Jedro

Tožnik je imel že dvakrat možnost prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, ob teh priložnostih pa se je predpostavljalo njegovo aktivno ravnanje, torej obveznost sodelovanja z organom.

Ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov, njegovo trditveno gradivo ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ob takem stanju stvari, ko tožnik ni navajal novih pravno pomembnih dejstev in dokazov, ki bi upravičevali nov postopek, pa toženi stranki v obravnavani zadevi ni bilo treba pozvati tožnika na dopolnitev zahtevka v smislu 67. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je vložil na zapisnik 20. 1. 2022. 2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove izjave ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, iz katerih je razvidno, da bi lahko priskrbel potni list, diplomo o izobrazbi in dokazilo o svojem poklicu. V Republiko Slovenijo se je vrnil prostovoljno, ker so mu tako svetovali prijatelji, prvič, ko je bil tu, pa ni razumel postopka. Dodal je še, da bi se v Sloveniji rad vključil v jezikovno šolo in se naučil govoriti slovenski jezik. Na vprašanje uradne osebe, ali ima kakšne nove dokaze o svojih trditvah, je tožnik odgovoril, da bi mogoče lahko pridobil kakšne dokaze in dokumente, in da bo stopil v stik z osebami, ter da trenutno nima ničesar, ker so mu ukradli mobilni telefon. Uradna oseba je tožnika vprašala še, ali ima kakšne nove dokaze oziroma dejstva, ki so se zgodila od pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka z dne 26. 6. 2019, tožnik pa je odgovoril, da nima kontaktov v Tuniziji, da je njegova situacija posebna, malo čudna in da ženska, s katero je odraščal, ni njegova rodna mati. Dodal je, da politična situacija v Tuniziji ni stabilna. Na vprašanje uradne osebe, ali se je od podaje prve prošnje z dne 10. 6 2019 zgodilo kaj novega, je tožnik odgovoril, da si želi spremeniti življenje in pozabiti na vse, kar se mu je zgodilo prej. Dodal je, da navaja isto zgodbo, kot v prvi in drugi prošnji za mednarodno zaščito, da je situacija v Tuniziji na splošno slaba in da tam oseba težko živi, če nima poznanstev. Izjavil je še, da upa, da bo kmalu uspel dostaviti dokaze in dokumente. Drugih razlogov, zaradi katerih vlaga zahtevek, ni navajal, postopek pa je razumel v celoti.

3. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da je tožnik 10. 6. 2019 v Republiki Sloveniji podal prvo prošnjo za mednarodno zaščito, ker pa je 13. 6 2019 samovoljno zapustil azilni dom, je bil postopek na podlagi šestega odstavka 49. člena v zvezi z drugi alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ- 1 ustavljen s sklepom z dne 18. 6. 2019, ki je postal pravnomočen 26. 6. 2019. Ko je bil vrnjen v Slovenijo, je 10. 12. 2019 podal drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Ker pa je 10 1. 2020 samovoljno zapustil azilni dom, je bil postopek ustavljen s sklepom z dne 15. 1. 2020, ki je postal pravnomočen 18. 1. 2020. 4. Po presoji tožene stranke tožnik svoj zahtevek utemeljuje z navedbami, (1) da postopka prvič ni razumel in so mu drugi prosilci svetovali, naj ne ostane v Sloveniji, (2) da se je sam vrnil v Slovenijo, se tukaj vključil v jezikovno šolo in se naučil govoriti slovenski jezik, (3) da politična situacija v Tuniziji ni stabilna, (4) da ženska, s katero je odraščal, ni njegova prava mati, in (5) da so njegovi razlogi, s katerimi utemeljuje zahtevek, enaki kot pri podaji prve in druge prošnje.

5. Tožena stranka ugotavlja, da se je tožnik ob podaji zahtevka skliceval na razlog, ki ga je izpostavil že v prošnji za mednarodno zaščito, in da s tem v zvezi ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov. Omenil je, da bi lahko dobil kakšne dokaze in dokumente, česar pa ni storil. Po mnenju tožene stranke tudi sicer ne gre za dokumente, ki bi lahko pomembno povečali verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, saj potni list, diploma in dokazilo o poklicu niso dokazila, ki bi lahko potrjevala njegove navedbe v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito. Ocenila je še, da ugotovitev, da tožnika ni vzgajala njegova prava mati, ni razlog, ki bi pomembno povečeval verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tudi splošno slabo situacijo v Tuniziji je tožnik navajal v drugi prošnji za mednarodno zaščito, zaradi česar po oceni tožene stranke ne gre za nov razlog, ki bi opravičeval uvedbo ponovnega postopka.

6. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnik ni navedel novih dejstev in novih dokazov, saj se je skliceval na izjave v postopku v zvezi s svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bil pravnomočno ustavljen na podlagi njegove krivde, saj je samovoljno zapustil Slovenijo. Zato ni uspel izkazati povečane verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

7. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Predlagal je, da sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, podrejeno pa njegovo odpravo in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

8. Tožnik ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 meni, da mu v zahtevku ni bilo treba navajati novih razlogov, ampak le nova dejstva in dokaze v zvezi z že zatrjevanimi razlogi. Poudarja, da njegovi prošnji za mednarodno zaščito še nista bili vsebinsko presojani, saj se je postopek za mednarodno zaščito dvakrat ustavil s sklepom, ker je (tožnik) zapustil Slovenijo. Zato po njegovem mnenju v obravnavani zadevi ni mogoče šteti, da gre za ponavljanje dejstev ali da bi bilo treba navajati nova dejstva in nove dokaze, saj prvotni razlogi in dokazi v prošnji še niso bili vsebinsko presojani. Glede na navedeno naj bi izpodbijani sklep omejeval tožnikovo pravico iz 18. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), saj ob takem procesnem stanju naj ne bi bilo mogoče v njegovo škodo uporabiti zaostrenih dokaznih standardov.

9. V nadaljevanju tožnik izpostavlja, da je ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka navedel novo dejstvo, ki pomembno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Kljub temu, da so mu ukradli telefon, bo lahko predložil nove dokaze, kot je potni list, diploma, dokazilo o poklicu, to pa naj bi navedel le primeroma (in ne taksativno). S tem v zvezi opozarja, da mu tožena stranka ni določila roka za predložitev novega dokaza. Trdi, da bi ga tožena stranka skladno z načelom materialne resnice iz 8. člena v zvezi s 1. odstavkom 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) morala pozvati, da pojasni nepopolne trditve. Meni, da je stališče, da je v tovrstnih zadevah dokazno breme izključno na tožniku in da pristojni organ ne sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, v nasprotju z drugim in tretjim odstavkom 40. člena Procesne direktive II1 v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Kvalifikacijske direktive II2 ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.

10. Tožnik še opozarja, da prosilci težko predložijo neposredne dokaze glede razlogov za mednarodno zaščito in da informacije lažje pridobi državni organ. Meni, da so pomembna tudi poročila o stanju v izvorni državi, ki bi jih pristojni organ moral poznati, kadar gre za dokaj splošno znana dejstva oziroma poročila. To naj bi veljalo tudi za njegov primer, saj je navedel, da je stanje v njegovi državi slabo.

11. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da je minilo več kot devet mesecev od drugega sklepa o ustavitvi postopka, zaradi česar je tožnikovo vlogo skladno s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1 obravnavala kot zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Zato meni, da ni kršila tožnikove pravice iz 18. člena Listine. Opozarja, da se je tožnik skliceval na razlog iz prve in druge prošnje, v zvezi s katerim ni navedel novih dejstev ali dokazov. Trditve o ukradenem telefonu ni upoštevala, saj so tožniku na voljo poštne storitve in klic iz azilnega doma. Roka za predložitev dokazil ni določila, saj bi tožnik to moral storiti že ob podaji zahtevka. Pripominja, da tudi sicer ne gre za dokumente, ki bi pomembno povečali verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, saj potni list, diploma in dokazilo o poklicu niso dokazila, ki bi lahko potrjevala njegove navedbe o razlogih za uvedbo ponovnega postopka. Poudarja, da se je tožnik le skliceval na izjave v postopku za priznanje mednarodne zaščite, ki je bil pravnomočno ustavljen zaradi njegove krivde. Izpostavlja, da tožnika ni dodatno spraševala o razlogu za uvedbo ponovnega postopka, saj so okoliščine obstajale že v času prvega postopka. Meni, da je v tovrstnih postopkih tožeča stranka sama dolžna priskrbeti dokaze in navesti dejstva, ki bi pomembno povečevala verjetnost za izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito. S tem v zvezi opozarja, da skladno z določbami ZMZ-1 ne sme imeti stika z uradnimi organi izvorne države, zaradi česar bi bila pridobitev nekaterih podatkov sporna in nezakonita. Ob upoštevanju časovnih okoliščin zadeve (od odločitve o drugi prošnji je poteklo že več kot dve leti) meni, da bi tožnik lahko predložil dokaze že v prvem in drugem postopku ali vsaj do izdaje izpodbijanega sklepa.

12. Dne 11. 4. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka. Poleg tega iz njegovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijane odločbe ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo)3, kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.4

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

15. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

16. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.5 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.6 Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.7

17. Navedena izhodišča so skladna z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče, kot je tožnik pravilno povzel, presodilo, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.8 Vendar pa ob upoštevanju predstavljenih izhodišč glede ponovne prošnje ni pravilno nadaljnje smiselno tožnikovo stališče, da ni dolžnosti navajanja novih dejstev in dokazov v primeru, ko pristojni organ prošnje za mednarodno zaščito ni vsebinsko presojal, ker je bil postopek zaradi prosilčeve zapustitve Slovenije ustavljen. Tožnikova razlaga, ki bi predvidevala navedeno izjemo glede postopka pri ponovni prošnji, namreč ni skladna ne z zakonskimi izhodišči ne z upravno sodno prakso, saj bi omogočala ponovitev že povedanega. Za obravnavano zadevo je po presoji sodišča zato bistveno, da je imel tožnik že dvakrat možnost prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite,9 ob teh priložnostih pa se je predpostavljalo njegovo aktivno ravnanje, torej obveznost sodelovanja z organom.10 V tem pogledu je pravilno tudi procesno postopanje tožene stranke, ko je tožnikovo zahtevo z dne 20. 1. 2022 obravnavala v skladu z zgornjimi določbami ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo, saj tožnik v devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka z dne 15. 1. 2020 ni vložil nove prošnje za mednarodno zaščito.11 Glede na navedeno tožnikova možnost uveljavljanja pravic v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila okrnjena.

18. Siceršnje nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik na dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, skliceval že v predhodnem postopku, in da s tem v zvezi (v zahtevku) ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov. Tožena stranka je še presodila, da listine, za katere je tožnik trdil, da bi jih lahko predložil, niso dokumenti, ki bi lahko pomembno povečali verjetnost, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, saj potni list, diploma in dokazilo o poklicu niso dokazila, ki bi lahko potrjevala tožnikove navedbe v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito.

19. Za odločitev v obravnavani zadevi je torej v prvi vrsti bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da tožnik takih dejstev ni navedel in da morebitna predložitev potnega lista, diplome in dokazila o poklicu ne bi pomembno povečala verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito; zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ob takem stanju stvari, ko tožnik ni navajal novih pravno pomembnih dejstev in dokazov, ki bi upravičevali nov postopek, pa toženi stranki v obravnavani zadevi ni bilo treba pozvati tožnika na dopolnitev zahtevka v smislu 67. člena ZUP.12

20. V zvezi s presojo, ali je bila tožniku zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev zahtevka ob smiselni uporabi 4. člena Kvalifikacijske direktive II, kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotij v prosilčevih izjavah13, sodišče še ugotavlja, da je iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 20. 1. 2022, na katerega tožnik ni imel pripomb, razvidno, da mu je bila omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je torej imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, česar prav tako ne izpodbija določno.

21. Sodišče pripominja, da glede na omenjeno procesno dejansko stanje, ko tožnik ni navedel ustreznih novih dejstev ali predložil novih dokazov, torej ni spoštoval zaostrenih dokaznih standardov, toženi stranki ni bilo treba po uradni dolžnosti pridobiti informacij o izvorni državi.14 Sicer pa s tem v zvezi iz tožnikovega trditvenega gradiva niti ni razvidno določno zatrjevanje okoliščin, zaradi katerih bi bila njegova možnost pridobivanja tovrstnih dokazov bistveno otežena ali onemogočena.15

22. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 2 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). 3 Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507). 4 Vrhovno sodišče je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve). 5 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 6 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 7 Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka. 8 Vrhovno sodišče je navedeno stališče sprejelo v 9. točki obrazložitve. 9 Vrhovno sodišče je že presodilo, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 9. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito torej odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). 10 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 11 Navedeno procesno stanje je skladno s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, ki se glasi: "Oseba lahko novo prošnjo za mednarodno zaščito vloži v devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka iz šestega odstavka prejšnjega člena. Vsaka naslednja prošnja in prošnja, podana po poteku devetmesečnega roka, se obravnavata v skladu z določbami tega zakona, ki urejajo ponovno prošnjo." 12 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 presodilo, da je vloga nepopolna v primeru, ko stranka navaja nova dejstva, ki sama zase ali skupaj z drugimi, že ugotovljenimi, dejstvi bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ne predloži pa dokazov zanje oziroma ne zatrjuje, da jih ne more predložiti, zato pride v poštev poziv na dopolnitev v smislu 67. člena ZUP. 13 Navedeno dolžnostno ravnanje organa je razvidno iz 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II). 14 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013 tudi v zvezi z informacijami o izvorni državi, ki naj bi jih tožena stranka morala po uradni dolžnosti ugotavljati v ponovnem postopku, sprejelo stališče, da mora oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (10. točka obrazložitve). 15 Iz 42. člena Procesne direktive II je razvidno, da postopkovna pravila prosilcu ne smejo onemogočiti dostopa do novega postopka, niti ne povzročiti dejanskega izničenja ali resne okrnjenosti tega dostopa