Jedro

Pri presoji okoliščin, od katerih je odvisna pristojnost slovenskega sodišča, je kontradiktornost in pravica strank do izjave zožena. Sodišče prve stopnje je po ugovoru pristojnosti tožene stranke tožeči stranki dalo možnost, da se o ugovoru pristojnosti izjavi (vloga z dne 14. 3. 2022), nato pa je imela tudi tožena stranka na voljo možnost opredelitve do navedb tožeče stranke v njeni vlogi. Glede na navedeno in zoženo kontradiktornost v postopku presoje pristojnosti slovenskega sodišča tožeča stranka ni bila prikrajšana za uveljavljanje razlogov, s katerimi utemeljuje pristojnost slovenskega sodišča. Za kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako v tem primeru ne gre.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.855,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za reševanje tega spora, zavrglo tožbo in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 3.422,10 EUR.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega sklepa ter odločitev, da je sodišče Republike Slovenije pristojno za reševanje tega spora, razveljavitev odločitve o zavrženju tožbe in povrnitev pravdnih stroškov, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijanega sklepa ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za reševanje tega spora, je sodišče prve stopnje utemeljilo na: 1) presoji, da je bila tožena stranka dobavitelj in ne proizvajalec spornega blaga, zato je treba njeno izpolnitev spornega blaga presojati z vidika nepravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti, kar utemeljuje pogodbeno odškodninsko odgovornost; 2) okoliščini, da je kot kraj izpolnitve obveznosti tožene stranke v obravnavani zadevi treba šteti kraj, kjer je bilo s strani tožene stranke sporno blago dano na razpolago zavarovancu tožeče stranke za prevzem, to pa je bilo v Italiji; 3) nejasnosti, ali je bila tožena stranka na ustrezen način seznanjena s splošnimi pogoji zavarovanca tožeče stranke, v katerih se je nahajalo določilo, da je za reševanje sporov pristojno sodišče v Republiki Sloveniji.

6. Tožeča stranka je v pritožbi ugovarjala, da je treba toženo stranko obravnavati kot proizvajalca spornega blaga in s tem uporabiti pravila o deliktni odškodninski odgovornosti, pri katerih se pristojnost določa (tudi) po kraju nastanka škodnega dogodka, ki je v obravnavanem primeru v Sloveniji, kar utemeljuje pristojnost slovenskega sodišča. V vsakem primeru pa je slovensko sodišče bistveno bolj povezano s krajem škodnega dogodka oziroma z nastalo škodo, zato bi bilo z vidika učinkovitega izvajanja sodne oblasti pri presoji pristojnosti dati prednost slovenskemu sodišču. 7. Materialnopravna podlaga presoje v obravnavani zadevi je Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba Bruselj I, v nadaljevanju: Uredba). Kot izhaja iz povzetka razlogov sodišča prve stopnje in pritožbenih navedb, je med pravdnima strankama sporno, ali gre pri presoji odgovornosti tožene stranke za zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji po točki a) 1. točke 7. člena Uredbe ali za zadeve v zvezi z delikti iz 2. točke 7. člena Uredbe.

8. Tožeča stranka je svoje pritožbene navedbe o deliktni naravi obravnavanega spora utemeljila na dejstvu, da bi naj bila tožena stranka proizvajalec spornega blaga, ki v svoji vlogi proizvajalca ni bil v pogodbenem odnosu z zavarovancem tožeče stranke in zato odgovornost tožene stranke nima pogodbene podlage. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo utemeljeno izpostavila, da je očitek, da je odškodninska odgovornost tožene stranke utemeljena na njenem položaju proizvajalca spornega blaga, nedovoljena pritožbena novota, ki se po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne upošteva. Tožeča stranka je tako v tožbi kot v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2022 smiselno navedla, da je šlo za napake v dobavljenem materialu. Gre torej za nepravilno izpolnitev pogodbene obveznosti, kar utemeljuje presojo odgovornosti tožene stranke po pravilih pogodbene odškodninske odgovornosti, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

9. Ker je višje sodišče potrdilo pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem sporu za spor iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti, višje sodišče sprejema tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da je kot kraj izpolnitve pogodbene obveznosti iz a) točke 1. točke 7. člena Uredbe v okoliščinah obravnavane zadeve v Italiji, saj je bilo tam blago dano na razpolago zavarovancu tožeče stranke, ki ga je prišel osebno prevzet. Tožeča stranka presoji teh okoliščin v pritožbi ni konkretno oporekala, enako kot ni konkretno oporekala presoji sodišča prve stopnje, da v obravnavanem sporu pristojnost slovenskega sodišča ni bila dogovorjena skladno z določbami Uredbe. Zato se do teh okoliščin višje sodišče ne bo nadalje opredeljevalo.

10. Višje sodišče ne soglaša s tožečo stranko, da bi morala biti pristojnost slovenskega sodišča utemeljena na tesni povezavi med sodiščem in sporom (zlasti z okoliščinami ugotavljanja nastale škode). V 16. točki uvodne izjave Uredbe je zapisano, da bi obstoj tesne povezave preprečil možnost, da bi bil toženec tožen pred sodiščem države članice, katerega pristojnosti razumno ni bilo mogoče predvideti. Pristojnost italijanskega sodišča v razmerju z italijanskim sopogodbenikom nedvomno ni situacija, ki je ne bi bilo mogoče predvideti.

11. Sodna praksa je zavzela jasno stališče, da je pri presoji okoliščin, od katerih je odvisna pristojnost slovenskega sodišča, kontradiktornost in pravica strank do izjave zožena. Sodišče prve stopnje je po ugovoru pristojnosti tožene stranke tožeči stranki dalo možnost, da se o ugovoru pristojnosti izjavi (vloga z dne 14. 3. 2022), nato pa je imela tudi tožena stranka na voljo možnost opredelitve do navedb tožeče stranke v njeni vlogi. Glede na navedeno in zoženo kontradiktornost v postopku presoje pristojnosti slovenskega sodišča tožeča stranka ni bila prikrajšana za uveljavljanje razlogov, s katerimi utemeljuje pristojnost slovenskega sodišča.1 Za kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako v tem primeru ne gre.2

12. Zoper odločitev o stroških postopka se je tožeča stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o nepristojnosti sodišča Republike Slovenije; glede na pravilnost odločitve v tem delu višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

13. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške. Ob upoštevanju priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo 2.500 točk za odgovor na pritožbo in 35 točk materialnih stroškov (2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk), skupno 2.535 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 1.855,62 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 V pritožbi tudi ni pojasnila, katere so bile tiste okoliščine, ki se nanašajo na pristojnost in ki jih ni imela možnosti navesti. 2 Sklep VSRS III Ips 66/2017 z dne 13. 12. 2017.