

3.Kot upnica stečajnega dolžnika je celotno prijavljeno terjatev tožene stranke prerekala družba B., d. o. o. - v stečaju (v nadaljevanju tožnica oziroma revidientka).

4.Stečajno sodišče je s sklepom o preizkusu terjatev St 1319/2020 z dne 26. 5. 2022 glede prerekanih terjatev tožene stranke na pravdo napotilo tako tožnika kot revidentko.

5.Tožnik je prek pooblaščene odvetniške družbe 24. 6. 2022 na sodišče prve stopnje vložil tožbo zoper toženo stranko na ugotovitev neobstoja terjatve oziroma ugotovitev pogojne terjatve. Skliceval se je na izjavo stečajne upraviteljice, s katero je prerekala le del terjatve v višini 105.882,35 EUR zaradi pobota z nasprotno terjatvijo iz naslova poroštvenega plačila upniku Banka X. oziroma njenemu nasledniku C. d. o. o.; v preostalem delu je terjatev pogojno priznala. Tožnik je sodišču predlagal, da (1) ugotovi, da terjatev tožene stranke v višini 105.882,35 EUR ne obstaja, (2) ugotovi, da nepogojna terjatev v višini 520.649,65 EUR tožene stranke ne obstaja ter da obstaja terjatev v tej višini kot pogojna terjatev ter se naloži upraviteljici, da to terjatev plača po pravilih o poplačilu navadnih upnikov pod odložnim pogojem, ki se izpolni, če se ugotovi plačilo ali pride do poplačila s strani stečajnega dolžnika upnikoma C. d. o. o. ali Banka Y. d. d. Tožba je bila vpisana pod opravilno številko Pg 184/2022, kasneje vodena pod P 106/2022 oziroma pod Pg 237/2023 (v nadaljevanju prva pravda).

6.Revidentka je pred sodiščem prve stopnje 21. 9. 2022 vložila tožbo zoper toženo stranko zaradi ugotovitve neobstoja prerekane terjatve in ločitvene pravice po 302. in 308. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Tožba je bila vpisana pod opravilno številko Pg 266/2022 (v nadaljevanju druga pravda). S tožbenim zahtevkom je revidentka uveljavljala (1.) ugotovitev neobstoja obeh prijavljenih terjatev tožene stranke, in sicer prijavljene zavarovane terjatve v skupni višini 626.532,00 EUR in prijavljene navadne terjatve v skupni višini 279.375,61 EUR, ter (2.) ugotovitev, da ne obstaja ločitvena pravica tožene stranke na nepremičnini ID znak ... Tožbeni zahtevek je utemeljevala s trditvami, da gre za neobstoječe terjatve in ločitvene pravice, saj uveljavljana terjatev in ločitvena pravica tožene stranke temeljita na fiktivnih zavezah oziroma ničnih pravnih poslih, sklenjenih med subjekti, ki so sorodstveno, lastniško ali kako drugače interesno tesno povezani s stečajnim dolžnikom A. A.

7.V odgovoru na tožbo z dne 25. 11. 2022 v drugi pravdi je tožena stranka uveljavljala ugovor litispendence v povezavi s prvo pravdo.

8.V prvi pravdi je revidentka z vlogo z dne 30. 5. 2023 priglasila stransko intervencijo na strani tožeče stranke.

9.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16. 10. 2023 (I.) zavrnilo ugovor litispendence tožene stranke v zadevi I Pg 266/2022, (II.) združilo obe pravdi v enotno obravnavanje in odločilo, (III.) da se pravda vodi pod opravilno številko I Pg 237/2023.

10.Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 16. 10. 2023 (v delu, ki je predmet revizijskega preizkusa) delno ugodilo pritožbi tožene stranke ter odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da se tožba tožeče stranke B., d. o. o. - v stečaju, ki se je pred združitvijo pravd vodila pod opr. št. Pg 266/2022, v delu, v katerem se nanaša na zahtevek na ugotovitev, da ne obstoji terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika A. A. v višini 105.882,35 EUR, zavrže (I. točka izreka). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sklepa sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

11.Na predlog tožnice je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 19/2024 z dne 16.7. 2024 dopustilo revizijo glede naslednjih dveh vprašanj:

(1)Ali je v primeru tožb, vloženih na podlagi določbe 302. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ugovor litispendence lahko utemeljen, čeprav ni podana istovetnost strank oziroma subjektivna identiteta med tožbenimi zahtevki?

(2)Ali je v primeru tožb vloženih na podlagi določbe 302. člen ZFPPIPP ugovor litispendence lahko utemeljen, čeprav se terjatev prereka na različnih pravnih podlagah?

Nosilni razlogi sodišča prve stopnje

12.Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na stališča pravne teorije, da je treba identiteto tožbenih zahtevkov presojati v povezavi s temeljem tožbenega zahtevka. Zato je zahtevek na ugotovitev obstoja oziroma neobstoja terjatve in ločitvene pravice mogoče definirati šele ob presoji trditvene podlage v tožbi. Pri tem se je sklicevalo tudi na drugi odstavek 67. člena ZFPPIPP, po katerem za priznano velja tudi terjatev, ko postane pravnomočna odločitev sodišča o zavrženju tožbe iz drugega odstavka 302. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je poudarilo različno tožbeno podlago obeh tožnikov. Tako si tožnica (revidentka) prizadeva doseči ugotovitev neobstoja terjatve toženke in ločitvene pravice zaradi ničnosti oziroma neobstoja pogodbe, zato ni mogla biti veljavno prenesena na toženo stranko. Tožba tožnika pa meri na ugotovitev neobstoja terjatve le glede zneska 105.882,61 EUR zaradi pobota z njegovo nasprotno terjatvijo. Očitno pa ne zasleduje ugotovitve neobstoja priglašenih terjatev. Sodišče prve stopnje je zato sklepalo, da ni podana identiteta med obema tožbenima zahtevkoma, zato je zavrnilo ugovor litispendence.

Razlogi sodišča druge stopnje

13.Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je kljub prevladujočim stališčem v sodni praksi v prid procesno ekvivalenčni teoriji treba upoštevati tudi, da so zahtevki na ugotovitev obstoja ali neobstoja terjatev tipični zahtevki, pri katerih sodbe učinkujejo tudi zoper tretje osebe. Gre za eno pravno razmerje, zato več odločitev o isti terjatvi ni dopustnih. V procesnem smislu so stečajni dolžnik in upniki, ki so prerekali terjatev, enotni sosporniki, niso pa nujni sosporniki, saj jih ni mogoče prisiliti, da tožbo vložijo skupaj. Čeprav lahko več upnikov in stečajni dolžnik terjatev prerekajo iz različnih razlogov, je namen postopkov po 302. členu ZFPPIPP še vedno le ugotovitev, ali obstaja terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika. Zato je pri presoji, ali je podana litispendenca v primeru tožb, vloženih na podlagi 302. člena ZFPPIPP, po mnenju pritožbenega sodišča najprimernejša čista procesna teorija, po kateri se upošteva samo tožbeni predlog. V obeh tožbah pa je tožbeni predlog enak v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da ne obstaja terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika v višini 105.882,35 EUR, kar je narekovalo ugoditev pritožbi in spremembo prvostopenjskega sklepa ter zavrženje tega dela tožbe revidentke. Pojasnilo je še, da je pravica revidentke do izjave in do sodnega varstva kljub temu zagotovljena z institutom sosporniške intervencije, ki jo je priglasila v pravdi I Pg 237/2022. Ker gre za enotnega sospornika, njegova dejanja učinkujejo kot dejanja stranke, torej tudi v nasprotju z dejanji prve tožnice kot glavne stranke. V primeru nasprotja med dejanji stranke in intervenientovimi dejanji pa velja najugodnejše dejanje oziroma pozitivno in najkoristnejše dejanje. Zato bo lahko sosporniški intervenient uveljavljal tudi svojo dejstveno podlago zahtevka.

Nosilni revizijski razlogi

14.Revidentka zatrjuje, da je ugovor litispendence neutemeljen že zato, ker v nasprotju s četrtim odstavkom 189. člena ZPP ni podana subjektivna identiteta med obema tožbenima zahtevkoma. Poleg tega ni podana istovetnost tožbenega zahtevka v obeh postopkih, saj se terjatev prereka na različnih pravnih podlagah. Zato je možno, da sodišče en tožbeni zahtevek zavrne, kar nima posledic za terjatev drugega upnika, saj se terjatev šteje dokončno za priznano šele, ko so pravnomočno zavrnjeni vsi zahtevki za izpodbijanje. Zato revidentka zatrjuje, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno odstopilo od uporabe procesno ekvivalenčne teorije, ki ji enotno sledi sodna praksa Vrhovnega sodišča in višjih sodišč.

Povzetek odgovora na revizijo

15.Tožena stranka v odgovoru na revizijo reviziji nasprotuje. Zatrjuje, da revidentka nima pravnega interesa za revizijo, saj ji je sodišče v pravdi med stečajnim dolžnikom in toženo stranko priznalo položaj stranskega intervenienta, kar ji omogoča, da uveljavlja tudi svojo dejstveno podlago zahtevka, glede katerega je bila njena tožba zavržena. Sicer pa tako pravna teorija kot sodna praksa zastopata stališče, da v primerih, ko bi pravnomočna sodba učinkovala proti tretji osebi, tudi litispendenca učinkuje proti tretji osebi. Nasprotuje revizijskim navedbam, da bi bilo kljub zavrnitvi enega od tožbenih zahtevkov, ki meri na ugotovitev neobstoja prijavljene terjatve, še vedno možno, da drugi tožnik uspe z zahtevkom na drugi pravni ali dejanski podlagi. Glede drugega vprašanja pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da se oba zahtevka nanašata na ugotovitev neobstoja istih terjatev, zato je identiteta tožbenih zahtevkov nedvomno podana.

Glede dovoljenosti revizije in obsega revizijskega preizkusa

16.Revizija je usmerjena zoper sklep sodišča druge stopnje, na podlagi katerega je tožba revidentke zavržena v delu, kot je opredeljen v izreku izpodbijanega sklepa. S takšno pravnomočno odločitvijo je v tem obsegu postopek na podlagi tožničine tožbe končan, saj ji je s tem odvzeta pravica do sodnega varstva, ki ga je zasledovala z vložitvijo tožbe. S tem je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 384. člena ZPP za dovoljenost revizije. Obseg revizijskega preizkusa pa je omejen na dopuščena revizijska vprašanja (371. člen ZPP).

Pojem litispendence v sodni praksi

17.Obe dopuščeni revizijski vprašanji odpirata vprašanje utemeljenosti ugovora litispendence v povezavi s tožbami, vloženimi na podlagi 302. člena ZFPPIPP. Visečnost pravde oziroma litispendenca je procesna ovira v civilnem procesnem pravu, ki zasleduje namen preprečitve istočasnega vsebinskega odločanja o tožbah z istim tožbenim zahtevkom. Vsebinsko je urejena v tretjem odstavku 189. člena ZPP. S tem institutom se zasleduje načelo ekonomičnosti postopka in hkrati preprečuje možnost, da bi prišlo do medsebojno nasprotujočih si sodnih odločitev o isti stvari.

18.ZPP se v tretjem odstavku 189. člena glede subjektivnega pogoja za zavrženje tožbe sklicuje na obstoj pravde med istima strankama. Pravna teorija pri tem izpostavlja, da je treba pojem istovetnosti strank razlagati širše, v primeru ko sodba učinkuje tudi preko v pravdi udeleženih strank. Gre predvsem za primere, ko bi pravnomočna sodba učinkovala tudi na druge potencialne enotne sospornike. Dopuščanje nove pravde, v kateri bi bili udeleženi drugi (potencialni) enotni sosporniki, bi namreč odpirala možnost različnih pravnomočnih sodb o istem predmetu spora, kar skuša preprečiti pravilo o prepovedi litispendence iz 189. člena ZPP. Strogost tega pravila skuša pravna teorija uravnotežiti z ustrezno razlago drugih splošnih procesnih pravil, upoštevajoč tudi ustavno varovano pravico do izjave vsem osebam, na katere sodba učinkuje.

19.Takšno argumentacijsko pot je izbralo sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu z utemeljitvijo, da so v procesnem smislu stečajni dolžnik in upniki, ki so prerekali terjatev, enotni sosporniki, ne pa tudi nujni sosporniki, pravica do izjave pa je revidentki zagotovljena z institutom sosporniške intervencije, preko katerega ima varovan položaj, v katerem bi lahko intervenient uveljavljal tudi svojo dejstveno podlago zahtevku (7. in 8. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). V preizkus obstoja subjektivne predpostavke litispendence je usmerjeno prvo dopuščeno revizijsko vprašanje.

20.Tretji odstavek 189. člena ZPP za nastop litispendence vsebuje tudi drugi pogoj, to je istovetnost tožbenega zahtevka v obeh pravdah. Na pravno teoretični ravni je bilo vprašanje istovetnosti tožbenega zahtevka in posledično tudi litispendence predmet intenzivnega proučevanja, ki je pripeljalo do različnih teorij. Med njimi sta najbolj izstopajoči čista procesna teorija, po kateri se identiteta zahtevka presoja le glede na tožbeni predlog, ter ekvivalenčna teorija, ki poleg tožbenega predloga upošteva tudi dejanski tožbeni temelj. Nasprotujoči odločitvi sodišč prve in druge stopnje v obravnavanem primeru temeljita ravno na pritrjevanju tem različnim teorijam. Prvostopenjsko sodišče je odločitev o zavrnitvi ugovora litispendence oprlo na stališča procesno ekvivalenčne teorije, medtem ko se sodišče druge stopnje opira na čisto procesno teorijo. Preizkusu istovetnosti tožbenega zahtevka v obeh pravdah je namenjeno drugo dopuščeno revizijsko vprašanje.

Ker se dopuščeni revizijski vprašanji nanašata na obstoj dveh kumulativnih predpostavk litispendence iz tretjega odstavka 189. člena ZPP, ob morebitnem negativnem odgovoru na katerokoli od dopuščenih vprašanj izzveni pomembnost odgovora tudi na preostalo dopuščeno vprašanje.

Procesni položaj v okviru 302. člena ZFPPIPP

Ker sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu argumentacijo glede obstoja litispendence gradi na posebnosti procesnega položaja strank v pravdah, ki izvirajo iz stečaja, Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje ta procesni položaj v okviru 302. člena ZFPPIPP.

302. člen ZFPPIPP je umeščen v oddelek 5.6. z naslovom Posebna pravila o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, ki je del 5. poglavja zakona z naslovom Stečajni postopki. Pravila iz tega oddelka predstavljajo način uresničevanja načela koncentracije iz prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP. Tako uveljavljeno načelo izključuje možnost, da bi upniki v razmerju do stečajnega dolžnika lahko uveljavljali sodno varstvo zahtevka za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, izven stečajnega postopka. Takšnega sodnega varstva zato upnik ne more doseči z vložitvijo tožbe z dajatvenim zahtevkom v pravdi. Načelo koncentracije iz 227. člena ZFPPIPP pa je neposredno povezano z načelom enakega obravnavanja upnikov iz 46. člena ZFPPIPP kot splošnim načelom v insolvenčnih postopkih.

Ob upoštevanju načela koncentracije v stečaju pravila ZFPPIPP urejajo pravni mehanizem, skozi katerega je v stečajnem postopku zagotovljeno sodno varstvo vsem upnikom, na položaj katerih vpliva okoliščina, da stečajni dolžnik ni več sposoben zagotoviti poplačila vseh svojih obveznosti. Ta (sodni) postopek temelji na več fazah. Prva faza terja prijavo terjatev posameznih upnikov, nato preizkušanje prijavljenih terjatev ter na koncu odločitev v fazi razdelitve stečajne mase, s katero je odločeno o višini poplačila posameznega upnika iz stečajne mase. Ker premoženje stečajnega dolžnika ne zagotavlja poplačila vseh obveznosti do njegovih upnikov, obseg priznane terjatve posameznega upnika do stečajnega dolžnika posega tudi v pravni položaj vseh drugih upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju. Obseg priznane terjatve vsakega upnika namreč vpliva na obseg poplačila tudi preostalih upnikov. Zaradi takšnega učinka pravila ZFPPIPP v postopku preizkušanja terjatev omogočajo pravico do izjave stečajnemu upravitelju in upnikom glede vseh prijavljenih terjatev drugih upnikov, ki so v enakem razmerju do stečajnega dolžnika (pododdelek 3.4.2. in oddelek 5.5. ZFPPIPP). Hkrati ta pravila ne nalagajo stečajnemu sodišču, da v primeru, ko so prerekane terjatve posameznih upnikov, samo odloča o obstoju tako prerekanih terjatev. V takšnem primeru so vzpostavljena procesna pravila o napotitvi na pravdo (členi 300 do 302 ZFPPIPP), v kateri pravdno sodišče odloči o obstoju prerekane terjatve. V sklop teh pravil spadajo tudi pravila, koga naj sodišče v okviru preizkusa terjatev napoti na pravdo.

Iz pojasnjenih razlogov tudi odločitev pravdnega sodišča o obstoju prerekane terjatve posameznega upnika vpliva na položaj preostalih upnikov, ki so v enakem položaju do stečajnega dolžnika. Takšen položaj po eni strani utemeljuje sklepanje o njihovem položaju kot enotnih sospornikov, hkrati pa je iz posebnih pravil ZFPPIPP o napotitvi na pravdo mogoče sklepati, kdaj zakon posamezne udeležence šteje kot nujne sospornike.

Pravila 302. člena ZFPPIPP se uporabljajo v primeru, ko je prerekana terjatev upnika, ki temelji na izvršilnem naslovu (prvi odstavek 302. člena ZFPPIPP). Drugi odstavek tega člena zato opredeljuje, na kom je procesno breme, da sodišče v pravdi presoja, ali takšna terjatev, ki je prijavljena v stečajnem postopku nad dolžnikom, obstaja ali ne. Zakon takšno breme nalaga tistemu, ki je v stečajnem postopku prerekal takšno terjatev. Zato mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve. Ta določba torej opredeljuje, kdo je tisti, ki mora vložiti tožbo, časovni okvir, v katerem mora biti tožba vložena, in predmet pravde, ki naj bo vsebovan v tožbenem zahtevku. V četrtem odstavku istega člena je urejeno tudi, da kot tožena stranka v taki pravdi nastopa upnik, katerega terjatev je bila (v skladu s pravili pododdelka 3.4.2 Prijava in preizkus terjatev) prerekana. Glede na ureditev v 4. točki drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP je odločitev o tem, kdo je napoten na pravdo glede posamezne prerekane terjatve, vsebovana v sklepu o preizkusu terjatev.

V četrtem odstavku 302. člena ZFPPIPP so urejene pravne posledice v primeru, ko nihče od tistih, ki so napoteni na pravdo, ne ravna v skladu z drugim ali tretjim odstavkom istega člena. Materialnopravna posledica takšne opustitve je, da predhodno prerekana terjatev velja za priznano v stečajnem postopku. Ta posledica je torej izenačena s položajem, ko bi sodišče v pravdi pravnomočno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja terjatve. Iz besedila četrtega odstavka 302. člena ZFPPIPP obenem izhaja, da ko obstaja več upravičencev za vložitev tožbe, jih zakon ne obravnava kot nujne sospornike na aktivni strani, saj očitno dopušča, da lahko tožbeno upravičenje izkoristi vsak izmed njih in s tem prepreči nastanek pravne posledice, da je treba šteti prerekano terjatev za priznano.

Tako urejen procesni položaj, ki izhaja iz ureditve v 302. členu ZFPPIPP, zato pritrjuje splošni ugotovitvi iz točke 25 te obrazložitve, da presoja o obstoju prerekane terjatve posega v položaj vseh preostalih upnikov, ki so v enakem položaju v razmerju do stečajnega dolžnika. Vodenje pravde, ki naj bi pripeljala do odločitve, da prerekana prijavljena terjatev posameznega upnika ne obstaja, je usmerjeno v korist vseh preostalih upnikov, ki so v enakem položaju do stečajnega dolžnika (razen seveda upnika prerekane terjatve). Vendar pravila ZFPPIPP omejujejo tožbeno upravičenje zgolj na tiste upravičence, ki so, skladno s splošnimi pravili ZFPPIPP, prerekali terjatev. Vsak od njih ima s tem priznano lastno tožbeno upravičenje v mejah iz drugega in tretjega odstavka 302. člena ZFPPIPP ter glede na višino, glede katere je v stečajnem postopku prerekal terjatev. Takšna ureditev ne preprečuje upravičencem do tožbe, da svojo posamezno tožbeno upravičenje izkoristijo z enim procesnim aktom, to je z vložitvijo tožbe, v kateri nastopijo skupaj na aktivni strani. V tem delu Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da upravičencev, ki so prerekali terjatev, ni mogoče prisiliti, da tožbo vložijo skupaj. To pomeni, da tožbeno upravičenje lahko uveljavljajo samostojno in v tem okviru ponudijo trditveno podlago, ki naj bi utemeljevala ugotovitveni zahtevek, da sporna terjatev ne obstaja.

Odgovor na dopuščeni vprašanji

Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je v slovenski sodni praksi večinsko uveljavljena procesno ekvivalenčna teorija glede identitete tožbenega zahtevka. Po tej teoriji bi šlo v obravnavanem primeru za dva različna zahtevka, saj temeljita na različnih dejstvih (na različnih življenjskih dogodkih). Vrhovno sodišče na tem mestu pripominja, da so stališča, ki pritrjujejo procesno ekvivalenčni teoriji, že zelo dolgo utrjena v sodni praksi Vrhovnega sodišča, kljub temu da pravna teorija bolj podpira stališča čiste procesne teorije.

Kljub temu je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da pride v primeru tožb, vloženih na podlagi 302. člena ZFPPIPP, pri presoji, ali je podana litispendenca, v poštev čista procesna teorija, po kateri je odločilen samo tožbeni predlog. Za preizkus takšnega stališča je torej odločilno vprašanje, ali je mogoče pritrditi stališču, da narava samega zahtevka v tožbah na podlagi 302. člena ZFPPIPP narekuje odstop od splošno uveljavljene sodne prakse glede opredelitve identitete tožbenega zahtevka.

Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo v 23. in 24. točki zgoraj, je tožbeni zahtevek iz drugega odstavka 302. člena ZFPPIPP prilagojen pravnim pravilom ZFPPIPP o načinu uveljavljanja sodnega varstva posameznega upnika glede (denarne) terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika. V ozadju te pravde je torej generični zahtevek toženca, s katerim uveljavlja (vsaj delno) poplačilo po pravilih ZFPPIPP. Okoliščina, da prerekana terjatev temelji na izvršilnem naslovu, sicer vpliva na procesni položaj upnika prerekane terjatve in upravičencev, ki so terjatev prerekali. Vendar lahko upravičenci do tožbe iz drugega odstavka 302. člena ZFPPIPP tožbeni predlog za ugotovitev neobstoja denarne terjatve toženca utemeljujejo na zelo različnih pravnih in dejanskih podlagah, ki so lahko neodvisne druga od druge ali pa so zaradi subsidiarnosti soodvisne. ZFPPIPP vsebuje celo pravilo, ko je uveljavljanje (ne)obstoja terjatve ali ločitvene ali izločitvene pravice pogojeno s sočasnim oblikovalnim zahtevkom (šesti odstavek 275. člena ZFPPIPP).

V obravnavanem primeru revidentka v tožbi tožbeni predlog utemeljuje s sklicevanjem na dejansko podlago, ki naj bi izključevala sam nastanek prerekane terjatve tožene stranke, medtem ko se tožnik pri utemeljitvi svoje tožbe sklicuje na povsem drug sklop pravno odločilnih dejstev, ki naj bi ob pravilni uporabi materialnega prava pripeljal do zaključka, da je sicer veljavno nastala terjatev prenehala zaradi pobotanja z nasprotno terjatvijo. Različni dejanski in pravni podlagi sicer enakega tožbenega predloga sta si v razmerju subsidiarnosti. Sodišče se bo z dejansko in pravno podlago tožbenega zahtevka tožnika moralo ukvarjati le ob predpostavki, da ni podana dejanska in pravna podlaga iz revidentkine tožbe. V sodni praksi uveljavljena procesno ekvivalenčna teorija v pravdi, ki bi potekala izven pravil ZFPPIPP, bi vodila do zaključka, da ne gre za istovetnost predmeta odločanja v obeh pravdah. Morebitna zavrnitev tožbenega zahtevka glede neobstoja terjatve toženca zaradi okoliščin, ki izključujejo nastanek takšne terjatve, ne bi izključevala dopustnosti nove tožbe (tudi istega tožnika), ki bi temeljila na dejanskih okoliščinah, ki utemeljujejo kasnejšo prenehanje terjatve. Objektivne meje pravnomočnosti odločitve v prvi pravdi ne bi segale preko tam uveljavljanega dejanskega okvira. Pravila 302. člena ZFPPIPP o časovnih okvirih za vložitev tožbe sicer onemogočajo naknadno uveljavljanje enakega tožbenega zahtevka na podlagi nove dejanske podlage, ne onemogočajo pa podrejene kumulacije ob vložitvi tožbe. V položaju, ko sta na pravdo glede neobstoja prerekane terjatve upnika napotena dva upravičenca (stečajni dolžnik in drugi upnik), mora biti takšna kumulacija omogočena tudi na način, da lahko vsak od tožbenih upravičencev v tožbi uveljavlja svoj dejanski okvir, ki izključuje obstoj terjatve toženca. Tožniku, ki mu je priznano tožbeno upravičenje, mora biti na ta način omogočeno uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Siljenje drugega tožnika, ki je (pravočasno) tožbo na drugačni podlagi vložil za prvim tožnikom, da se lahko zgolj priključi v prvi pravdi kot sosporniški intervenient, bi pomenilo izvotlitev priznanega tožbenega upravičenja.

Vrhovno sodišče zato ne vidi razumnih oziroma prepričljivih razlogov, da bi bil v primeru uveljavljanja zahtevkov za ugotovitev (ne)obstoja v stečaju prerekanih terjatev potreben odstop od uveljavljenih stališč v sodni praksi, ki sledijo procesno ekvivalenčni teoriji glede identitete tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem sklepu drugačen zaključek sicer utemeljilo predvsem na okoliščini, da sodbe učinkujejo tudi zoper tretje osebe, saj so vsi, ki so prerekali terjatev toženca, enotni sosporniki. Ob razumevanju identitete tožbenega zahtevka v posamezni pravdi po stališču uveljavljene procesno ekvivalenčne teorije morebitna zavrnitev tožbenega zahtevka po tožbi enega tožbenega upravičenca ne izključuje morebitne utemeljenosti enakega tožbenega predloga iz druge pravde, ki temelju na drugi dejanski podlagi. Vsaka od teh odločitev bo imela učinek na vse potencialne enotne sospornike. Učinkovala ne bo zgolj na pravni položaj obeh tožnikov, temveč tudi na položaj vseh preostalih upnikov, ki so v enakem položaju v razmerju do stečajnega dolžnika.

Glede na obrazložene razloge Vrhovno sodišče podaja naslednji odgovor na dopuščeni revizijski vprašanji. Tudi v primeru tožb, vloženih na podlagi 302. člena ZFPPIPP, sta za presojo objektivne identitete tožbenega zahtevka upoštevna tako tožbeni predlog kot dejanska podlaga tožbenega zahtevka. Kadar dva tožbena upravičenca vsak v svoji tožbi iz drugega odstavka 302. člena ZFPPIPP tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke utemeljujeta na različni dejanski in pravni podlagi, ni podana litispendenca med obema tožbama.

Odločitev o reviziji

Glede na pojasnjen odgovor na dopuščeni revizijski vprašanji, je utemeljen revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo določbo 189. člena ZPP, ko je ugodilo ugovoru litispendence in zavrglo tožbo revidentke v višini, ki se sklada z zahtevkom na podlagi tožbe stečajnega dolžnika. S tem je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče je ob smiselni uporabi prvega odstavka 379. in prvega odstavka 380. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora litispendence.

Glede stroškov revizijskega postopka

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Glasovanje

Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

-------------------------------

1Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo.

2A. Galič v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 219-220, ki se pri tem sklicuje na S. Trivo, V. Belajec, M. Diko, Građansko parnično procesno pravo, 6. izdaja, Narodne novine, Zagreb 1986, str. 335 in J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba Ljubljana, 1961, stran 280-283. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-305/15-19 z dne 27. 10. 2016, 10. točka obrazložitve.

3A. Galič, isto delo, 2. knjiga, stran 222.

4A. Galič, isto delo, 3. knjiga, Ljubljana 2009, stran 176.

A. Galič, isto delo, 2. knjiga, stran 222.

6Upnik lahko svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno.

7Sklep II Ips 85/2009 z dne 3. 9. 2009, ki se sklicuje na predhodna stališča v sklepu II Ips 813/2008 z dne 20. 11. 2008, sklepu II Ips 873/2006 z dne 16. 4. 2009, sklepu II Ips 468/2003 z dne 26. 2. 2004, sklepu II Ips 311/2000 z dne 14. 12. 2000, sodbi II Ips 253/97 z dne 3. 9. 1998 in sklepu II Ips 648/96 z dne 19. 3. 1997. Enako stališče je zavzeto tudi v sklepu II Ips 118/2015 z dne 10. 9 2015.

8D. Wedam Lukić in ostali, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, komentar k 184. členu in 3. knjiga, stran 161-162.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 302, 302/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 189, 189/3, 384, 384/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.