Jedro

Pri opredelitvi kriterijev stopnje zmanjšanja delovne zmožnosti gre vedno za oceno (in ne natančen matematični izračun), ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe, ki vedno predstavlja celoto. Podrobnejše razčlenjevanje katera bolezen na kakšen način v kolikšnem odstotku vpliva na invalidnost, ne more prispevati k pravilnejši oceni tožničine preostale delazmožnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 30. 1. 2019 in odločbo št. ..., št. dosjeja ... z dne 22. 6. 2018; tožečo stranko razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi omejitvami v polnem delovnem času od 11. 6. 2018 dalje; ji od istega dne dalje priznalo pravico do nadomestila za invalidnost, o višini in izplačevanju katerega bo odločila tožena stranka. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišče in izvedenci so neustrezno ocenili njeno zdravstveno in psihofizično sposobnost za opravljanje pridobitnega dela, saj niso upoštevali dejstva, da je že 4 leta v bolniškem staležu in da je njeno zdravstveno stanje poslabšano do te mere, da ne more več opravljati pridobitnega dela. To ugotavljajo lečeči specialisti, ki jo spremljajo. Izvedenka je na zaslišanju pojasnila, da vestne in natančne osebe, ki imajo anksiozno depresivno simptomatiko, le-to vedno znova razvijejo v različnih življenjskih situacijah, ko se povečajo obremenitve, ki pa se že brez vpliva dela sama po sebi povečuje s starostjo. Obstaja velika verjetnost, da se ji bo motnja ponovila, do česar se sodišče ni opredelilo. Spregledano je, da so zdravstvene težave povezane z obremenitvami na delu in da delodajalec nima takšnega dela, ki bi ustrezalo njeni preostali delovni zmožnosti, kot je opredeljena s strani izvedencev. Že sama misel na to, da bi morala opravljati delo jo spravlja v stanje obupa in nemoči in jo onemogoča tudi v domačem okolju. Sodišče tudi ni pojasnilo, koliko točno je njena delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Ker ji delodajalec ne bo zmožen zagotoviti potrebnih razbremenitev, se bo njena motnja še stopnjevala in vplivala na funkcioniranje doma.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 30. 1. 2019 in odločba št. zadeve ... , št. dosjeja ... z dne 22. 6. 2018, s katerima je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka nima pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in razlogovanjem sodišča prve stopnje.

7. Med strankama je sporno, ali je pri tožnici v obdobju do 30. 1. 2019 prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče je za ugotavljanje, ali je bila v relevantnem obdobju podana tožničina izguba delazmožnosti, pravilno imenovalo izvedenski organ Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja A. fakulteta, Univerze B.. v kateri sta sodelovala člana s področja tožničinih zdravstvenih težav.1 Sodišče namreč ni samo kvalificirano, da bi o vprašanjih s področja medicinske stroke odločalo samo. Izvedenski organ je bil imenovan za uravnoteženje subjektivnosti vseh drugih dokazov.2 Izvedensko mnenje je bilo jasno in prepričljivo. Ugotovljeno je bilo, da gre pri tožnici zaradi prisotne simptomatike anksiozno depresivne motnje in nekatere značilnosti anankastične osebnostne strukture za zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %. Slednje pomeni, da je tožeča stranka zmožna s stvarnimi razbremenitvami od 11. 6. 2018 dalje opravljati njej ustrezno delo v polnem delovnem času. Sodišče je v 13. točki obrazložitve sodbe poglobljeno pojasnilo, zakaj sprejema izvedensko mnenje kot podlago za svojo odločitev.

8. Pri opredelitvi kriterijev stopnje zmanjšanja delovne zmožnosti gre vedno za oceno (in ne natančen matematični izračun), ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe, ki vedno predstavlja celoto. Podrobnejše razčlenjevanje katera bolezen na kakšen način v kolikšnem odstotku vpliva na invalidnost, ne more prispevati k pravilnejši oceni tožničine preostale delazmožnosti. Kot član izvedenskega organa je sodeloval specialist MDPŠ, v specialnost katerega sodi poznavanje različnih poklicev delovnih mest znotraj teh poklicev in zdravstvenih zahtev za zasedbo teh delovnih mest. Ravno slednje je za pravilno presojo delovne zmožnosti odločilnega pomena. Za ugotovitev realne slike o zdravstvenem stanju tožeče stranke je pravilno sodelovala še specialistka psihiatrinja, saj so njene ugotovitve podlaga za soočenje zdravstvenega stanja z delovnimi obremenitvami. Zaradi podanih pripomb je sodišče kot izpeljavo 5. člena ZPP zaslišalo še oba člana izvedenskega organa ter na ta način odpravilo morebitne nejasnosti. Iz izvedenskega mnenja niso razvidne nelogičnosti ali pomanjkljivosti, ki bi vzbujale dvom v pravilnost podanih mnenj. Ugotovitve lečečih specialistov, na katere se je sklicevala tožeča stranka, imajo popolnoma drugo vlogo v sodnem postopku in s tem tudi dokazno vrednost. Dokazna tema imenovanega izvedenskega organa je iz zbranega procesnega gradiva v sodnem postopku podati nepristransko mnenje o tožničini delovni zmožnosti, vloga lečečih specialistov pa je voditi postopke zdravljenja.

9. Sodišče ne more pritrditi zatrjevanju tožeče stranke, da se sodišče ni opredelilo do ugotovitve članice izvedenskega organa s področja psihiatrije glede anksiozne depresivne simptomatike kot ponavljajoči se motnji, ki nastopi vedno, ko za to nastopijo določeni kriteriji.3 Sodišče je v 13. točki obrazložitve sodbe dokazno ocenilo izvedensko mnenje in pojasnilo, da tožeča stranka zaradi svoje zdravstvene težave4 potrebuje trajne razbremenitve ravno zaradi dejstva, da se anksiozna depresivna motnja, ki je sicer prehodne narave, ob takšni osebnosti, kot jo ima tožeča stranka, vedno znova pojavi pri preveliki delovni obremenitvi, v težji obliki. Tudi zaradi teh razlogov, ki vplivajo na zmanjšano delovno zmožnost, je bila tožeči stranki priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami v polnem delovnem času. Le na ta način se bo delovna zmožnost tožeče stranke ohranjala, brez nadaljnjega poslabšanja. Sodišče torej ni ugotovilo, da tožnica lahko še naprej opravlja isto delo, temveč delo z razbremenitvami, ki so ji priznane in ki jih je delodajalec dolžan upoštevati.

10. Pravno neupoštevna je pritožbena navedba, da tožeči stranki dosedanji delodajalec ne bo mogel ponuditi ustreznega dela. V postopku ugotavljanja invalidnosti je bistveno le zdravstveno stanje tožeče stranke in v povezavi s tem njena preostala delovna zmožnost. Izvedenski organ je pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteval tako navedbe tožeče stranke glede zdravstvenih težav in opisa dela, pa tudi delovne pogoje pri delodajalcu.5 Izpostavljeno dejstvo o nezmožnosti delodajalca tožnici zagotoviti delo, ustrezno preostali delovni zmožnosti, ne predstavlja pravno upoštevnega razloga za priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom. Delodajalec je dolžan zagotoviti tožeči stranki ustrezno delo skladno s pravnomočno sodbo. Invalidi so varovana kategorija in samo zaradi svoje invalidnosti ne morejo izgubiti dela. Navedena zakonska dolžnost delodajalca je res le načelna obveznost, saj vkolikor delodajalec delavcu ne more zagotoviti priznanih pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti, ga mora razporediti na čakanje na delo, dokler mu ne zagotovi ustreznega dela oziroma mu ob zakonskih pogojih odpove pogodbo o zaposlitvi. V tem primeru pa ima na podlagi III. kategorije invalidnosti delavec pravico do ustreznih nadomestil v času brezposelnosti.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

1 Medicine dela, prometa in športa in psihiatrije. 2 Izvidov, ki jih je tožeča stranka predložila s strani lečečih specialistov in so bili tako v zdravstvenem kot tudi v upravnem spisu. 3 Pri tožeči stranki je to nastop delovnega mesta s takšno delovno obremenitvijo, kot jo je imela (preden je nastopila bolniški stalež). 4 Anksiozno depresivna motnja. 5 Kot so razvidni iz delovne anamneze v upravnem spisu.