Jedro

Tožena stranka je prostore, ki jih je prej imela v najemu oziroma podnajemu, tudi po prenehanju najemnega oziroma podnajemnega razmerja še naprej uporabljala. To pove sama tudi v pritožbi, ko navaja, da je te prostore v spornem obdobju oddala naprej v „podnajem“ I. H. in ji za uporabo tudi računala „najemnino“, le da je I. H. ni plačevala (zato tudi ona ni plačevala tožeči stranki). Nedvomno je torej tožena stranka, čeprav z oddajanjem naprej, tujo stvar uporabljala v svojo korist, zato je tožeči stranki dolžna nadomestiti korist, ki jo je imela od uporabe. Tožeča stranka je namreč toženi stranki dala tudi jasno vedeti, da ne pristaja na brezplačno uporabo. Tožena stranka je s takšno brezplačno uporabo posegla v upravičenje uporabe tožeče stranke, s čimer je bila ta prikrajšana, tožena stranka pa obogatena.

Tožeči stranki gre korist, ki bi jo lahko dosegla, če njenih nepremičnin ne bi tožena stranka neupravičeno zasedala, in ne zgolj korist, ki jo tožena stranka dejansko ima. Za odločitev torej ni bistveno, da I. H. toženi stranki v obdobju na katerega se nanaša tožbeni zahtevek „najemnine“ ni plačevala.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ob začetku prisilne poravnave nad toženo stranko St 1148/2013 z dne 12. 7. 2013 obstajala terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 13.079,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so razvidni iz tega dela izreka, in izvršilnih stroškov 218,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2012 do 12. 7. 2013, torej terjatev v skupni višini 14.388,70 EUR (I. točka izreka); da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 137965/2012 z dne 22. 9. 2012 ostane v prvem in tretjem odstavku izreka v veljavi skladno s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani o potrditvi prisilne poravnave St 1148/2013 z dne 17. 3. 2014 tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 7.194,35 EUR, in sicer 30% zneska, kar je 2.158,31 EUR, v roku treh let od pravnomočno potrjene prisilne poravnave in 70% zneska, kar je 5.036,04 EUR, v roku štirih let od pravnomočno potrjene prisilne poravnave, s tem, da se terjatev v obdobju od 12. 7. 2013 do poteka roka za njeno plačilo ne obrestuje; v preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo v prvem in tretjem odstavku in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka); odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 184,43 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje oceni sodišča, da je tožeča stranka upravičena do povračila uporabnine od tožene stranke. Če je tožeča stranka do uporabnine upravičena, jo lahko uveljavlja le od dejanske uporabnice prostorov, to je od gospe I. H.. Res je tožena stranka I. H. zaračunavala najemnino v okviru njune podnajemne pogodbe, vendar tožena stranka ni dobila plačila najemnin v spornem obdobju. Plačilo teh računov tožena stranka vtožuje zoper I. H. v postopku pred Okrožnim sodiščem v Krškem Pg 40/2013. Sicer pa je višje sodišče v sklepu I Cpg 262/2013 z dne 9. 4. 2013, odločilo, da do vzpostavitve najemnega razmerja ni prišlo, ugotavlja pa tudi, da do prenosa lastninske pravice in pravice uporabe ni prišlo. Tožena stranka tako ni bila uporabnica spornih nepremičnin in tudi ne njihov posredni posestnik. Dejanska uporabnica prostorov je gospa I. H..

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v spornem obdobju (julij, avgust, september 2012) med pravdnima strankama ni (več) obstajalo najemno razmerje, zato tožena stranka iz tega naslova tožeči stranki ne dolguje ničesar. Ker pa je tožena stranka kljub prenehanju najemnega razmerja prostore (ki jih je prej imela v najemu) še naprej uporabljala (vse od avgusta 2010) in zanje ni ničesar plačevala (čeprav ji je tožeča stranka, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, dala jasno vedeti, da ne pristaja na brezplačno uporabo), je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek temelječ na podrejeno uveljavljani trditveni podlagi o neupravičeni obogatitvi (198. člen Obligacijskega zakonika – OZ) oziroma na določbah 95. in 96. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ, utemeljen. Odločitev je materialnopravno pravilna.

6. Da je tožena stranka prostore, ki jih je prej imela v najemu oziroma podnajemu, tudi po prenehanju najemnega oziroma podnajemnega razmerja še naprej uporabljala, tudi za pritožbeno sodišče ni sporno. To pove sama tudi v pritožbi, ko navaja, da je te prostore (tudi) v spornem obdobju oddala naprej v „podnajem“ I. H. in ji za uporabo tudi računala „najemnino“, le da je I. H. ni plačevala (zato tudi ona ni plačevala tožeči stranki). Nedvomno je torej tožena stranka, čeprav z oddajanjem naprej, tujo stvar uporabljala v svojo korist, zato je tožeči stranki dolžna nadomestiti korist, ki jo je imela od uporabe (198. člen OZ). Kot ugotavlja sodišče prve stopnje je namreč tožeča stranka toženi stranki dala tudi jasno vedeti, da ne pristaja na brezplačno uporabo. Tožena stranka je s takšno brezplačno uporabo posegla v upravičenje uporabe tožeče stranke, s čimer je bila ta prikrajšana, tožena stranka pa obogatena. Tudi ob uporabi določb SPZ je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožena stranka je bila nedobroverna posestnica, tožeča stranka kot lastnica prostorov ima zato pravico do nadomestila za uporabo njene stvari (le dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari – drugi odstavek 92. člena SPZ). Gre ji korist, ki bi jo lahko tožeča stranka dosegla, če njenih nepremičnin ne bi tožena stranka neupravičeno zasedala, in ne zgolj korist, ki jo tožena stranka dejansko ima. Za odločitev torej ni bistveno, da I. H. toženi stranki v obdobju na katerega se nanaša tožbeni zahtevek „najemnine“ ni plačevala.

7. V zvezi z višino uporabnine tožena stranka ne navaja ničesar. Pri preizkusu po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev, da je uporabnina enaka prejšnjemu mesečnemu znesku najemnine, pravilna in zakonita in v skladu s sodno prakso, kaj drugega pa tožena stranka tudi ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da je bil med postopkom nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave in tudi že izdan sklep, s katerim je bila potrjena prisilna poravnava ter odločilo v skladu s pogoji prisilne poravnave.

8. Ker pri svoji odločitvi tudi ni zagrešilo kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), konkretnih tovrstnih pa pritožba niti ne izpostavlja, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).