Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za osebo, ki ima obrtno delavnico v BiH in tam opravlja obrt, v Republiko Slovenijo pa prihaja obiskovat družino, se ne more šteti, da v Republiki Sloveniji dejansko živi, čeprav ima tu prijavljeno stalno prebivališče.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila vlogi tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji.
Zoper odločbo tožene stranke je tožnik vložil tožbo, v kateri navaja, da je od 1.11.1974 do 3.5.1990 delal v Sloveniji, po tem datumu pa je v Bosni prevzel obrt, po začetku vojne v Bosni pa se je vrnil v Slovenijo, kjer živi z družino. Dalje navaja, da so žena in trije otroci dobili državljanstvo Republike Slovenije, on pa ne, in je sedaj tujec v družini.
Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem navaja, da tožnik ves čas od 23.12.1990 do izdaje izpodbijane odločbe ni dejansko živel v Sloveniji, zato ne izpolnjuje zakonskih pogojev za pridobitev državljanstva. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Tožba ni utemeljena.
Po določbi 1. odstavka 40. člena zkona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije.
Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik na dan 23.12.1990 imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, prijavil ga je že 24.12.1974, in tako prvi pogoj za pridobitev državljanstva Republike Slovenije izpolnjuje. Ne izpolnjuje pa drugega pogoja, saj od 23.12.1990 dalje ni dejansko živel v Republiki Sloveniji. Kot je tožnik sam povedal v upravnem postopku je s 1.6.1990 začel opravljati obrtno dejavnost - mizarsko - v ... (BiH), in je od takrat dalje tam tudi živel, v Republiko Slovenijo pa je prihajal samo na obisk. Še ob zaslišanju 7.8.1992 je povedal, da se vrača nazaj v BiH. Tožnik je tako v letu 1990 prekinil dejansko življenje v Republiki Sloveniji in z dejanskim življenjem začel v BiH. Eventuelna vrnitev tožnika živet v Republiko Slovenijo bo pomenila ponovni začetek dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, vendar pa tega bodočega stanja zakon ne ureja oziroma za tak primer ne daje pravice za pridobitev državljanstva.
Glede na obrazloženo je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zkona o upravnih sporih (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Ur.l. RS, št. 55/92), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena utavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.