Jedro

Strankina pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. Sodišče izvede le tiste dokaze, ki so predlagani za dokazovanje odločilnih dejstev. Ponujene dokaze lahko zavrne, če so prepozni, nedopustni, nepotrebni, irelevantni ali očitno neprimerni, vendar mora odločitev o tem ustrezno obrazložiti.

Pravilo o dokaznem bremenu narekuje, da mora tožeča stranka dokazati protipravnost ravnanja, škodo in vzročno zvezo med njima, tožena stranka pa, da je ravnala z zadostno oziroma s pričakovano skrbnostjo. Pri opustitvenih odškodninskih deliktih se elementa nedopustnosti ravnanja in krivde prekrivata, saj sta oba opredeljena s pojmom skrbnosti, zato se pritožniku zdi, da sodišče v konkretnem primeru ni ustrezno porazdelilo dokaznega bremena med pravdnima strankama, vendar temu ni tako. Pritožbena izvajanja toženca, da njegova odgovornost ni bila podana, ker noben dokaz ni potrdil malomarnosti, so v nasprotju z domnevo krivde in ravnokar obrazloženim.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 22.703,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2011 dalje do plačila in tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.362,45 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje. Odškodninska odgovornost ne obstoji, manjka protipravnost, saj toženec ni kršil nobenega predpisa, kar so izpovedale vse priče. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje D. P., ki bi potrdil toženčeve navedbe v njegovih vlogah, njegova zavrnitev bi bila opravičljiva le, če bi sodišče verjelo navedbam toženca. Tožnik ni konkretiziral očitkov oziroma opustitev ukrepov iz varstva pri delu in ni predložil nobene listine, ki bi ga bremenila protipravnega ravnanja. Izpodbijana sodba temelji na tem, da toženec ni uspel dokazati, da ni ravnal protipravno in da ni dokazal, da ni vzročne zveze, kar je v nasprotju z ZPP. Sklicuje se na izpoved oškodovanke, ki je navedla, da je bila lestev stara manj kot tri leta, pregledana vsako leto in da se je zlomila sama od sebe, in izpoved priče V. M., ki je menila, da je stara štiri leta. Izguba dokumentacije ne pomeni protipravnega ravnanja, trajno hrambo pa je predpisala šele novela Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), potem ko je bila trgovina že zaprta. Toženec je izpolnil vse ukrepe s področja varstva pri delu, kar dokazuje dokument Osnovne zahteve za delo na višini, iz katerega izhaja, da so bile prodajalke poučene o predpisih s področja varstva pri delu, o tem, kako so se ti predpisi izvajali v praksi, pa bi lahko pojasnil D. P. Izvedenec ni hotel potrditi, da je treba opraviti prvi obremenitveni test šele po treh letih. Interni predpisi, ki so določali obveznosti pregledovanja vseh lestev enkrat letno, so bili v konkretni trgovini spoštovani. V zvezi s pregledi se sklicuje na izpovedi prič. Priča Z. J. je povedala, da je bila lestev stara dve leti, do česar se sodišče ne opredeli, zato gre za bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Tožnik mora dokazati protipravnost, zato je neutemeljena prevalitev dokaznega bremena na toženca, ki naj bi predložil podatke o tem, kakšni preizkusi bi morali biti opravljeni za lestev. Toženec je dokazal, da je izvedel vse predpisane ukrepe s področja varstva pri delu, medtem ko tožnik ni izkazal, katero protipravno ravnanje naj bi zagrešil toženec. Sodišče pristransko oceni izpoved oškodovanke A. A. za neprepričljivo, izpoved priče V. M. pa za prepričljivo. Neprimerno je razlogovanje sodišča, češ da bi toženec lahko z računi dokazoval, kdaj je kupil lestev, čeprav nobena od strank tega ni navajala. Lestve se knjižijo kot potrošni material, zato se o njih ne vodijo posebne evidence. Čeprav toženec razpolaga z računi o nakupih številnih lestev, ni možno dokazati povezave med računi in lestvami. Da toženec ni predložil listin o pregledih lestev, je odgovoren tožnik s tem, ko je tožnik vložil tožbo šele tri leta po nastanku škodnega dogodka, vmes pa so zaprli trgovino. Ni res, da so vsakoletni preizkus opravile prodajalke, toženec ni trdil tega, prav tako o tem niso povedale priče. Tudi če evidenc o pregledu ni, pa je bil pregled opravljen, potem je toženec izpolnil svojo obveznost. Nasprotuje postavitvi izvedenca, saj ni imel česa izvedeničiti, ker lestve ni bilo več. Izvedensko mnenje je nesprejemljivo, saj izvedenec interpretira zakonske in druge določbe, čeprav je to naloga sodišča. Padec je bil posledica naključnega loma materiala, ne pa neizvajanja ukrepov s področja varstva pri delu. Odgovornost bi bila podana, če bi toženec ravnal malomarno, česar ni potrdila nobena listina in ne priča. 3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravno podlago za tožnikovo terjatev predstavlja prvi odstavek 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), v skladu s katerim ima Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (tožnik) pravico zahtevati od delodajalca (toženec), da mu povrne škodo, nastalo zaradi tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu in je zaradi tega prišlo do poškodbe zavarovane osebe (delavca oziroma oškodovanca). Upoštevaje ustaljeno sodno prakso(1), gre v razmerju med pravdnima strankama za odškodninsko razmerje. Odškodnina, ki jo zavod lahko zahteva, obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje zavod (91. člen ZZVZZ).

6. Strankina pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. Sodišče izvede le tiste dokaze, ki so predlagani za dokazovanje odločilnih dejstev. Ponujene dokaze lahko zavrne, če so prepozni, nedopustni, nepotrebni, irelevantni ali očitno neprimerni, vendar mora odločitev o tem ustrezno obrazložiti.

7. Ne drži torej pritožbeno stališče, da bi bila zavrnitev opravičljiva le, če bi sodišče verjelo navedbam toženca. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog toženca z zaslišanjem priče D. P., kar je tudi pravilno, temeljito in tehtno obrazložilo (7. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na obširne razloge in dodaja, da je toženec v postopku opredelil širok nabor pravno relevantnih dejstev, o katerih naj bi priča, ki sicer ob nastanku škodnega dogodka še ni bila zaposlena pri tožencu, povedala (kako sedaj iz obstoječih evidenc oziroma razpoložljive dokumentacije izhaja, kako je bilo to področje organizirano v času nezgode, o dejstvu izgube dokumentacije, ali so bile kupljene lestve atestirane in o tem, ali je toženec dal v uporabo brezhibno opremo ali ne). O tem toženec niti ni podal trditev, z vsebino izvedenih dokazov pa se jih ne sme nadomeščati. Pri presoji utemeljenosti zavrnitve dokaznega predloga nikakor ne gre spregledati ugotovitve izpodbijane sodbe, da je toženec sporno lestev zavrgel, ne da bi ugotavljal njeno stanje in vzroke za njen zlom. Lestev pa bi bila brez dvoma najprimernejši in najbolj neposreden dokaz za stanje oziroma ustreznost lestve in obstoj morebitnega zatrjevanega kvara materiala. Glede na navedeno smiselno uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, so naslednje: 1.) 23. 1. 2009 se je delavka toženca in zavarovanka tožnika poškodovala v trgovini z obutvijo pri tem, ko se je v skladišču trgovine povzpela po lestvi, da bi dosegla škatlo s čevlji, 2.) ko je stala na višini približno 2 m na najvišji stopnički in se stegnila proti škatli, se je lestev zlomila, delavka je padla na tla in pri tem utrpela znatne poškodbe hrbtenice, rok in nog, 3.) delavka je pravilno uporabljala lestev, 4.) lestev je bila dvokraka aluminijasta „A“ s šestimi prečkami, ostali podatki pa niso znani, saj toženec ni predložil nobenih podatkov o proizvajalcu, materialu, lastnostih, nosilnosti, življenjski dobi in ustreznosti lestve glede na predpise, 5.) lestev ni bila stara manj kot tri leta, 6.) toženec ni dokazal, da je izvajal ustrezne periodične preizkuse lestve; ker ni dokazal, da bi bila lestev stara manj kot tri leta, bi moral izkazati, da je opravil ustrezen pregled, česar ni storil, 7.) inventurna komisija in prodajalke so vsakoletno preizkusile lestev tako, da so jo vizualno pregledale in obremenitvene teste izvajale z lastno težo, 8.) toženec je lestev vrgel med odpadke, 9.) z evidencami o periodičnih pregledih delovne opreme ne razpolaga več.

9. Na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ) o krivdni odškodninski odgovornosti mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). V primeru opustitvenih ravnanj je treba praviloma ugotoviti, ali je tožena stranka opustila dolžno skrbnost, ki ji jo bodisi nalagajo posebni predpisi bodisi izhaja iz splošnega načela o prepovedi povzročanja škode, odvisno od okoliščin primera. Pravilo o dokaznem bremenu narekuje, da mora tožeča stranka dokazati protipravnost ravnanja, škodo in vzročno zvezo med njima, tožena stranka pa, da je ravnala z zadostno oziroma s pričakovano skrbnostjo. Pri opustitvenih odškodninskih deliktih se elementa nedopustnosti ravnanja in krivde prekrivata, saj sta oba opredeljena s pojmom skrbnosti, zato se pritožniku zdi, da sodišče v konkretnem primeru ni ustrezno porazdelilo dokaznega bremena med pravdnima strankama, vendar temu ni tako. Pritožbeni očitki v tej smeri so torej neutemeljeni, pritožbena izvajanja toženca, da njegova odgovornost ni bila podana, ker noben dokaz ni potrdil malomarnosti, pa v nasprotju z domnevo krivde in ravnokar obrazloženim.

10. Sodišče prve stopnje je imelo zadostno oporo v izvedenih dokazih za zaključek, da je protipravnost podana, saj je toženec opustil potrebne ukrepe varstva pri delu, ker delavki ni zagotovil ustreznega in varnega delovnega sredstva - lestve - in s tem kršil drugi odstavek 8. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD) oziroma 4. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Pravilnik), ki določa, da mora delodajalec zagotavljati delavcem brezhibno delovno opremo, ki ne ogroža varnosti in zdravja.

11. Poleg tega je prvo sodišče pravilno štelo, da toženec ni izkazal, da so pregledi, opravljeni s strani prodajalk, ki so lestev vizualno pregledale in obremenitvene teste izvajale z lastno težo, in vsakoletni preizkus lestve s strani inventurne komisije, ustrezali predpisanemu pregledu in preizkusu delovne opreme, kot ga zahtevajo predpisi. Pritožbeno sodišče poudarja, da je odločilna ustreznost oziroma strokovnost pregleda, zato zgolj dejstvo, da je toženec preizkušal lestev vsako leto, torej pogostost pregledov, še ne utemeljuje sklepa, da je ravnal z zadostno skrbnostjo. Delodajalec mora zagotoviti periodične preglede in ko je to potrebno, tudi s preizkusi delovne opreme, ki jih opravijo pristojne osebe v rokih, ki jih določi proizvajalec (15. člen ZVZD, 9. člen Pravilnika). Če jih slednji ne določi, mora delodajalec zagotoviti preglede v rokih, ki ne smejo biti daljši od 36 mesecev (drugi odstavek 43. člena Pravilnika). Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da bi toženec moral predložiti ustrezno dokumentacijo v zvezi z lastnostmi lestve, med drugim tudi o tem, kako pogosto je proizvajalec zahteval preizkuse za sporno (ali vsaj istovrstno) lestev, vendar glede na ugotovitve izpodbijane sodbe tega ni storil. Predložil ni niti izjave o varnosti z oceno tveganja, v kateri sicer delodajalec opredeli metode in roke pregledov, ki bodo zagotovili brezhibnost delovne opreme. Edini interni predpis, ki ga je toženec predložil v tej zadevi, so bile Osnovne zahteve za delo na višini (B5, str. 24), ki pa ne določa obveznosti pregledovanja vseh lestev enkrat letno. Toženec se namreč prvič v pritožbi sklicuje na interne predpise, ki so določali obveznosti pregledovanja vseh lestev enkrat letno. Ta pritožbena navedba zato predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ob upoštevanju pravilno ugotovljenega dejstva, da lestev ni bila stara manj kot tri leta, bi glede na minimalno zahtevo v skladu s Pravilnikom moral dokazati vsaj en ustrezen pregled lestve, česar ni zmogel. Pri napolnitvi pravnega standarda skrbnosti, ki se pričakuje od toženca, si je sodišče pomagalo z izvedenskim mnenjem, ki ga je upravičeno štelo za strokovno, kar je tudi ustrezno obrazložilo (18. točka obrazložitve).

12. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanski zaključek sodišča prve stopnje o starosti lestve. Dokazna ocena je v tem delu celovita, logična in prepričljiva, saj pravilno daje večjo težo izpovedbi priče V. M., ki je edina vezala svoje védenje o tem na neko drugo objektivno in preverljivo dejstvo, in sicer da je bila sporna lestev v trgovini že od vsega začetka, odkar je ona delala tam, torej zadnja štiri leta (do zaprtja trgovine). S tem, ko je sodišče sledilo njeni izpovedbi, se je posredno opredelilo tudi do izpovedbe priče Z. J., zato zatrjevana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka ni podana. Pritožba v tem delu dejansko meri na pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar glede na obrazloženo neutemeljeno.

13. Pritrditi je tudi stališču sodišča prve stopnje, da se toženec ne more razbremeniti odškodninske odgovornosti s sklicevanjem na naključen kvar materiala. V povezavi s tem je ključna ugotovitev, da toženec z lestvijo ne razpolaga več, saj jo je vrgel proč, ne da bi ugotavljal vzrok za zlom lestve. Tega tudi danes ni več moč storiti. Toženec ne more uspeti niti s pritožbenim sklicevanjem na vsebino dokumenta Osnovne zahteve za delo na višini, iz katere izhaja, da so bile prodajalke poučene o predpisih s področja varstva pri delu, še toliko bolj, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je delavka pravilno uporabila lestev.

14. Zaključiti je, da obstojijo vse predpostavke odškodninske obveznosti, zato je izpodbijana odločitev pravilna.

15. Po povedanem niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), odgovor toženca, ki ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, pa za odločitev v zadevi ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbi VS RS III Ips 6/2013 z dne 17. 6. 2014 in III Ips 8/2008 z dne 13. 10. 2009 ter sodbo VSL I Cpg 1260/2013 z dne 22. 1. 2014.