Jedro

O gospodarskem prometu govorimo, kadar se določena dejavnost opravlja na trgu (običajno) proti plačilu, zaradi pridobitve tržnega položaja. Merilo za gospodarski promet je, ali je fizična ali pravna oseba na trgu (kot ekonomskem prostoru, na katerem se srečujeta ponudba in povpraševanje in na katerem učinkuje ali bi moglo učinkovati neko dejanje v konkurenci) podrejena tržnim zakonitostim. Pravno odločilen za opredelitev določenega dejanja pravne ali fizične osebe kot dejanja, storjenega v gospodarskem prometu, na trgu, je namen, zaradi katerega je bilo to dejanje opravljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1. točka izreka) zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se je glasil: "1.Pri toženih strankah se odreja pregled in zaseg vseh letakov, izveskov, plakatov in drugih oznak "GLOBAL" z rdečim krogom in/ali z dodatnimi napisi "warning", "več kot lokal", "safe nad mestom, imel sem VIP karto" in podobnimi napisi, ki s tem kršijo znamko tožnika "GLOBAL" št. 2003710059, in sicer na domačem naslovu prvotožene stranke in na sedežu drugotožene stranke S. cesta 27 v Ljubljani.

2.Toženima strankama se prepoveduje vsakršno lepljenje, oglaševanje in objavljanje oznak "GLOBAL" z rdečim krogom in/ali z dodanimi napisi "warning", "več kot lokal", "safe nad mestom, imel sem VIP karto" in podobnimi napisi, ki s tem kršijo znamko tožnika "GLOBAL" št. 2003710059 na teritoriju celotne R Slovenije.

3.Toženima strankama se odreja, da v roku 8 dni po pravnomočnosti te začasne odredbe odstranita in uničita že vse polepljene sporne oznake "G.".

4. V primeru kršitve prepovedi iz 2. točke te začasne odredbe sta vsaka od toženih strank dolžni plačati denarno kazen v znesku 40.000,00 EUR.

5.Ta začasna odredba velja še 8 dni po pravnomočnosti sodbe v tej pravdi." Odločilo je, da bo o stroških postopka odločilo s končno odločbo (2. točka sklepa).

Tožeča stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagano začasno odredbo izda, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z utemeljitvijo, da toženi stranki s spornim znakom nista nastopali na trgu in spornega znaka nista uporabljali v gospodarskem prometu, vsled česar nista storili dejanj nelojalne konkurence po 2. odst. 13. člena Zakona o varstvu konkurence (v nadaljevanju ZVK) niti ni podana verjetnost kršitve tožnikove pravice iz znamke, ki se za izdajo začasne odredbe zahteva po točki b) 1. odst. 123. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1).

Prvostopno sodišče je pravilno zaključilo, da o gospodarskem prometu govorimo, kadar se določena dejavnost opravlja na trgu (običajno) proti plačilu, zaradi pridobitve tržnega položaja. Merilo za gospodarski promet je, ali je fizična ali pravna oseba na trgu (kot ekonomskem prostoru, na katerem se srečujeta ponudba in povpraševanje in na katerem učinkuje ali bi moglo učinkovati neko dejanje v konkurenci) podrejena tržnim zakonitostim (tako dr. B. Zabel, Tržno pravo, GV 1999, str. 66, 350). Pravno odločilen za opredelitev določenega dejanja pravne ali fizične osebe kot dejanja, storjenega v gospodarskem prometu, na trgu, je namen, zaradi katerega je bilo to dejanje opravljeno. Dejanji toženih strank pa, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, nista bili storjeni z namenom pridobitve tržnega položaja, temveč z namenom opozarjanja na nasilje v družbi, pri prvotoženi stranki kot plod umetniškega udejstvovanja.

Avtor sicer res lahko vstopa v gospodarski promet, če razpolaga s svojimi materialnimi upravičenji na svojem avtorskem delu, vendar le, če z njimi razpolaga z namenom trženja. V danem primeru takšen namen ni izkazan.

Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v danem primeru ni pravno relevantno razmerje med toženima strankama, temveč razmerje toženih strank na trgu napram tretjim oziroma tožeči stranki. Upoštevaje navedeno tudi ni odločilno, ali drugotožena stranka, ki je društvo, opravlja pridobitno dejavnost v skladu s 25. členom Zakona o društvih, saj je potrebno upoštevati okoliščine danega primera. Te pa ne kažejo pridobitno tržnega namena drugotožene stranke.

Pritrditi je sicer treba pritožniku, da direktna prodaja na trgu ni edino možno kršitveno dejanje v smislu 47. člena ZIL-1. Vendar pa bi morala biti uporaba spornih "oznak", da bi lahko govorili o kršitvi pravic iz znamke, v funkciji znaka, kot ga opredeljuje ZIL-1 v 47. členu v zvezi z 42. členom (razlikovalna, reklamna funkcija, funkcija izvora, kakovosti). Takšne funkcije sporni znak v danem primeru ni imel. Zato ne gre za poseg v pravice tožnikove znamke v smislu 47. člena ZIL-1. Pravilno je tudi stališče pritožnika, da pri varstvu konkurence po ZVK ne gre le za varovanje konkurentov, pač pa tudi javnega interesa, dobrih poslovnih običajev. Pa vendarle ni vsako dejanje, ki je nepošteno (in s katerimi se povzroča ali utegne povzročiti škoda drugemu) dejanje nelojalne konkurence. Konkurenco po ZVK je potrebno razumeti kot uveljavljanje na trgu zaradi izboljšanja tržnega položaja. Pomen konkurence je v tem, da več oseb želi doseči isti cilj, v težnji, da si vsak udeleženec zagotovi prednost pred drugimi udeleženci (tako dr. B. Zabel, kot zgoraj). Teh bistvenih elementov konkurence v dejanjih toženih strank tožeča stranka ni izkazala. Zato v danem primeru tudi ni mogoče govoriti o zavajajoči in lažni reklami v smislu dejanj nelojalne konkurence.

Tožeči stranki tako glede na zatrjevano in ugotovljeno dejansko situacijo ni mogoče nuditi varstva niti po določbah ZIL-1 niti po določbah ZVK.

Prvostopno sodišče je torej na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno materialnopravno odločilo, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Prvostopno sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 7. odst. 123.čl. ZIL-1).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 7. odst. 123.čl. ZIL-1).

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odst. 360.čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ in 7. odst. 123. čl. ZIL-1).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ in 7.odst. 123. čl. ZIL-1.