Jedro

Res je v zakonskih in družinskih sporih pogosta praksa, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, vendar pa prosti preudarek ne pomeni, da mora sodišče pri odločitvi odločati, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ampak pomeni, da sodišče upošteva pri odločitvi o stroških vse relevantne okoliščine. Tako je tudi odločitev, da stroške postopka naloži eni stranki, sklicujoč se pri tem na načelo uspeha, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep (III. točka izreka) sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka ugotovilo, da se prekinjen postopek nadaljuje. V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek na zvišanje preživnine in v III. točki izreka odločilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) dolžna toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) povrniti njene pravdne stroške, pri čemer bo o višini stroškov postopka odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti te sodbe.

2. Zoper odločitev o stroških (III. točka izreka) se pritožuje tožnica. Navaja, da o stroških postopka v sporih za varstvo koristi otrok odloča sodišče po prostem preudarku in da v družinskih sporih primarno velja načelo, da vsak udeleženec krije svoje stroške, ker se v teh postopkih zasledujejo koristi otroka. Sodišče mora navesti razloge oziroma okoliščine primera na podlagi katerih je prišlo do zaključka o odločitvi glede plačila stroškov. Sama navedba, da je odločitev o stroških vezana na uspeh v pravdi, v skladu s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je napačna. Predlaga, da sodišče druge stopnje odločitev o stroških spremeni tako, da odloči po prostem preudarku in da vsaka stranka postopka krije svoje stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se toženec zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Odgovarja na pritožbene navedbe, predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano odločitev o stroških (III. točka izreka) preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v predmetnem postopku tožnica po svoji takratni zakoniti zastopnici zoper toženca (v nadaljevanju toženca) vložila tožbo na zvišanje preživnine. Postopek je bil prekinjen, saj je takrat še mladoletna tožnica izpodbijala očetovstvo in je v nepravdnem postopku II N 199/2020 Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 10. 6. 2022 bilo ugotovljeno, da nasprotni udeleženec (v tem postopku toženec) ni oče predlagateljice (v tem postopku tožnice).

7. V predmetnem postopku se tožnica zavzema za odločitev o stroških po prostem preudarku in sicer, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

8. Pritožba nima prava, da mora sodišče v zakonskih in družinskih sporih pri odločanju o stroških uporabiti 413. člen ZPP (v zvezi z 42. členom in 216. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1), ki določa, da sodišče v tovrstnih sporih o stroških postopka odloča po prostem preudarku, na način, da odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

9. Res je v zakonskih in družinskih sporih pogosta praksa, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, vendar pa prosti preudarek ne pomeni, da mora sodišče pri odločitvi odločati, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ampak pomeni, da sodišče upošteva pri odločitvi o stroških vse relevantne okoliščine. Tako lahko sodišče v zakonskih in družinskih postopkih sprejme različne stroškovne odločite: lahko jih prisodi v celoti eni ali drugi stranki ali odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške ali pa stroške porazdeli med stranke v deležih. Tako je tudi odločitev, da stroške postopka naloži eni stranki, sklicujoč se pri tem na načelo uspeha, pravilna. Da se sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni sklicevalo na 413. člen ZPP, ampak zgolj na prvi odstavek 154. člena ZPP za predmetni postopek ni relevantno1. 10. Sodišče prve stopnje je z sedaj izpodbijanim sklepom (III. točka izreka) odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti celotne stroške nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša, saj je nesporno v času postavljenega zahtevka na zvišanje preživnine, tožnica v nepravdnem postopku izpodbijala očetovstvo toženca. Predlog na zvišanje preživnine je bil tako vložen nerazumno. Ker je z zahtevkom v celoti propadla, je tako po oceni sodišča druge stopnje pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici naložilo plačilo stroškov toženca v celoti.

11. Glede na obrazloženo, ker niso podani niti izrecno uveljavljani, niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 353. člena ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP) je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve, zato krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen v zvezi s 154. 155. in 413. členom ZPP).

1 VSL sklep IV Cp 1741/2021 z dne 27. 10. 2021.